1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI VESTNIK
SPREMSTVO MESTNIH GOSPODOV
Omamljenega zaradi lepote me je predramil
starejši gospod z nahrbtnikom, ki
je prišel iz koče. Začuden me je vprašal:
»Hm, pobič, od kod pa si ti prišel
sem gor? Pa kar bos ...?«
Z majhno zadrego sem mu povedal, da
sem iz Mojstrane, da sem šel k ovcam
v Kot pa me je zamikalo, da pogledam,
kaj in kako je tukaj zgoraj. Zaupal sem
mu tudi željo, da bi šel na vrh Triglava.
Tuji gospod, ki je govoril gosposko slovensko,
me je z zanimanjem poslušal,
nato pa mi je dejal, da se še z nekim
gospodom odpravljata na Kredarico; no,
če bi bil bolje oblečen, mi je dejal, bi
šel lahko z njima. Brez premišljevanja
sem mu odgovoril in ga hkrati prosil, naj
bi šel z njima: da se bom pazil, sem rekel,
da sem v coklah vajen hoditi pa tudi
sonce da je vroče.
Tedaj je prišel iz koče še tisti drugi gospod,
začuden obstal obrnjen k svojemu
starejšemu sopotniku in spremljevalcu ter
mu dejal: »Kje si pa tega dobil?« Starejši
mu je pojasnil, od kod da sem in kam bi
rad šel. Mlajši gospod, ki se nama je
pravkar pridružil, me je neusmiljeno ocenil
in povedal, da sem oblečen in obut za
planino, ne pa za sneg in led.
Žalostno sem povesil glavo. Videla sta
mojo žalost, se spogledala in mi zatem
dovolila, da se jima pridružim do Kredarice,
če si seveda upam v coklah v
strmo pobočje; potem naj bi se, sta mi
rekla, vrnil v dolino skozi Krmo, kjer da
je pot lažja, brez snega in tudi dobro
markirana.
Odšli smo. Sneg je bil dober za hojo tudi
v coklah. Čez tri četrt ure smo bili na
Kredarici. Spotoma sta me zvedavo spraševala,
čigav da sem iz Mojstrane, kako
mi je ime in koliko sem star, da sem si
upal sem gor. Zanimalo ju je, če poznam
Šmercove pa hotelirje Rabičeve in Laha
pa Požganca. Povedal sem jima, da vse
dobro poznam, da so tudi oni veliki planinci,
da pa sem tudi sam veliko hodil
po okoliških planinah in kje sem vse bil.
Ves čas sta me začudeno poslušala, starejši
gospod pa mi je celo rekel, da ni
nič čudnega, ker sem si upal sem gor,
če sem vse to res že prehodil.
Seveda nista spustila niti vprašanja, če
poznam gospoda župnika Aljaža. »Seveda
jih poznam,« sem jima hitro odgovoril,
»saj sem bil že večkrat pri njih v
župnišču in gledal skozi njihov daljnogled
na Triglav!«
Ko pa sta me vprašala, če doma vedo,
da sem šel sem gor in da me zvečer ne
bo domov in če bodo zaradi tega kaj v
skrbeh, sem se malo nasmehnil in jima
zaupal, da doma o tem mojem podvigu
nič ne vedo in da me verjetno tudi ne
bi pustili sem gor, da pa bom zvečer
takointako doma. Oba moja gosposka
spremljevalca sta bila mnenja, da to ni
mogoče, četudi bi se takoj obrnil in se
napotil v dolino. Ko pa sta še pogledala
na uro, sta ugotovila, da je že ena popoldne.
Prav nič zaskrbljeno sem jima odgovoril,
da bom kar zdirjal v dolino.
Stali smo pred kočo na Kredarici, se pogovarjali
in se ozirali proti vrhu Triglava,
ko smo opazili tri z vrha vračajoče se
planince, ki so se pravkar spuščali okoli
roba Malega Triglava: še nekaj metrov pa
bodo na snegu pri vstopu. Gospoda sta
mi povedala, da je to Mali in Veliki Triglav
in da je tam, kjer so tisti planinci,
označena pot.
Tisti trenutek, ko so z vrha Triglava vračajoči
se planinci prišli na izstop in na
snežišče, sta se moja spremljevalca odločila,
da si gresta v kočo potešit žejo,
saj je bila res prava julijska vročina.
IZPOLNJENA NAJVEČJA ŽELJA
Brž ko sta moja spremljevalca stopila
skozi vrata koče, sem se pognal po pesku
navzdol do sedelca, kjer je bil še sneg,
in nato po snegu navzgor do vstopa v
steno. Nisem se oziral nazaj, ker sem se
bal, da bi se moja spremljevalca lahko
vrnila iz koče in me poklicala nazaj. Neverjetno
hitro sem bil pri skalah: že sem
se oprijel prvega klina, segel po drugem,
že držal tretjega — in še malo, pa sem
bil na prvem robu. Ker so me cokle nekoliko
ovirale, sem se odločil, da jih odložim
pod skalo ob poti in jih nazaj grede
vzamem.
Tak sem šel naprej bos.
Kmalu sem bil za robom. Pot se mi je
zdela lepa, polna stopnic in klinov. V navpičnem
žlebu sem bil nekoliko kratek,
a je vseeno šlo. Nisem se ogledoval po
okolici, pač pa sem hitel, da bi bil čimprej
na vrhu. Tako sem bil prav v kratkem
času na grebenu Malega Triglava,
po njem pa sem bolj tekel kot hodil. Šele
na ozkem grebenu med Malim in Velikim
Triglavom sem se ob žici nekoliko ustavil,
se zamislil in govoril sam sebi: »Fant, tukaj
je pa res zelo strmo in visoko! Kakšni
prepadi so vsepovsod!«
Nato sem spet pohitel prek tega grebena
in se že vzpenjal na glavni vrh. Kar naenkrat
sem bil čez prvi in drugi hrbet in
že lezel na zadnji rob, ko sem zagledal
v skalo vzidano ploščo. Ustavil sem se ob
njej in začel brati: »Sklad na skladu se
vzdiguje golih vrhov kamni zid; večni
mojster ukazuje: Prid, zidar, se les učit!«
Preberem to Vodnikovo besedilo — in že
hitim naprej. V nekaj minutah stojim ob
Aljaževem stolpu vrh Triglava.
Kot kip za trenutek obstanem ob njem,
tako me je pretresla lepota, ki je plavala
vsepovsod, kamor mi je po širni okolici
neslo pogled. Začaran sem bil, ko se mi
je izpolnila največja želja in uresničilo 113