1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI
DVA MESECA IN POL PLEZANJA ZA DOBER KILOMETER STENE
PREVISNA SMER NA CERRO TORRE
SILVO KARO
Že četrtič se vračam iz Patagonije. Tokrat
sva bila tam samo dva: z Janezom
Jegličem, odličnim soplezalcem, plezava
skupaj že več kot pet let, bila pa sva pri
vseh naših velikih dosežkih v Patagoniji:
leta 1983 smo splezali veliko zajedo v
vzhodni steni Fitz Roya, 1985/86 vzhodno
steno Cerro Torreja, 1986 jugovzhodno
steno Torre Eggerja in severno steno El
Mocho. Odlično se poznava, zaupava drug
drugemu, mnogo izkušenj sva si nabrala
v gorstvih sveta, še največ pa v Patagoniji
— in te izkušnje najbolj cenim.
Tokrat je bilo daleč najtežje. Psihično sva
bila na koncu odprave čisto uničena, fizično
pa bi lahko dala še kaj od sebe.
25. oktobra lani sva odšla na pot, domov
sva se vrnila 27. januarja letos. 95 dni
je trajala ta pustolovščina. Vsaj štirikrat
so naju okoliščine prisilile v brezupen
položaj in le veliki vztrajnosti, zdržljivosti,
motiviranosti in strašanski volji se lahko
zahvaliva, da nisva obupala. Šele danes,
ko sedim doma, 16 000 kilometrov proč
od Patagonije v topli sobi ter urejam spomine,
premišljujem, kako noro je bilo tistega
letošnjega 20. januarja, ko sva se
vzpenjala po razcefranih vrveh in ko naju
je na robu stene zajel orkan.
AMBICIOZNA ZAMISEL
Prvič sem pomislil na južno steno leta
1985/86, ko smo opravili drzen vzpon prek
vzhodne stene Torreja. Ta južna stena ne
nudi nobenih izrazitih prehodov; to je stena,
da te je strah, ko stojiš pod njo, pa
čeprav nisi prvič pod tako veliko steno.
Velike evropske stene Eigerja, Grandes
Jorasess, Materhorna so smešno položne
v primerjavi z južno steno Torreja. Prijatelji
so takrat menili, da prek te stene
ni mogoče, le z Janezom sva bila enakega
in drugačnega mnenja.
Leta 1986 sva spet v Patagoniji: skupaj
s Frančkom Knezom opravimo odličen
vzpon prek jugovzhodne stene Torre Eggerja;
to je prava diretissima, v kateri je
veliko prostega plezanja. Takrat si južno
steno še podrobneje ogledava.
Vendar je stena takrat že sprejela prve
plezalce, ki pa so po 200 metrih kombiniranega
plezanja odnehali, čeprav se od
tu naprej šele začne prava stena, v kateri
se vertikala in previsnost vseskozi neusmiljeno
menjavata.
To bo velik projekt, si misliva. Koga naj
povabiva v ekipo? Bo kdo sploh hotel v
to previsno skalovje? Ko smo se konec
To Je mogočni 3128 metrov visoki Cerro Torre;
leva polna črta predstavlja smer v južni steni, ki
sta Jo preplezala Jeglič in Karo, desna, črtkana,
pa »normalno« Maestrijevo smer
Foto: Silvo Karo
decembra 1986 vračali, sva se v udobnih
naslonjačih nekje nad Atlantikom z Janezom
domenila, da se bova južne stene
lotila popolnoma sama.
Le dva meseca sem bil potem doma. Konec
februarja sem odšel na odpravo Lotse
Šar v Himalajo. Po tej odpravi je ostalo
malo časa, v tem kratkem času pa sva
potem trenirala, plezala in zbirala denar
— in to zadnje naju je še najbolj utrudilo.
Razburila sva jugoslovansko planinsko
javnost, ko sva sporočila, da odhajava v
to steno sama, še posebno pa tiste, ki so
že bili v Patagoniji in poznajo vremenske
razmere v teh gorah. Da hočeva o celotnem
vzponu posneti še 16-milimetrski
film, pa je bilo že preveč. Le malo je bilo
naših vrhunskih alpinistov, ki so upali v
uspeh. Za sebe vem: če si nekaj vtepem
v glavo — pa najsi bo še tako noro —,
v njej ostane, in Janez je prav tak.
Doma sva okvirno pripravila načrt za
vzpon in izbrala najboljšo opremo, kajti
računala sva z velikimi tehničnimi težavami
v steni.
In nisva se zmotila.
25. oktobra lani sva odšla od doma. 97