Januar-februar (.pdf, 3 MB) - Slovenske železnice

Pogled na vršace in v večni led vkovano,23 kilometrov dolgo »reko« najdaljšegaledenika v Evropi je bil impresiven!27ReportažaErvin SorčZ vlakom po deželi siraŠvica je podobna ogromnemu kolesusira. Vsa je »preluknjana« z železniškimi,cestnimi in vodnimi »rovi«, ki se prepletajoin prehajajo skozi razkošje naravnihlepot in danosti.Ni bilo težko uganiti, da bo beseda tekla oŠvici, deželi železnic, sira in vina. Vina? Da,odličnega vina!Na zemljevidu je Švica kot nekakšno srcestare celine, zato se nas je skupina osmihnovogoriških železničarjev in treh »gostov«v poletnem septembru odločila obiskati inna lastni koži doživeti utrip tega »srca Evrope«.Na štiridnevni izlet ter na pokušino sirovin vin smo se podali z vlakom.Za pot v Švico je idealen vlak št. 414, ki izprestolnice odpelje vsak dan ob 20.48, zJesenic pa ob 21.56. Namestitev v spalnikihali cenovno ugodnejših ležalnikih omogoča,da se na cilj, oziroma začetek naporneturneje pripeljemo naspani.Jutro na vlaku je v veseli družbi prijetnih,odlično založenih potnikov železničarjevprav zabavno. Seveda se je bilo po prespaninoči treba najprej ustrezno »dezinficirati«… Odpor »boljših polovic«, češ da jeura prezgodnja, je v kali zatrl argument, daso kljuke, ležišča in sedeži onesnaženi. Vzraku je polno nevarnih bakterij in virusov,in nikoli ne veš, kje se je v telo pritihotapilkakšen »prašičji nebodigatreba« … Srk tu,srk tam, pa malo kavice ter po primorskorazkošni sendviči s pršutom ali pohanjem… in že smo ob 8.20 prispeli v Zürich. Vlakovje bilo kakor gosenic, in nič hudega, čebi slučajno zamudili vlak v Luzern. Čez četrtali pol ure gre naslednji.Luzern – »Hat Gäste gern« (Luzern imagoste rad), je znani rek prestolnice švicarskegaturizma. Če se poleg popotniške požilah pretaka tudi železničarska kri, je obisk»švicarske prometne hiše« neizogiben. Dveuri sta premalo za kvaliteten ogled muzeja,a obenem dovolj, da se obiskovalec »zaprmejduša«,da tam gotovo ni zadnjič! Nekajpred 13. uro je v pristan pred prometnimmuzejem priplula ladja. Vsi na krov in ladijskivijak se je zavrtel. Premec je kapitanusmeril proti Pilatusu – strašni gori zmajev,na katero je speljana še bolj strašna železnica- najstrmejša na svetu!Tu besed zmanjka. Zgradili so jo v istemobdobju kot Eifflov stolp. Že pred 120 letista pomenila svetovno čudo tehnike in slovesse ju drži še danes. Preprosto ne morešverjeti, da je mogoče železnico speljati takodrzno strmo, kjer se še gamsom tresejo kolena!Po 40-minutnem »grizenju« navkreber,v nepojmljivih 480 ‰, »stopničasti«vlak obstane na končni postaji Pilatus Kulm,2000 metrov nad morjem. Ura postanka jeza sprehode po okolici dovolj. V Luzern pase tokrat spustimo z gondolo. Ogledamosi še znameniti živobarvni cvetlični most aliKapellbrucke, nato pa se kljub prvim znakomutrujenosti vkrcamo v nabito poln vlakza Interlaken, ki se postopoma prazni, zatose kmalu posedemo skupaj. Za vsakodnevnovožnjo na delo in v šole ljudje uporabljajovlake. Na postajah jih ne vidiš sesti vavtomobile, ampak pot domov nadaljujejos kolesi, peš, ali s poštnim busom.V Interlaknu presedemo na drug vlak in sepo polurni vožnji izkrcamo v Lauterbrunennu,kjer nas čaka skromno zavetišče. Predspanjem se navdušeni nad prvim dnem odpravimoše na krajši sprehod.Na streho EvropeZvezde, ki jih je bilo prej razločno videti, sose poskrile med koprenaste oblake. Dvom,ali bo jutrišnji podvig v visoko naročje Eigerja,Möncha in Jungfrau uspel, se čedaljebolj veča. Odšteti zajetno vsoto za vozovnicoin se peljati skozi 7,6 kilometra dolgpredor zato, da bi videli meglo … Ne, ta bibila pa prehuda!Rek pravi, da se po jutru dan pozna, a kajko ni bilo obetavnejše od večera. Dolino soprekrivali oblaki, na železniški postaji pa jebil ekran, ki je prikazoval čudovito visokogorskopanoramo, ki se je prebudila v kristalnočisto jutro.Dvom se je razblinil. Odpeljali smo se protiWengnu in do postaje Kleine Scheidegg.Na višini 2.000 metrov je bilo vreme žebrez oblačka. Vršaci so se kopali v sinjini jutranjeganeba. Prestopili smo in vlak je zagrizelv strmino ter se skril v kamnita nedramogočne, med alpinisti pa celo zloglasnegore Eiger. Med vmesnimi postanki smoskozi »okna« v steni zrli na čudovito pokrajino.Še malo in ustavili smo se na najvišjiželezniški postaji v Evropi, 3.450 metrovvisoko. Zaradi redkejšega zraka se je priporočljivogibati počasi in dihati globoko. Šenekaj stopnic in znašli smo se v bleščečem,s soncem in modrino obsijanem razkošju.Vreme? Idealno! Pogled na vršace in v večniled vkovano »reko« ledenika Aletschgletscherje bil impresiven! Kot otroci smo sezapodili na sneg. Andrej je iz nahrbtnikapotegnil buteljki teranovega šampanjca Intanto.Brez pretiravanja, ta sekt se pije lena angleškem in japonskem dvoru! Ker paAndrej sodeluje pri nastajanju prestižnegavina, je kraljevske kapljice bila deležna tudinaša skupina. To odlično vino dolga letazori v sodih, varno spravljenih v enem najboljnepoznanih objektov Bohinjske proge.A kje, naj ostane skrivnost ... Zapeli smoZdravljico in nazdravili, da smo v tako lepemvremenu na tako »visokem nivoju«. Še»gasilska« in gremo! Zanimivosti za danesše zdaleč ni konec. Ogledali smo si še dvoranoledenih skulptur in se odpeljali v dolinoproti Wengnu in Intrelaknu.KrižarjenjeČeprav je Interlaken zanimivo in ogledavredno mesto na stičišču Brienznerškegain Thunskega jezera, pa časa za ogled nismoimeli. Po prihodu na zahodno železniškopostajo smo stekli do pristanišča.Svareči pisk jezerskega parnika Blümlisalpnas je pognal v pravcati galop. Na krovskoraj sto let stare, odlično ohranjene ladjes pogonom na kolesi z lopaticami, smoNa Pilatus, »strašno gorozmajev«, je speljana še bolj»strašna železnica« - najboljstrma na svetu(foto: Tomaž Lozar).