Maj - Planinski Vestnik

Strah me je, silno strah, ko s tresočimi rokami zavezujem dereze. Polašča se me
panika. Ven, ven hočem iz te preklete razpoke! Besno kričim Zoranu, naj mi vrže
vrv. Dopove mi, da jo imam sam v nahrbtniku. Stena nad mano je navpična, na desni
pa bi se po strmi rampi morda le dalo priti na rob. Ihtavo se zaženem v to rešilno
bilko, ki mi jo ponuja narava. Led je trd kot kost, konico cepina z vso močjo zapičim
vanj, vendar mi zdrsne. Krik mi zamre v grlu, ko le z derezami zadnji hip ujamem
ravnotežje. Cepin me pušča na cedilu. Le z oklom vsaj malo lovim ravnotežje. Živalska
sila me žene naprej. Ven, samo ven hočem. Še dva koraka, še korak. Zunaj sem!
Zrušim se. Nekaj v meni se trga. Ne vem, ali se jokam ali smejem. Zoran je pri meni.
Bolj kot jaz sam je vesel, da sem prišel ven. Nenadoma opazim, zakaj konica cepina
ni prijela. Pozabil sem sneti plastično zaščitno kapico.
Teža dogodkov se zgrne name. V glavi mi razbija. Pozabim, kje sem, vse se mi megli.
Jokam se pa zopet smejem. Zorana ne poznam več. Tulim mu, da je bedak, da sem
tod hodil že stokrat, da bom sam našel pot, ker je on navadna reva.
Nejasno se spominjam, kako sva še dve uri blodila proti levi, kako našla pot, pa jo
zopet zgubila. Nekaj čez polnoč sva prišla na Montenvers. Menda nisem hotel v
dolino. Sedel sem in topo buljil predse. Nazadnje sem jo udri navzdol. Mučnega
sestopa se nisem zavedal.
Nagrajeno v natečaju PV 1975
DOBRI ČLOVEK Z BIOKOVA
JOŽE HUMER
(Ta spomin, ki mi ni hotel zbledeti, posvečam njemu.)
Na nevralgični točki med brezmejno zemljo in brezdanjim morjem, na večno spreminjasti
ločnici, tam kjer kopnina v nepotešljivi sli kar naprej izgublja nedolžnost pod
poljubi in objemi večnega ljubimca, večnega snubca in večnega samca hkrati - tam
naj bi po poletni turistični logiki človek našel mir počitniških dni.
Lepa misel.
Za pravi mir pa je bilo tisto leto, sedeminšestdeseto, preveč iskalcev miru na Makarski
rivieri.
Pa še nekaj. Brž ko sem si med njimi utrl pot v vodo, se je vselej oglasil Vožac, beli
sosed z roba Biokova. Tam me je čakal kot otrok čaka murna pred luknjo, zmeraj
na preži. Namesto s slamico me je ta veliki otročaj drezal s svojim večnim: kdaj
prideš, a?
Z dnevi ie postajalo vse bolj jasno, da je moj mir na njegovem vrhu. Sin je strigel
z ušesi; bilo mu je dobrih pet let in ni bil več vajen, da bi ga ob takem puščal
doma. Ko sem nekega večera pred šotorom oznanil, da naslednje jutro pojdem,
se je izgubil pod platno kot polit kužek, s pogledom plamenečim od bridkosti. Oče
za njim: da je svet neznan, dnevi vroči, pot strma in pusta, prave opreme ni in naj
razume...
»Saj razumem, očka. Mi ne zaupaš.«
Noč je spirala in ometala. Jutro se je zamudilo, a potem si je bilo močno všeč.
Skozi Makarsko sva marširala po sreai ceste, še trg ob cerkvi se je komaj dodobra
zdramil, lastovke pod stolpom pa še ne. Prejšnji dan sem jo na trgu dobil od domačina
kar dobro po nosu: kaj pa tako čudno sprašuješ, ali je dom na Biokovem oskrbovan?
Meniš, da jih znate samo Slovenci oskrbovati?
Magistrala je seveda že utripala. Ob vsaki uri drve po njej, nemirno iščoč tisti svoj
mir. Kaj me briga!
Morje, ki je bilo slabo spalo, se je zdaj umirjalo. Tu in tam je že zabrazdala vanj
zaupljiva jadrnica, zataval čolnič.
Po cesti do Velikega Brda sva izvedela vse o tej cesti in o tej vasici in o tem, kako
so cesto gradili, iz prve roke, od žene predsednika gradbenega odbora. Njej se
nisva zdela zgodnja, saj se je že vračala z zeljem in papriko za svoje ognjišče
pa v svoj kozji in oslovski hlevček. Bila pa je židane volje kot jutro samo in ni je
bilo treba prositi, naj še kaj pove.