Maj - Planinski Vestnik

živetje pa kmalu zatem spet izbruhne še bolj silno, bolj zahtevno po novem koraku
onkraj nemogočega; kdo se ji lahko upre?
Ze med plezanjem po grebenu, še bolj pa na vrhu Piz Alve smo bili pozorni na grmenje
v dolini: pomenilo je topovske strele, naravnane na Bernino. Čemu? Švicar, ki je
lezel pred nami, je povedal, da je to kanonada proti nevihti. Zanimivo. Plezali smo
po soncu pod jasnim nebom, ki je segalo le do Bernine; grebeni levo in desno od
nje so ustavljali črno fronto, ki se je z močnimi sunki zaganjala na našo, švicarsko
stran. Po vsaki salvi se je res nekoliko razkadilo; pokalo je vsako uro, dokler nismo
vsi prilezli na vrh. Potem so topovi umolknili, sodra se je ulila že pol ure po zatišju.
Ključno mesto Crast'Alve je granitna plezarija s Piz Bianca na Piz Bernino, sloviti berninski
zob je to, Daint dal Bernina; neverjetno izpostavljen hrbet stolpičev z ogromnim
zobom na koncu. Plezanje gor in dol po škrbini daruje prave »skalaške« užitke.
Oprimki so odlični, klasično granitni pravimo, zračnost izredna. Izredna predvsem zato,
ker si primoran gledati v praznino, ko plezaš navzdol. Kako lahko je uživati nad
omamno globino, če se dobro držiš, dobro stojiš, dobro varuješ okoli granitnih turnov.
Se vam je že kdaj storilo, da bi kar sedli? Gledali neskončno dolgo na verigo špikov
okrog sebe, hlastajoče, kot bi bil to zadnji dan v življenju? Potem nemirno lovite s fotoaparatom
motive, ki jih noče zmanjkati, tlačite v svoj spomin vsako malenkost; vse
je vedno enkratno; strah vas je, da bi vam ta lepota ušla iz zavesti, da boste kdaj
pozabili, kaj je navdihovalo dušo doživetju Bernine. Kdo ve, kdaj boste spet obiskali
te strmine; če boste sploh še prišli semkaj. Ko smo zlezli z Berninskega zoba, je
ostala še zadnja, nič več izpostavljena strmina; poleže se šele na vrhu Bernine. Prehodi
so lahki, tokrat so bili nekoliko zasneženi, zadnje metre pod vrhom nikoli noče
jenjati to skrotje, napetost je že davno popustila, vsak je komaj čakal, da se drn
obesi na drugo stran.
Nesporen dokaz, da ste blizu vrha, so razmetane konzerve in drugi odpadki; tudi na
Bernini je poskrbljeno za tovrstno, zmeraj bolj značilno označevanje alpskih vrhov.
Črno nebo je obetalo nevihto, zato ni kazalo, da bi nekoliko posedeli na vrhu. Na
laško stran smo se pognali po poti normalnega pristopa, ki je bila dobro uhojena.
Normalni pristop na Piz Bernino pripelje po grebenu Spalla; to je ozek zasnežen raz,
mestoma spoštljivo izpostavljen. Pravzaprav se mi je zdelo, da je zračen, pravo
predstavo je zakrivala megla, ki se je vedno bolj gostila in črnila okolico. Sodra
se je vsula, ko smo se spuščali čez navpične skalne skoke, ki so zavarovani z jeklenimi
žicami. Med sneženjem smo skozi črno meglo pritipali do položnega ledenika po
močno steptanih sledeh naših predhodnikov. Ledeno pobočje, kjer smo obstali, je
sedlo, na katerem se križajo dostopi iz Švice in Italije; naravnost dalje pa drže smeri
na Bellavisto in Piz Palu.
Ta dan so se vsi obiskovalci zaradi sneženja odločali za sestop do italijanskega bivaka,
ki sem ga v meglenem presledku za hip videl zelo blizu, potem je izginil
v megli in nismo ga več iskali. Andrej in Mirko sta hotela, da bi še mi prespali na
bivaku in drugo jutro sestopili na švicarsko stran. Ker je bilo šele zgodnje popoldne,
smo se le zmenili, da je bolje, če pridemo čim dlje v dolino. Težave s snegom in
meglo niso bile edine: Mirko je doživel še ledeni krst, ko je padel v ledeniško razpoko;
ujel se je na komolcih, ustrašil pa za nekaj let naprej in nazaj. Bili smo edini,
ko smo zavili na levo in se spustili v dolino. Nisem vedel, kako dolgo bo snežilo, sledi
so bile sveže, do večera jih ne bo zamedlo, sem sklepal, če bi prespali v bivaku, so
lahko drugo jutro sledi pod globokim svežim snegom. Torej hitro navzdol. Čakal nas
je ledenik, ki v Zahodnih Alpah vliva strah in spoštovanje: Morteratsch. Kar sem bral
o njem, so bile večidel prigode o nevarnih razpokah, o blodnjah in skokih čez večmetrske
serake: O veliki iznajdljivosti pa instinktu, če hočeš najti dva edina prehoda
čezenj: Skozi »luknjo« ali čez »trebuh«. Sloviti in nevarni »Buuch«.
Bili smo srečni, kajti uspelo nam je razvozlati labirint prehodov »čez trebuh«. Ni
bilo lahko. Sneg s sodro je nižje doli prešel v dež; ni dovolj, da si premočen do kosti,
v ledeni uganki Morteratscha so se zaradi dežja topili in podirali mostovi s sledovi
in stopinjami, ki so kazale pot čez razpoke. Iskali smo nove prehode in se zato precej
zamudili, da smo spet našli staro sled. Čuden je ta trebuh morteraški; pripelje te
do nepričakovanih skokov, ustaviš se na robu velike razpoke, njen nasprotni rob leži
nekaj metrov nižje; začneš prestopati na robu, mencaš, se hočeš pognati, pa noče
iti; potem se le odločiš, zaženeš se navzdol, kar bo, pa bo, si rečeš in obstaneš
zapičen globoko spodaj v veliki luknji. In ko se ledenik sredi trebuha nekoliko umiri,
zagledaš široko gaz, si oddahneš, saj je tako konec najhujšega. Pa se začne znova:
Morteratsch se prevesi v nov prelom, seraki so nepopustljivi, skrivni izhodi so napeta
uganka, ki ne kaže popuščanja. Na druai strani ledenika, na kopnem bregu smo ugledali
stezo; kako je bila blizu in kako daleč še. Človeku je kar nerodno, ko ne more
najti prehoda do nje, čeprav se mu zdi, da bi jo zgrabil z rokami.
Pa je le popustil Morteratsch. Ko stopiš na kopno stezo, imaš občutek, da te je ledeni
objem milostno odložil na koncu svoje uganke, toda ne kot balzamirane ostanke,
ki jih skriva več desetletij, ampak kot prijatelja, ki mu je prijazno pokazal izhod