Maj - Planinski Vestnik

stavbico, ki smo jo planinci s Sušaka s tako ljubeznijo znosili pod previsni vrh Snežnika.
Zagledali smo tri bradate možakarje, ki nas prijazno pozdravijo. Moj prvi
pogled ni veljal njim, temveč bivaku. Videla sem, da je tam vse v najlepšem redu.
Možakarji povedo, da so tudi oni gozdni delavci, da delajo drva za svoj račun,
v gozdu pod strmino. Eden me je na videz poznal, pa je takoj dodal, da se je
s planinskim društvom domenil za prenočitev v bivaku. Ponujali so nam čaj, a ker
smo vedeli, kako težko se vsaka kaplja vode sem prinese, smo se zahvalili.
Bila sem na Sniježniku čestokrat, v vseh letnih časih, a takega razgleda svoj živ dan
ne prej ne potlej nisem doživela. V luninem svitu se je iskrilo morje. Nad njim se
je košatila Učka. Lučke učkarskih naselij so medlo migale v mesečini. Nanos in
Snežnik, z roko bi ju dosegel. Še Julijce in Kamniške z belimi kapami smo videli, pa
Gorski Kotar, Velebit, otoke. Nobenega oblačka ni bilo, nobenega vetrčka. Uživali
smo lepoto trenutka. Prva se je oglasila Darija - še danes mi zvenijo v ušesih njene
besede: »Mislila sem, da nikoli več ne bom srečna, ker sem majhna zgubila mater...
a tukaj je tako lepo ...«
Kdo ve, koliko časa smo prebili gor! Sestopali pa smo kar hitro, saj smo se bali,
kaj nam poreko šefi.
Kmalu smo bili v logarnici. Vse sodelavke so nas čakale zbujene. Fanta sta šla v
kasarno, midve sva navdušeni pravili, kako lepo je bilo. »Punce, pa če bi eno dnino
pustile, bi tudi me šle gor?« je predlagala Pjerina. Matejka je dodala: »Kuharico
bomo prosile, naj nam pusti večerjo ... Saj smo vse trde od prenašanja teh klad,
in malo hoje brez bremena nam ne bi nobeni škodovalo...«
»Nada, ali boš hotela jutri spet z nami?« »Zakaj pa ne?« sem dejala veselo. Še dolgo
v noč smo klepetale o Snežniku, kovale načrte, da bomo trem bradačem nesle čaj
in mleko, pravile, kako in kaj bo. Končno nas je Pjerina opomnila, naj le zaspimo.
»Jutri bo treba že po temi vstati, če hočemo normo pred izletom narediti.«
Zjutraj sem pogledala skozi okno. Snežilo je, kot bi berače trgal. Poskakale smo iz
postelj. Še na delo nismo mislile. Okrog poldneva je bilo že meter snega krog in
krog. Takrat je z muko priropotal snežni plug, za njim pa kamion, pa še in še.
Domov naj gremo. Kdo nas bo zastonj hranil? Če se srečamo, se večkrat pomenimo,
kako lepo je bilo takrat delati na Platku.
MIŠJA PRAVDA POD ORTLERJEM
DR. ALOJZIJ VADNAL
Planinska zveza Slovenije prireja letos poleti nad vse privlačen izlet v Ortlersko
skupino: Ljubljana-Cevadale (3764 m)-Sulaen-Ljubljana.
Tega pa ne bom zamudil. Na tiste kraje me vežejo prelepi spomini iz »dni mojih
lepši polovice«.
Urednik Planinskega vestnika me je že večkrat podregal, naj vendar že tudi zanj kaj
napišem. Doslej sem se vztrajno in uspešno branil, da sicer znam hoditi v gore, da pa
ne znam tako lepo, kakor drugi, popisovati stopinj svojih gojzaric, razen morda, če
bi od kod kaj prepisal.
Torej, ta je ta prava!
Poleti 1938 sva se prijateljem Zaretom Frantarjem, jezičnim dohtarjem iz Kamnika,
prekolesarila cesto čez Stilfserski prelaz (2760 m). Ne trdim, da ni bilo lepo in zares
garaško, saj sva rinila kolesi za roge iz Bormia (1217 m) v poletni pripeki do vrha
debelih sedem ur; torej težavnostna stopnja +VII pri +36° C. Kapo dol!
Poti ne bom opisoval, ker jo je že davno poprej lepo popisal »maledetto sporco
Tedesco« Janko Mlakar in zares ne vem, zakaj bi se moje nevešče pero smešilo pred
njegovim. Posebno spodbuden je tisti njegov opis, kako se je ljubeznivi soprog plemeniti
Henry de Tournville znebil svoje nad vse dražestne soproge zatopljene v občudovanje
bleščečih ledenikov.
J. Mlakar omenja, da je bil to edini umor, ki se je v teh krajih pripetil skozi desetletja.