1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI VESTNJK!
hrepenenje, da bi dosegel vrh Triglava,
ki sem ga tolikokrat občudoval od doma
in iz bližnje okolice. Preprosto nisem
mogel razumeti, koliko lepega in veličastnega
se razprostira okrog tega Triglava:
globoke doline, sedla med vrhovi,
visoki vrhovi se vzpenjajo v njegovi okolici,
kot najvišja med visokimi pa kraljuje
nad vsem tod okrog in sega visoko pod
nebo ta moja gora. Po pobočjih se sem
in tja bleščijo bele snežne poljane, strmine
pa so vse do dolin ozaljšane z živim zelenjem.
Koliko krasot in vrhov je po tem
božjem stvarstvu, koliko lepot, ki jim Š3
imen nisem vedel!
Iz zamaknjenosti me je zdramil vesel vrisk
s planine nad Luknjo, še enkrat sem hitro
stopil k Aljaževemu stolpu, da bi pogledal
vanj. Prav presenečen sem bil, kako
malo je prostora v njem, da pa je tam
tudi knjiga, v katero se vpisujejo obiskovalci.
Škoda, da nimam svinčnika, sem
si mislil, tudi sam bi se vpisal, da bi
pozneje vedel, kdaj sem bil prvič tukaj
gor, pa tudi vaščani, ki bi prišli sem, bi
zvedeli, da sem že bil na vrhu.
Prav rad bi se še dolgo razgledoval po
tem planinskem raju in gorskem čudežu,
vendar je bila pred menoj še dolga pot
do doma. Preden sem stopil na pot navzdol,
sem si obljubil, da bom še večkrat
prišel sem gor.
HITRA POT V DOLINO
Pot navzdol mi ni povzročala nikakršnih
težav in kar hitro sem bil spet pred kočo
na Kredarici. Spotoma sem seveda izpod
skale vzel cokle, ki sem jih bil spravil
tja grede.
Oba gospoda, s katerima sem šel od
Dežmanove koče do Kredarice, sta bila
pred hišo. Kar sapo jima je zaprlo, ko
sta me zagledala. Starejši mi je dejal, da
sta bila prepričana, da sem se vrnil v
dolino, ko nisem prišel za njima v kočo.
Povedal sem jima, da sem si nadvse želel
priti na vrh Triglava; ko sem videl, kje so
se vračali tisti trije planinci, sem se odločil
iti še sam. Nisem si jima upal tega
povedati, ker bi mi prav gotovo ne dovolila.
Izkoristil sem priložnost, ko sta šla
v kočo, in jo ucvrl proti vrhu.
Mlajši gospod, ki ga je starejši klical za
Henrika, mi je rekel: »Veš, Janče, zelo
nama je všeč, da si si upal sam tja gor
in da si se zdrav vrnil. Ali te je bilo kaj
strah nad prepadi in na ozkem grebenu?«
Povedal sem, da me ni bilo prav nič
strah in da je pot tako lepa, kot da bi
hodil doma po stopnicah. Nato sta me
zvedavo spraševala, če res nameravam še
danes priti domov in če sem kaj lačen.
Povedal sem, da nisem lačen in da imam
v torbi še kos polente, ki so mi jo dali
114 doma za na pot k ovcam pod Mecesnovec
Takole Je bilo leta 1919 na vrhu Triglava: tik poleg
Aljaževega stolpa Je potekala krivična meja, katere
mejnik vidimo na sliki
v Kotu, in da moram takoj iti na pot, da
ne bom preveč pozen.
Starejši gospod je pogledal na uro in
glasno ugotovil, da je že skoraj pol petih.
Z roko mi je gospod Henrik pokazal proti
Krmi in mi priporočal to pot, ki da je primernejša
in dobro markirana; svetoval
mi je, naj se vedno držim leve poti in me
še nekajkrat opozoril, da ne bi zašel.
Starejši gospod mi je medtem prinesel iz
koče kos kruha in sira. Oboje mi je ponudil,
rekoč: »Na, tukaj imaš ta majhen
zalogaj, da ne boš lačen! Pazi, da se ti
kaj ne zgodi! Pa v življenju bodi pošten
in priden! Imej vedno rad planine in njih
lepote, pa te bodo tudi gore rade sprejemale
medse in ti ponujale veliko sreče
in lepih doživetij. Mogoče bo naneslo, da
se bomo še kdaj srečali...«
Obema sem se zahvalil za nasvete in
spremstvo do Kredarice pa še za tako
obilno malico. Nisem se jima pozabil
opravičiti, ker sem pobegnil na vrh Triglava
— taka je bila takrat pač navada,
da so morali otroci ubogati starejše, pa
čeprav jih niso poznali. Vrnil pa se bom,
sem jima rekel, skozi Kot, od koder sem
prišel.
Ko sta mi v pozdrav stisnila roko, sem
se jima še enkrat zahvalil za vse ter jima
zaželel srečno pot na njunem pohodu po
Triglavu, nato pa sem veselo zaukal in
jo ucvrl proti grebenu Kredarice.
Na vrhu sem se še enkrat ozrl proti vrhu
Triglava in proti Triglavski koči, še enkrat
veselo zaukal in z roko pomahal svojima