1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije
1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije
1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
PLANINSKI VESTNIK<br />
bolj razumejo med seboj kot spodaj v<br />
mestu, iz katerega so zjutraj zbežali, da<br />
bi vsaj za trenutek pozabili svoje skrbi<br />
in težave ter si prečistili pljuča, ki jih<br />
nevarno načenjajo strupeni plini in prah.<br />
Zvečer pa nas bo največ na tistem vlaku,<br />
ki odpelje iz Zidanega mosta ob 17.57.<br />
Na vseh postajah do Brestanice vstopajo<br />
planinci z lici, rdečimi in rjavimi od zraka<br />
in sonca. In spet se v vlaku iščejo znanci<br />
iz jutranjega vlaka, obnavljajo podrobnosti<br />
z izletov tega dne in načrtujejo nova<br />
planinska potovanja za naslednji konec<br />
tedna.<br />
Naslednjo soboto ali nedeljo bomo verjetno<br />
spet šli v Zasavsko hribvje. Seveda<br />
z vlakom, ki odpelje iz Zagreba ob 8.52<br />
proti Zidanemu mostu.<br />
NAŠA HOJA NA TRIGLAV<br />
NEIZMERNO LEPO JE BILO<br />
130<br />
METKA RUTAR-PIBER<br />
Trije delovni ljudje smo sklenili, da se<br />
bomo skupaj rekreirali, in sicer na najvišji<br />
jugoslovanski ravni. Naš cilj je bil<br />
torej Triglav.<br />
Ker v Jugoslaviji vse delamo plansko,<br />
smo seveda izdelali natančen načrt ekspedicije.<br />
Odhod smo splanirali za sredo navsezgodaj.<br />
Sredino tedna smo izbrali zato,<br />
da se izognemo triglavskemu Ponte rossu.<br />
Vendar smo se zaradi napovedanega poslabšanja<br />
vremena (Tronteljnu je pač treba<br />
verjeti) v torek v službi samoupravno sporazumeli,<br />
da izvedemo odhod po hitrem<br />
postopku še isti dan ob 10. uri. Zaradi<br />
objektivnih težav pa smo odrinili z Bleda<br />
šele opoldne.<br />
V Krmi smo si razdelili in natovorili »robo«<br />
in osvajanje vrha se je pričelo. Vodil je<br />
Ivan. Tempo je bil solidno hiter, tako da<br />
sem od časa do časa prihajala v rahle<br />
krize. Moška sta o krizah molčala, pa ne<br />
vem, ali zaradi moškosti ali pa jih resnično<br />
nista imela. Vendar sem v lovski<br />
koči ugotovila, da je počitek vsem trem<br />
hudimano prijal. Medtem je začelo rahlo<br />
deževati. Vendar nam megla in ubogi dežek<br />
res nista mogla vzeti korajže, nam<br />
gradbenikom, navajenim bliska in groma v<br />
službi in drugje.<br />
Vodstvo je prevzel Polde. Njegovo načelo<br />
»počas', brez zaganana pa tud' brez počitka«<br />
se je izkazalo kot uspešno. V krizah<br />
sem skušala malce omiliti situacijo z zagotovilom,<br />
da samo še ta rob in ta kucelj,<br />
pa smo tam. Za tem robom se je prikazal<br />
nov rob, za tem kucljem nov kucelj,<br />
Kredarice pa nikjer. Soglasno sta me moška<br />
obdolžila, da nesramno lažem in da<br />
planinci nismo nič boljši kot »jagri«.<br />
Ko se je po šestih urah hoje prikazala<br />
težko pričakovana Kredarica, smo je bili<br />
vsi veseli.<br />
Večer je bil čudovit: megla se je razkadila,<br />
nebo je bilo posuto z zvezdami,<br />
v dolini pa je bilo videti Bled. Če drugo<br />
ne, pogled na razsvetljeni Bled je ganil<br />
moja dva Blejca.<br />
Z vstajanjem zjutraj nismo pretiravali. Nahrbniki<br />
so bili še vedno enako težki in<br />
Ivan je začel spet resno premišljati o helikopterju<br />
ter nujnosti prodora tehnike v<br />
planinstvo.<br />
Kmalu se je ponovila obtožba, da lažem.<br />
Klinov ni in ni bilo konec in kljub tolažbi,<br />
da bomo nahrbtnike kmalu pustili na odcepu<br />
proti Planiki, so se začele pojavljati<br />
krize, tokrat pri moškem delu ekspedicije.<br />
Ivan je trdil, da se mu prikazujejo<br />
rjuhe. Poldetu pa je padala slika kot<br />
pri pokvarjenem televizorju. Vsi pa smo<br />
sopli kot stare dieselce. Ob pol enajstih<br />
je končno padel vrh. Mi pa tudi — od<br />
utrujenost. Tako je Ivan s tem svojim prvim<br />
vzponom šele postal pravi Slovenec,<br />
Poldetu je bila to prva ponovitev, mojih<br />
vzponov pa že nisem več štela. Sledilo je<br />
obvezno slikanje pred Aljaževim stolpom,<br />
s tem vrhom v ozadju, z onim vrhom zadaj,<br />
ta noga spredaj, s klobukom na glavi,<br />
brez njega — skratka, dokaznega gradiva<br />
je bilo v vseh mogočih variantah dovolj.<br />
Razumljivo, na vrhu Triglava res ne stojiš<br />
tolikokrat kot pred rampami v Lescah.<br />
Vreme je držalo z nami. Na vse strani je<br />
bil čudovit pogled, v dolini, kjer smo za<br />
tri dni pustili vse skrbi, pa megla, da smo<br />
se tu zgoraj res počutili kot mali bogci.<br />
Spust je povzročal nekaj več strahu in<br />
vse pogosteje sta fanta ponavljala: V<br />
hribe pa nikOOOli več!« Ta »nikoli« sta<br />
razvlekla tako od srca, da sem se začela<br />
bati, da je resničen. Toda človeška<br />
dobra lastnost je, da vse hudo zelo hitro<br />
pozabi, lepo pa ostane v duši do konca<br />
dni.<br />
»Če pridemo živi do Planike, bomo pa še<br />
kam šli,« sta se začela počasi tajati. Ker<br />
smo živi po dveh urah hoje res prišli,<br />
upam, da jo bomo drugo leto spet kam<br />
mahnili.<br />
Po počitku in, jasno, slikanju pred kočo<br />
smo štartali proti Doliču. Za sveto sem<br />
morala obljubiti, da ne bomo srečali nobenega<br />
klina več. Kaj sem hotela, pod<br />
pritiskom človek marsikaj naredi, sem pač<br />
obljubila. Pa sta spet vlekla neko vzporednico<br />
med mano in »jagri«. Na Doliču<br />
pa sta le priznala, da je bila hoja prav<br />
prijetna.