Januar-februar (.pdf, 3 MB) - Slovenske železnice

Revija Slovenskih železnic januar-februar 201037Prosti časČlana Jamarskega kluba Železničar na ElbrusuNobena skrivnost ni, da nekateričlani Jamarskega kluba Železničarne gojimo zgolj afinitetedo globin, temveč tudi do višin.Tako se skoraj vsako leto primeri,da se odpravimo na kakšnoturo tudi v tuja gorstva. Ker veljaElbrus (5642 m n.v.) za najvišjogoro Evrope, je prišel častudi zanj.Zamisel za vzpon na Elbrus,speči ognjenik v verigi VisokegaKavkaza, le nekaj kilometrovod gruzinske meje,se jepravzaprav porajala v avtorjevislužbi, ko smo nekateri sotrpinisanjarili o poletnih počitnicah.Tam nam je uspelo k projektupritegniti še nekaj sodelavcev,in nastala je mešana ekipa, katerečlani so imeli na tem izletudokaj raznolike cilje. Prvotnosmo načrtovali vzpon trije – polegpodpisanega še članica JKŽInes Klinkon in sodelavec MihaKoderman -, vendar je izjemnouspešna ruska birokratska šolaizučila take strokovnjake, da jebil vsak poskus neformalnegavodje naše mini odprave osvoboditise spon v Sloveniji najetegakombija, vnaprej obsojenna neuspeh. Zato sva se na vrhodpravila le oba udeležena članaJKŽ. Izredno uspešen državniaparat nasploh neprestanoskrbi, da ruski državi ne bi slučajnoostal česa dolžan. Tako jeob vsaj petih dovoljenjih, ki jihje treba pridobiti za to, da sepripelješ iz Slovenije pod Elbrusz najetim kombijem, treba skrbetitudi za družine policistov,ki vestno kaznujejo tudi najmanjšonapako v upoštevanjucestno prometnih predpisov.Po prihodu v vasico Terskol obvznožju Elbrusa sva najprej začelapoizvedovati o rezervacijiležišč v tako imenovanih sodčkihoziroma koči Dizel, izhodiščihstandardne poti na Elbrus.Naj pojasnim, da se velika večinagornikov, ki se odpravijona Elbrus, v ta namen priključikateri izmed komercialnih ekspedicij,ki poskrbijo za organizacijopristopa in vzpona. Pomukotrpnem iskanju in pregovarjanjuv ruščini nama je končnouspelo dobiti telefonskoštevilko oskrbnika sodčkov, prikaterem naj bi naju čakala dvodnevnarezervacija.Ker možnosti za dolgotrajnopoležavanje v okolici sodčkov(okrog 3660 m n.v.) zaradi zasedenostini bilo in ker namabivakiranje na ledenem pokrovuElbrusa ni ležalo, sva si zaaklimatizacijski vzpon izbraladrugo običajno možnost. NaČeget peak, v lokalnem balkarskemjeziku znan tudi kot ČegetKarabaši (3461 m n.v.), smo sevzpeli štirje. Malo pod njegovimvrhom smo postavili bivak,prespali nevihtno noč in se naslednjejutro v lepem vremenuvrnili v dolino. Poslovila sva seod preostalega dela ekipe, ki ješla raziskovat manj turističnoobljudene kavkaške doline, inse naslednji dan odpravila nadrugo aklimatizacijo. Načrtovalasva vzpon z žičnicami dosodčkov in po normalni smerido Paštuhovih skal (okrog 4650m n.v.), ali če bi šlo še malo višje,ter spust s smučmi in snežnodesko v dolino. Dan je bil prekrasenin hitro ter dokaj brez težavsva se vzpela do začetka zloveščeprečnice na višini okrog5000 m nad morjem. Spust doizhodišča je bil užitek, v dolinopa nekoliko manj, saj najvišja vseriji treh žičnic ni delovala.Naslednjo noč sva imela rezervacijov sodčkih. Zaradi tegasva večer preživela v pakiranjuin polnjenju najinih glikogenskihzalog (beri prežiranju). Kosva naslednji dan prišla podžičnice, že prva ni delovala.Krajše sporazumevanje z žičničarjije navrglo ugotovitev,da ni jasno, kdaj jo bodo pognali,prav gotovo pa to ne bov kratkem. Ko sva obupana žekakšno uro sedela ob vznožju,preklinjala rusko učinkovitost intehtala nadaljnje možnosti, svaopazila spuščanje stare, vzporednegondole, ki je rabila le šeprevozu osebja in blaga. Tolikosva Rusijo že poznala, da svavedela, da je z denarjem mogočevse. Nekaj namigov in žesva se škripajoče vzpenjala naddolino najinemu cilju naproti.Po dodatnem prevozu na kamionskemhrbtu sva drugi šokdoživela, ko nama je oskrbniksodčkov mirno povedal, da onajini rezervaciji ne ve prav nič,ter da ima zmogljivosti povsemzasedene. Kot po čudežu se jetedaj tam znašel možic, ki je trdil,da nama za isto ceno oddasodček, ki stoji na moreni 80višinskih metrov nad temi. Nočsva v solidno urejenem sodupreživela sama.Vzpon na vrh sva začela obenih ponoči. Noč je bila jasnain malo je pihalo z zahoda. Inesje zaradi pomrznjenega snegaimela nekaj več težav pri vzpenjanjus smučmi. Zaradi tegain zaradi močnejšega vetra svasi pri Paštuhovih skalah nadeladereze. Do tod sva se vzpenjalavečinoma sama, tukaj pa sonaju naenkrat zajele množicečlanov različnih, najpogostejekomercialnih odprav, ki so jihpripeljale cele eskadrilje ratrakov.Na vzhodu se je proti prečnicizačelo daniti, vendar sva šepred vzhodom sonca pohitela vsenco Elbrusovega vzhodnegavrha in naprej na sedlo. Prepihin senca na sedlu sta naju kmalupregnala v osončena pobočjazahodnega vrha, ki je samo odsedla visok kot kakšna Šmarnagora. Višina se je najinimapomanjkljivo aklimatiziranimatelesoma nad sedlom začela