Glasilo župnije Deskle, podružnice Gorenje Polje in Plave

in priseljenči, temveč /…/ domač ini pri Bogu« (Ef 2,19). Stars i, pomagajte
z e malim otrokom, da ostanejo »domač ini pri Bogu«, in jih č im pogosteje
pripeljite v domač o čerkev k Jezusu pod podobo kruha.
Evharistija se tako izkaz e za s č it nas e vere, ki ga kristjani danes
potrebujemo prav tako kot nekoč . Varuje nas pred stranpotmi in nam daje
moč , da z ivimo v pristnem krs č anskem duhu, kot prič ajo muč enči. Leta 304
po Kr., v č asu Dioklečijanovih preganjanj, so obtoz ili in usmrtili 49
etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo,
č eprav je česar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode
kristjanov. Tedaj so abesinski muč enči izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva
skozi vse č ase: »Brez nedelje ne moremo z iveti.«
Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v nas i moč i, da
bodo novokrs č enči zač utili tudi osebno pripadnost Kristusu v Čerkvi. Kot
najbolj obič ajna pot se nam pri tem kaz e prav redno obhajanje zakramenta
svete evharistije.
Konč no s kofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega
obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo
namreč odpus č a grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se
slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se
upodablja Kristusova daritev na kriz u, je odpus č anje grehov in poz ivitev
Boz jega z ivljenja navzoč ih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Č e
se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpus č anje grehov, tedaj
jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpus č ala moje grehe. Jaz, ki stalno
gres im, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambroz , Sačr. 4, 28).
Obhajilo, kot rad poudarja papez Franč is ek, ni nagrada za popolne, temveč
zdravilo za gres nike. V resniči nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaz e,
kako nas ljubi tudi sredi nas ih slabosti. »On je namreč spravna daritev za
nas e grehe, pa ne le za nas e, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).
V z elji, da bi kot posamezniki in kot obč estvo vedno bolj rasli v z ivem in
prisrč nem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas klič emo
Boz ji blagoslov.
II. DEL
V prvem pismu smo poudarili, kako stik z evharistijo odloč ilno vpliva na
oblikovanje pristne krs č anske zavesti. Z rednim obhajanjem svete mas e
zagotovo postajamo Boz ji domač ini. Danes pa z elimo izpostaviti, da smo za
prenos vere naslednjim generačijam odgovorni vsi č lani čerkvenega
obč estva. Evharistija je tudi zakrament obč estvenosti. Sveti Avgus tin jo
označ i kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avgus tin, Hom. ev. po
Jn 16,13).
3
Obhajilo nas istoč asno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli
mi, ki smo delez ni istega kruha, iste Boz je ljubezni, ostajati med seboj tujči?
O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je
veliko, eno telo, ker smo vsi delez ni enega kruha« (1 Kor 10,17). Konč ni
sad evharistije je torej edinost čerkvenega obč estva, kar pomeni bratstvo
in sestrinstvo v Kristusu.
To ima za nas zelo konkretne poslediče. Boz ja ljubezen, ki smo je skupaj
delez ni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpus č amo in se
sprejemamo kljub različ nosti. Kako naj uz ivamo isto Kristusovo telo ter
takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti
evharistiji, je namreč globlja resniča o nas, kot to, kar č utimo drug do
drugega.
Evharistija nam omogoč a, da postajamo vedno bolj ljudje obč estva. Kristjan
ne more biti individualist, saj je vedno vras č en v čerkveno skupnost. Je
č lovek Čerkve. Č uti skrb za čelotno obč estvo. Veseli se njegovega napredka
in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki oč etovsko skrbi za vse, je hotel, da bi
vsi ljudje sestavljali eno samo druz ino in ravnali drug z drugim kakor
bratje« (ČS 24,1).
Odprtost čerkvenega obč estva je danes s e posebej temeljnega pomena. Bolj
kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se z elijo pribliz ati in zaz iveti
globlje versko z ivljenje. Treba jim je iti čelo naproti. Največ krat se ljudje
pribliz ajo Čerkvi ob spletanju preprostih č loves kih vezi. Ko se poč utijo v
obč estvu sprejete in dobrodos le, samodejno zaz ivijo tudi polnejs e versko
z ivljenje. Po drugi strani pa tisti, ki se č utijo s strani kristjanov obsojani in
izključ eni, zelo tez ko preidejo k rednejs i verski praksi. Zato je odloč ilen
pristen, prisrč en in odprt č loves ki odnos. Čerkev je najprej v medsebojnih
odnosih, s ele nato v strukturah.
Ko v tem pastoralnem letu razmis ljamo o spremljanju druz in in otrok od
krsta do prvega obhajila, z elimo s kofje poudariti, da je prenos vere naloga
vseh kristjanov. Evangelizačija prihajajoč ih generačij ne more biti le skrb
duhovnikov in katehetov.
Stars i so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezs tevilna prič evanja govorijo o
tem, kako je prisrč na in trdna vera stars ev za vedno zaznamovala otroke in
marsikdaj rodila duhovne pokliče. Druz ina je dejansko prva verouč na s ola:
pogosta druz inska molitev ter iskren pogovor o verskih vpras anjih sta za
otroke neprečenljiva popotniča. Druz ina je »domač a Čerkev«.
Tega poslanstva vsi stars i danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti.
Pogosto prejmejo otroči prvi zgled in razlago vere od starih stars ev ali
drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje
4