januarska Å¡tevilka revije - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

vaša pošta
Dragi bralke in bralci,
sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte,
ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z
vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi
zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil,
vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov
s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo
pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno
sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim
opisom. Veselimo se sodelovanja z vami!
Uredništvo Slovenije danes
Večer s francoskim pesnikom
Andréjem Velterjem
Skrajna ljubezen rojeva skrajno poezijo, tako
skrajno, da se ne more zardževati na ploščadi
ljubezenske poezije, pač pa z nje poleti proti
drugim vrhovom. Ljubezenska poezija postaja
poezija višin, skoraj alpinistična poezija, se
hkrati razraste v poezijo odhoda in nato zakroži
nazaj v ljubezensko poezijo. V ljubezni je odhod
in v odhodu ljubezen. Takšna poezija raste iz
pesnika, ki sta ga v torek zvečer gostila Centre
de Créations pour l’Enfance ter Hiša slovenske
poezije v Franciji. André Velter je pesnik,
popotnik, urednik zbirke Poésie pri založniški
hiši Gallimard ter energičen bralec in govornik,
ki odnese poslušalce s seboj v druge svetove.
Ob branju svoje poezije je namreč očaral
poslušalce z energijo, ki vriska iz vsake vrstice
in za katero se prav točno ne ve, od kod jo črpa.
Mogoče iz potovanj, za katere pravi, da so mu
nekakšna čudna droga. Potoval bi lahko brez
prestanka, pa tudi brez namena iskati snov,
motive ali forme. Ne potuje zaradi inspiracije,
saj znajo včasih ravno najlepša, najdaljša ali
najbolj polna potovanja ostati brez enega
samega verza.
A če lahko potuje zaradi potovanja samega, ne
piše zaradi poezije. Saj poezija zanj ni le forma,
in ni v pesmih; poezija, pravi, je življenje. Če
človek piše, pa s pesmijo nič ne pove, ker tudi
nima nič povedati, potem ni pesnik, je le človek,
ki se dolgočasi. A»življenje je kratko, usoda je
kruta,« je zaklical svojemu poslušalstvu, »torej
se ne dolgočasimo!«
Večer je slovesno (in slovensko) okronala
predstavitev slovenskega prevoda Velterjeve
pesniške zbirke Skrajna ljubezen*, ki jo je
prevedla Mateja Bizjak Petit. Izid sta predstavila
urednika Književnega društva Hiša poezije Ivan
in Nadja Dobnik. Tako je bil večer pomemben
tudi za delovanje Hiše slovenske poezije v
Franciji, saj se tudi s prevodi in srečanji, kot je bil
sinočnji, tkejo vezi in raste prepoznavnost. (Živa
Čebulj)
*Velter, André: Skrajna ljubezen: pesmi za Chantal
Maudit. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2011.
Učna delavnica »Koliko je ura
v mojem življenju«
Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je za konec
tedna od 11. do 13. novembra pripravilo
dvodnevno srečanje slovenskih družin v
Baasemu v Eiflu. Predsednica društva Rozina
Lovrenčič je za predavatelja povabila socialno
pedagogonjo Valerijo Ilešič Toš in našega znanca
Milana Černela, profesorja matematike in fizike,
amaterskega režiserja KUD Vitomarci. Srečanja
se je udeležilo 40 slovenskih rojakov iz dežele
Severno Porenje – Vestfalija. V petek zvečer
smo se z obema predavateljema pogovorili,
o čem bo potekala letošnja učna delavnica.
V soboto dopoldne smo se na plenarnem
zasedanju z žrebom porazdelili v tri skupine.
Predavateljica Valerija je napisala na tablo
naslednja vprašanja: za kaj je prepozno, za kaj
prehitro in za kaj je ravno čas. Prepozno je,
da bi izboljšali odnos med nami in pokojnimi.
Danes bi se v določenih situacijah do teh ljudi
drugače obnašali. V njeni skupini smo se veliko
vrteli okrog vzgoje otrok. V današnjem času
materializma je otrokom skorajda vse prinešeno
na pladnju. Mi smo tisti, ki za otroke lovimo ribe.
Mladina je kritična do nas, za kar smo deloma
sami krivi, saj smo ga včasih polomili v veri,da
delamo za otroke najboljše. Vedno se je treba
boriti do konca. Tudi v negativnih in žalostnih
trenutkih je treba najti kaj pozitivnega. Na
osnovi pozitivnih izkušenj gradimo prihodnost.
Prišli smo do ugotovitve,da je za nas pravi čas za
upokojitev. Pozorni moramo biti na sprejemanje
in določeno kritičnost do informacij. Sobotni
večerji je sledilo martinovanje. Za smeh sta
poskrbela gosta Valerija in Milan s skečem.
Nato je prišel duhovnik, ki je krstil mošt v
vino. Obiskale so nas vinska kraljica Klavdija in
princesi Daniela in Irena. Potem ko so poizkusile
mlado vino, so ga ponudile vsem v dvorani.
Zanimivo darilo prijateljev za minuli 70. rojstni
dan je prejel dolgoletni aktivni član društva
Emmerich Dobaja. Darko in Tone sta zaigrala na
harmoniki, da smo tudi zaplesali, prepevali in se
družili dolgo v noč. V nedeljo dopoldne smo na
plenarnem zasedanju povzeli delo vseh skupin
z željo,da se prihodnje leto zopet srečamo.
Po kosilu smo se odpeljali svojim domovom
naproti.
Učno delavnico je finančno podprl Urad RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Dušan
Čegovnik)
Slovensko božično drevo v
Düsseldorfu
Banka Commerzbank AG v svoji glavni
podružnici v Düsseldorfu letos že 13. leto
zapored izvaja razstavo mednarodnih okrašenih
božičnih dreves »Weihnachten International an
der KÖ” za Unicef«. Tik pred božičem ta drevesa
podarijo socialnim in izobraževalnim oziroma
vzgojnim ustanovam v mestu in regiji. Tako je
v preteklih letih prek te akcije že 140 božičnih
dreves prešlo v domove ostarelih, otroške vrtce
in druge ustanove ter razveseljevalo obdarjene.
Slovenijo je letos zastopal Konzulat Düsseldorf,
ki je sprejel botrstvo naše dežele pri enem
izmed božičnih dreves oziroma prevzel krašenje
drevesa. Konzul Matjaž Pen je krasitev poveril
slovenski slikarki Nadji Zikes, rojeni v Mariboru,
ki živi v Oberhausnu. Z unikatno poslikanimi
kroglami je bilo slovensko drevo deležno
velikega zanimanja. (M. W.)
Razgled po Sloveniji
Sredi oktobra se je Raglam izpolnila dolgoletna
želja. Še pred enim letom je bilo potovanje v
Argentino bolj kot ne ideja, sanje. Na koncu
nam je z veliko lastnega truda in pomoči
bližnjih, prijateljev dobrotnikov, donatorjev,
Občine Trebnje in Urada Vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu uspelo uresničiti projekt.
Poimenovali smo ga Razgled po Sloveniji.
Glavni namen našega gostovanja je bil ponesti
ljudsko glasbeno dediščino, za katero menimo,
da je ena temeljnih podlag narodne, jezikovne
in kulturne identitete, med Slovence, ki živijo
v Argentini in ponosno povedo, da so Slovenci.
Vrnili pa se ne bi.
Veliko je mešanih zakonov, ki svoje otroke
ob sobotah redno pošiljajo v slovenske šole,
njihovi neslovenski starši pa se tudi želijo učiti
slovenskega jezika. Slovenske skupnosti so zelo
žive, utečene in povezane, kar jim je v tistih
težkih časih, ko so prihajali v Argentino, tudi
pomagalo preživeti.
Na vsakem koraku smo bile deležne zelo
prijaznega sprejema in gostoljubja.
V Mendozi smo pripravile delavnice za
otroke, mladino in odrasle, večerni koncert in
sodelovale pri slovenski sveti maši, v pokrajini
Entre Rios v mestu Parana smo koncertirale na
Katoliški univerzi. v Buenos Airesu pa priredile
dva skrajšana koncerta v domovih za starejše.
Obiskale smo še radijsko oddajo ‘Okence v
Slovenijo’ na radiu Splendid z Mirkom Vasletom.
S koncertom Čarobna Slovenija smo skušale
predstaviti staro ljudsko glasbo v vsej
raznolikosti in čim več oblikah. Pele in igrale (s
starimi inštrumenti) smo pesmi in viže iz vseh
slovenskih pokrajin. Tako je raznolikost Slovenije
42