1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI VESTNIKi
POTEPANJE NA SMUČEH PO MESTNEM VRHU
ČREDA ŽARKOV V POČESANIH VEJAH
122
PETER VOVK
V zimskih mesecih smo našli na smučiščih
pod Fridrihštajnom kar nekaj navdušenih
vandrovcev. Uživali so krasote zimske prirode
in niso vprašali za hud mraz.
Potepanje na smučeh se je začelo pod
vznožjem Mestnega vrha nad Kočevjem.
Marec je bil svojevrsten, obdržal je še
obilico snega.
Hodimo po fridrihštajnski poti do razvalin
gradu Friderika Celjskega. Komaj je sonce
pobožalo vrhove, že se glasi sproščeno
petje ptičev. Kar naenkrat smo se znaš!i
pred brunarico: pot je minila mimogrede.
Koča iz brun je imela lesene pograde in
kamnito ognjišče. Oken ni bilo samo
svetloba ognja.
Počivamo na pogradih in uživamo ob pogledu
na ognjene jezike. Na pol prerezane
cepanice dajejo močno toploto. V žerjavici
pečen krompir nam je s koščkom slanine
dobro teknil. Nismo se še dodobra
spočili, že nas vleče naprej, soncu in
modremu nebu naproti. Odšli smo v kraljestvo
sonca, snega, mraza in padajočega
ivja.
Ob poti nas spremljajo skale in kamni,
pokriti z mahom. Kot bi vstal privid iz somraka,
se pojavljajo smreke, gabri, bukve.
Skupine dreves, jase in meje parcel.
Ob smučini se dviga močan obris košaraste
bukve. Za njo stojita gabra, kot
da sta se izluščila iz bele podobe. Rdeča
skorja smrek živo zardeva v sončnih
žarkih.
MILIJONI LUČK IZ SNEGA
Ivje je okrasilo drevje, grmovje, skale in
mah. Smučina v mehkem puhu drsi navzdol.
Ustavim se v dvorani iz stebrovja:
kot v starem grškem hramu je vse to, kjer
so se dogajale velike stvaritve. Topleje je
tu, veter nima prave moči. Milijoni lučk
bleščijo iz snega. Smučina je videti, kot
da se prebuja iz snega, kakor iz sanj.
Bukvice so kot baletke. Jelčice kot deklice
prikupnih oči in počesanih las.
Smreke in javorji so prijazni. Poteze mile,
kape bele.
Drsim med grmovjem navzdol. Kot brez
glasu sem, samo sledi smučk in padajoče
ivje. V prsih duši mraz, sonce vse močneje
tiplje kristalni svet. Sledi živali preprezajo
pršič, kot da nevidna roka riše po
belem papirju fine poteze.
Vijugam med grmi in skalami, kot v mahu
se utapljam v sneg. Srebrn prah se kadi
za menoj. S smučmi režem črne mreže
horizontal. Gozd je napet, drevje ponekod
poka od mraza. Drevesa so gola, debele
veje kažejo moč. Veter maje veje, kot bi
sejal droben sneg. Te brazde so prazne,
prazničen dar za moje oči.
Obraz, moder od mraza, lovi kar naprej
padajoče ivje.
Koščki zmrznjenega snega pozvanjajo ob
debelih vejah. Klinklak odmeva glas po
zimskem gozdu. Zdi se mi, da letim v kristalni
dan. Vsak zmrznjen cvet na vejah
leske me hoče objeti. Slišim mnogo glasov
vetra; to je mrzla zimska glasba, ki ne
uspava.
Svetniška samota zime me vsega prevzame:
veter, sneg, sonce, ivje. Zimski
gozd ima svojo barvo, glas in zvok. V
skale zalite korenine hrasta drže mogočno
deblo. Na tenkih nogah se klanja
jerebika, polna ivja. Čez razlit molk slišim
glas detla. Veje košate smreke, pokrite s
snegom in ivjem, padajo v vencih na tla.
Videti je kot novoletna jelka.
V mehkobo snega potopljene smučke zavijajo
okoli dreves in grmov, v svet pravljic.
Zdi se mi, da zvončki zvončkljajo, da sani
drsijo po snegu. Sladek privid novih oblik
dreves in grmov polni motne oči. V soncu
se kar naprej iskrijo veje in vejice dreves
in grmov. Bele gobe, prilepljene na lipo,
mrko gledajo v nebo.
RAZIGRAN PLES IVJA
Iščem tihi glas malih siničk: obirajo drevesno
skorjo in tiho čebljajo. Sonce siplje
žarke v bledo mavrico.
Počasi vijugam med skalami navzdol. Leskovi
grmi, pokriti z ivjem, kot da so si
bratje. Dahnem v mrzel zrak: iz ust se
kadi topla sapa. Mrk obraz na mahovnati
bukvi zasanjano gleda v čredo žarkov.
Leno se pasejo na iglicah počesanih vej.
Tiho in počasi drsim s smučmi navzdol,
ko bel oblak plava na modrem nebu.
V mojih očeh se odgrne jelen, ves v
mrazu in ivju. Z mogočnim rogovjem je
kot bog lova. Zaziblje se smrečje, zapraši
sneg. V zvenu svojih kril leti letalo. Srebrn
trak pušča za seboj. Osamljeni macesen
ob smučini je brez iglic. Zdi se mi,
da ga zebe. Mirujem za debelo jelko in
čakam srne, da se približajo. Bela ogledala
na zadnjicah poskakujejo.
Kot v sanjskem plivkanju sem na smučeh,
ples ivja je razigran. Kot prevrnjena velika
riba se mi zdi smrekova sušica. Kakor
ugasla bolečina se oglaša bukev, ko se
drgne ob lipo. Prisluhnem neslišnim stopinjam
lisice. Košat rep pušča črto za seboj.
Tišino muči lajajoč pes; bevska za
srnjadjo. šoja leti: zapira in odpira lepo
obarvana krila.