Bogdan Derč (1880–1958) - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineIzlet v Trento in na Vršič l. 1960. Levo prof. Čelešnik, desnoprof. Rant, ob njem sin Andrej Rant (iz zbirke prim. AndrejaRanta).Prejel je številne nagrade in postal član uglednih mednarodnihstrokovnih združenj. L. 1969 je postal dopisni član Slovenskeakademije znanosti in umetnosti, l. 1970 ustanovni član in prvipredsednik Evropskega združenja za maksilofacialno kirurgijo(European Assosiation for Maxillo-Facial Surgery) (1970–1972)ter nato njegov častni član. Bil je tudi častni član vrste tujihstrokovnih združenj ter dobitnik prestižne nagrade MagitotAcadémie Nationale de Médecine (1972). Prejel je častni diplomiuniverz v Sieni in Bologni. L. 1972 je za življenjsko delo prejelKidričevo nagrado. (Oblak P. Čelešnik F. V: Enciklopedija Slovenije,zv. 2. Ljubljana: MK, 1988: 109.)Ob odprtju osrednje stavbe Kliničnega centra v Ljubljanil. 1975 so akademiku Francu Čelešniku ob kolegih, kirurguBožidarju Lavriču, ginekologu Pavlu Lunačku in internistuIgorju Tavčarju, odkrili doprsni kip, delo akad. kiparja MarjanaKeršiča. L. 1998 pa sta mu Slovenska akademija znanosti inumetnosti in Občina Kranjska Gora na rojstni hiši v Podkorenuodkrili spominsko ploščo.Ko smo se zgoščeno seznanili s Čelešnikovo biografijo, jo je trebapostaviti v slovenski strokovni prostor in čas, da lažje razumemoin vrednotimo Čelešnikovo delo. Zato poglejmo, kakšneso bile v njegovem času razmere v slovenskem zobozdravstvu.Pred drugo svetovno vojno je pri nas zelo primanjkovalo zobozdravstvenegaosebja. V Sloveniji ni bilo nobene javne zobozdravstvenešole, ne za dentiste, še manj za zobozdravnike, pravtako ni bilo srednjega zobozdravstvenega kadra (zobotehnikov).Takratni dentisti in zobozdravniki so se izobraževali v tujini,vzgoja pa je bila individualna. Pomanjkanje strokovnosti inizkušenj se je kazalo tudi v ljubljanski splošni bolnišnici. Mladizdravniki so le redkokdaj dobili primerno znanje o ekstrakcijahzob in o tehniki anestezije. Maksilofacialnih operacij alizdravljenja čeljustnih zlomov sploh niso opravljali, ker za toniso imeli strokovnjakov. Dr. Jože Rant (1896–1972) je bil včasu med obema svetovnima vojnama med Slovenci edini, ki siProf. Franc Čelešnik v krogu domačih. Prvi z leve hčerki EvaMarija Zalar in Marjeta Poljšak, ob njem žena Grete.je pridobil znanje iz nove specialistične stroke – čeljustne kirurgije,a ga ni mogel vpeljati v takratno slovensko zdravstvo. Koje l. 1930 zaprosil za podporo za opravljanje čeljustne kirurgije,ga je načelnik za zdravstvo pri banski upravi zavrnil z besedami,da je to pri nas nepoznano in nepotrebno. Kljub temu je dr.Rant vztrajal in se je l. 1933 dogovoril z ljubljanskim kirurgomdr. Božidarjem Lavričem (1899–1961), da skupaj zdravita poškodbeobraznega skeleta in sodelujeta pri čeljustnih operacijah.To delo je dr. Rant opravljal 13 let prostovoljno, brezplačno incelo na lastne stroške. Po mnenju prof. Čelešnika zato leto 1933šteje za ustanovno leto slovenske čeljustne kirurgije. (Čelešnik F.Razvoj čeljustne kirurgije v Ljubljani. V: Smerdu F. (ur.) Poslanstvoslovenskega zdravnika. Ljubljana: Slovenska matica, 1965:255–6.)Čas po 2. svetovni vojni je bil za slovensko zobozdravstvo prelomen.Stomatologija je postala sestavni del javnega zdravstvain so jo na začetku izvajali v zasebnih in javnih ordinacijah,kasneje pa le v zdravstvenih domovih. Nova oblast je prevzelaorganizacijo zobozdravstvene službe in šolanja vsega osebja terpostavila načelo, po katerem bi vsi bolniki dobili brezplačno vsezobozdravstvene storitve.Naloge, ki jih je postavila oblast, so bile izjemno zahtevne. Brezpredhodnih temeljev se je pod vodstvom dr. Ranta vzpostavilastomatološka klinika kot učna baza stomatološke fakultete. Organiziralose je izobraževanje vseh zobozdravstvenih poklicev:stomatologov, dentistov, zobotehnikov in zobnih instrumentark,ter vzpostavila slovenska javna zobozdravstvena služba. Kotstrokovnjak, organizator in vizionar se je dr. Rant zavedal, daSlovenija potrebuje solidno mrežo zobnih ambulant z usposobljenimizobozdravniki. S pomočjo peščice prvih sodelavcev,zobozdravnikov Franca Čelešnika, Lojzeta Brenčiča, AntonaLogarja, Vladimirja Volovška in študenta medicine dentistaBranka Palčiča je uspel, da so 18. maja 1946 odprli Stomatološkokliniko. Danes si težko predstavljamo, v kakšnih razmerahin s kako skromnimi sredstvi so postavljali na noge slovenski32 Revija ISIS - December 2010