1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI VESTNIK
ljubeznivima spremljevalcema, neznanima
gospodoma iz mesta, navdušenima planincema,
ki sta me z očmi spremljala do
tja, ter zdrvel po poti do Rži, od koder
sem nadaljeval pot po zasneženem pobočju
proti Dežmanovi koči, kolikor hitro
sem le mogel v coklah. Kjer je bilo kopno,
sem hodil bos, skoraj vso pot pa sem
tekel, saj sem bil vajen hoditi bos tudi po
ostrem pesku in kamenju.
PLAČILO ZA TURO
V dolini sem bil prav hitro. Pot se mi je
zdela precej krajša kot gor grede, ko
sem hodil v neznano. Vse je neverjetno
hitro ostajalo za mano: zdelo se mi je,
kot da čas zastaja.
Osem je bila ura, ko sem bil doma. Bili
so že močno v skrbeh, kje sem. Povedal
sem jim, kje sem bil in kaj vse sem doživel.
Niti mati niti oče se nista preveč
jezila nad menoj, ker sem jima povzročal
skrbi; samo tepen sem bil in brez večerje
sem moral spat.
Utrujen in zaspan, a srečen in vesel zaradi
doživetij tega dne sem legel k počitku
in skoraj v trenutku zaspal.
Končal se je moj prvi najdaljši dan v
življenju — in eden od najsrečnejših do
takrat. Ostal mi je v trajnem spominu,
gore pa so me takrat še bolj zasvojile in
me še močneje vabile v svoj objem.
RAZMIŠLJANJE O VISOKEM SVETU, KI
NAS OBDAJA
G KOT GORA
BORIS OGRIZEK
Pot v gore, posebno taka, ki jo že dobro
poznaš, je podobna gledanju filma, ki si
ga že videl, pa vedno znova opazuješ zanimive
obrate.
Vse skupaj se začne, ko se utrgaš iz sivine
vsakdanjika in se oblečeš v gorsko
obleko. Ta naredi človeka.
Odhod z nedeljskim avtobusom je zadnja
zveza s tukajšnjostjo. Potniki gorohodnike
že poznajo. Na zadnji postaji se izletniki,
več ali manj isti, razporedijo v skupinice
— in taka je tudi moja pot na Kališče:
najprej nižinski del do pravega pobočja,
po njem do prve čistine, nato čez poraščeno
sleme in neskončne serpentine, ko
se prevesijo v drugo čistino, je konec
blizu, od spodnjega Kališča do zgornjega
pa je le še skok.
Vse skupaj je podobno izstrelitvi vesoljske
rakete, ki ima več stopenj. Za večino
je Kališče cilj. Zmagoslavno se vsedejo
v dom in čakajo na obrat, nekateri pa
gredo naprej, na vrh.
Za pot nazaj je treba prihraniti moči. Tudi
to je treba opraviti s poletom: pozimi čez
serpentine kar po zadnji plati, jeseni s
palico, kot bi bil hlod, ki gre po drči.
Na spodnji čistini se poznavalci izgube na
ovinku. Vsem bližnjica ni poznana, tista
čez Mačvansko cerkvico in po strugi v
Preddvor.
Vse je podobno literarnemu delu: zasnova,
zaplet, vrh, razplet, konec; ali glasbenemu:
uvertura, prvo, drugo, tretje dejanje,
konec.
Literarna dela so si med seboj podobna
in lahko primerjamo njihove posamezne
sestavne dele med seboj: v njihovi podobnosti
ni razlik. Enako glasbena. In
enako — gore. Nekatere imajo nižinski
del daljši, pri drugih pri vzponu lahko izbiraš
med posameznimi različicami. Vrh,
ki se navadno krona v planinski koči, je
kulminacija vsega: usode posameznih gornikov
se tu spletejo v skupno vzdušje.
Poznana so slikanja narave v različnih
obdobjih, na primer slikanje pejsažnega
motiva v različnih letnih časih: vse je isto,
menjava se le »obleka«.
Podobna je tudi gora; toda če jo dobro
poznaš, ti odkriva vedno nove in nove
odtenke: sneg, led, pomladno cvetje, poletje,
meglice.
Spoznaš jo tudi skozi lastno življenje: v
razkošnem, pravljičnem razodetju otroštva,
prek podjetniškega avanturizma mladostništva,
ko gora postaja vse bolj »moja«,
do železne nuje odraslosti, dokler vse
skupaj ne prekriža kakšna tragedija, v
bolj odmaknjenih letih pa memoarski pristop,
brskanje po zapiskih, ogledovanje
slik, gora pa je nad sivim vsakdanjikom
kot nekaj oddaljenega, kot porok, da je
nekaj vendarle bilo. In že prihaja nova
generacija, ki bo to na novo opravila, pa
vendar ne po naše.
Gora vsako generacijo spominov shrani
zase; za tiste, ki so že bili, kot da je samo
njihova, za one, ki še bodo, kot da čaka
le nanje.
Moji prvi spomini na Gore so iz Kranjske
gore. Imel sem nekaj let, spominjam se
snega in ogromnih lukenj v njem — vsaj
meni so se zdele tako ogromne.
Nato se spominjam Krvavca: bilo mi je
deset let in zlomil sem si nogo. Hudoveznik
— »Čurnik« in oče sta me izmenoma
nosila nazaj.
Takrat smo iz Kranja še hodili na Krvavec:
kolesa smo pustili v Dvorski vasi nad
Cerkljami (kje so tisti kmetje?), nato pa
navzgor do planš. Krvavec je bil takrat
še planšarski in vrh gore ni bil skalnat,
ampak je bilo tam zgoraj polno kravjekov
in mukajoče govedi.
Nato so nas pregnale žičnice in avtobusi.
Brat in sestra sta odrasla in jaz, zadnji na
fakulteti, sem z očetom intenzivno zahajal
v gore — če ni bilo drugače, na Kranju
bližnji Storžič. Sicer pa sva oblezla
vse gorenjske hribe. Kakor sem se stu- 115