Januar-februar (.pdf, 3 MB) - Slovenske železnice

28ReportažaČe se poleg popotniške po žilah pretaka še kajželezničarske krvi, je obisk »švicarske prometne hiše«(prometnega muzeja) neizogiben.vstopili kot zadnji potniki. Kapitanu se jekar smejalo izpod navihanih brk, ko nas jeupehane zagledal galopirati z opletajočiminahrbtniki. Bradati mornar blagajnik si ježe mel roke, koliko bo od nas »pokasiral«,a ga je minilo, saj smo mu pred nosom pomahalis FIP-i. Bleščeče čisto, gladko namazanopogonsko drogovje parnega stroja, kiga potniki lahko opazujejo s palube, je zmogočnimi zamahi ladjo pognalo v drsenjepo gladini. Križarjenje po Thunskem jezerusmo izrabili za občudovanje pokrajinein pravljično lepo urejenih vasic na obali.Po dvourni plovbi smo se izkrcali v Spiezu,od tam pa pot nadaljevali z vlakom GoldenPass.Spoznali smo dolino Simmental,odkoder so doma krave simentalke, in čedaljebolj prodirali v francoski del etničnoraznolike Švice. Na postaji ZweisimmenKolute za dvajset urpotopijo v slanico,nato pa jih za vsajpet mesecev položijona lesene policev kletnih skladiščih,da tam postopnodozorevajo.»Gasilska« pod goro Jungfrau.nas je čakalo novo presenečenje. GoldenpassClassic - vlak s starimi, temnomodrimisalonskimi vozovi je čakal na odhod.»Ups, tu se bo pa nemara zataknilo,« semnekoliko zaskrbljeno pomislil, kajti lesenirustikalni ambient starih vagonov z mehkooblazinjenimi sedeži in lestenci secesijskihoblikovnih potez, so dajali slutiti, da je tovlak luksuznega starodobnega ranga …Pogreznili smo se v mehkobo zelenih sedeževin s pridržanim dihom ter dlanmi nadenarnicah pričakovali prihod mične sprevodnice.Pa se je prav prijazno kolegialnonasmehnila. Napetost je popustila in žesmo bili skoraj prepogumno glasni. Aparatiso »škljocali« in starejša dama, ki ji našečebljanje in uživanje v aristokratskem vlakuni bilo pogodu, še manj pa fotografiranje,si je s časnikom pokrila strogi obraz … češ:pustite me pri miru! »Pardon! Pardon, madam…«»Plok, pššsss« in občutek zadrege je odplaknilpožirek iz kozorogove pločevinke… No, »kupčke smo podirali« v diskretnopridušenih tonih, da nas dama ni moglaslišati. Vlak pa je hitel skozi gričevnato podeželjein se bližal Montbovonu, kjer nasje v skromnem hotelu pričakala prijaznalastnica. Po namestitvi smo se še malcesprehodili, nato pa trudni od napornega,a nadvse zanimivega dne legli k počitku.V kraljestvu najokusnejšega sira»Ma, bo, kar bo,« smo rekli in se pogreznili v mehkobozelenih sedežev ter s pridržanim dihom pričakovali prihodmične sprevodnice ...Hudobneži bi nemara pribili – pa tudi najboljsmrdljivega!V deželi Gruyeres zrak diši po živini, gnojevki,hlevih, pa to nikogar ne moti in zdise, da krava ni »sveta« žival le v Indiji, temvečtudi v Švici. Majhen, tramvaju podobenvoz, na katerem z mastnimi črkami pišeGruyeres, se ustavi le nekaj korakov stranod sirarne, kjer nastaja svetovno znani»smrdljivi« sir Gruyer.Nasprotujoča si pojma kulinarične estetikese v tej mlečni mojstrovini svetovnegaslovesa združita v božanski okus. Čeravnose od debele rezine polnomastnega sira širinatanko tak vonj, kot iz belkaste, z znojemprepojene odmrle glivične kože med prstiže dolgo neumitih moških nog … pa jeokus, ki se ob grižljaju blagohotno razširipo ustni votlini in skoraj erotično vzburijezične brbončice, da zadrhtijo v opojurumenomlečne mase, naravnost božanski!Kako sir nastane, izvemo v muzeju, ki je delsirarne same. Izvirne ideje nas presenetijože na začetku, ko za vstopnico namesto listkaali čip kartice dobimo tri rezine vakuumskozavitega, različno starega sira. Vodenjepo muzeju je prepuščeno prijaznemuglasu krave Češnje, ki nas preko prenosneslušalke nagovori v enem izmed izbranihevropskih jezikov. Že na začetku pa kravajasno pove, da je sir samo njen, čeprav siga lastijo vsi, od pastirja, kmeta, sirarja pado trgovskih mešetarjev in prodajalcev. Vkovinskih tulcih povonjamo opojne dišavetravniških bilk in zeli, ki sestavljajo sočnopašo. Češnja pove, da dnevno poje 100kilogramov sveže trave in popije 85 litrov