Maj - Planinski Vestnik

vora med Andrejem in Jozlom ugotovim, da se je v prvem raztežaju strgala transportna
vreča. JozI zdai na ozki polici spet spravlja opremo v nahrbtnike.
Debela ura mine, preden je to nerodno delo opravljeno. Andrej je dva nahrbtnika
potegnil na stojišče in zdaj pridno pleza. Spotoma mi poroča o težavah izza roba.
Na stojišču imava spet gnečo. Še vrv naj se nama zavozla in smola bo popolna.
Z izrazom neskončne dobrote na obrazu mi Andrej potisne v roke stiropor, se uživaško
ziblje v enem od stojiščnih klinov in glasno razmišlja o kvaliteti prvega klina nad
stojiščem, ki je že poleti veselo šklopotal po špranji.
Zdaj kolneva v duetu. Andreje težave v previsih in prečnicah nad mojo glavo, jaz
pa stojišče in razbolele, zaspane noge. Veseli me edino to, da mi vrv hitro teče
skozi dlani in nekje zgoraj izginja levo za rob. Pod steno nam kličejo prijatelji. Da,
vse je v redu! Kar dobro nam gre!
Uro za tem mi je krepko žal za te besede. Vlečem na stojišče nahrbtnik, ki se poleg
tega, da je težak kot svinec, še zatika. Vse robove, kar jih je in kar jih ni, ubere,
preden ga imam pri sebi. Roke me bolijo, kot da niso moje. Sem in tja me hoče
zagrabiti tudi krč. Vrh vsega pa se je drugi nahrbtnik tako mojstrsko zagozdil
v previs vrh zajede, da ga ne premaknem niti za milimeter. Spuščam ga navzdol,
vlečem ga navzgor, on pa se vztrajno zatika. Počivam, pa spet vlečem in spet počivam.
Znoj se mi zliva raz čela, v ustih se je posušila še zadnja slina.
Dve uri potrebujem, da sta oba nahrbtnika pri meni. Občutek imam, da so se mi
roke raztegnile prav do kolen. Tretji nahrbtnik bo na stojišče potegnil JozI, ki se
s prižemami poteguje po pritrjeni vrvi in izbija kline. Iz enega oa nahrbtnikov smrdi
po plinu. Bog vedi, ka| se je zgodilo.
Naslednji raztežaj plezam kot v sanjah. Ves čas je treba prečiti levo navzgor. Tu
mi tudi Andrej z vrvjo ne more pomagati. Prste, ki se oklepajo drobnih oprimkov,
drži skupai le še volja. Hitim na vso moč. Mrači se, do prve police, na kateri bomo
lahko bivakirali, pa nas loči še cel raztežaj.
Tudi tokrat je samo stojišče v stremenih. Hitro pritrdim vrv za Jozla in se namestim
na stojišče. Andrej pleza prek gladkih plati navzgor v težaven kamin, ki ga bo
pripeljal v lažji svet. Tam je polica, ne nekajcentimetrska polička ali stojišče v stremenih,
marveč prava polica, na kateri se da sedeti, ne da bi ti noge bingljale
v zrak. Trda tema je že, ko mi Andreje zavpije, da je na stojišču. Spet vlačim nahrbtnike.
Tokrat se vsaj ne zatikajo, saj vise prosto v zraku. Težki pa so še ravno tako
kot prej. Tema je že. Pripravljam se na naslednji raztežaj. Svetilka je v enem od
nahrbtnikov. Bom kar brez nje.
JozI nekje pod menoi glasno ugotavlja, da je plezanje s prižemami le za ljudi dobrih
živcev. Ker sem vse kline v spodnjem raztežaju izbil ali izpel, zdaj JozI daleč stran
od previsne stene meri zrak v dvajsetmetrskih nihajih. Hvali temo, da ne vidi preveč,
kai se dogaja z njim, in glasno izraža upanje, da so klini, na katerih je pritrjena vrv,
dobri.
Sam se filozofsko ukvarjam z gladkimi platmi. Oči so se privadile na temo. Nekaj
oprimkov vidim, druge otipam. Kmalu sem pri zagozdi, ki je tu ostala še od poletja.
Svet nad njo je nekoliko lažji, čeprav je previsen. Razčlemb ni premalo in še tisto,
kar je bilo poleti majavega, je danes trdno primrznjeno. Spotoma izbijam kline in
dosežem vrh kamina. Položnejši svet je bogato zadelan s prhkim pršičem. Vse je treba
odkopati. Andrej stoji na majhni polički tik nad kaminom. Plezam še nekaj metrov
navzgor na polico, kjer nameravamo bivakirati. Razočaran sem. Polica bo verjetno
precej manjša, kot sem računal. Zabijem nekaj slabih klinov in se privežem. Nato
z Andrejem potegneva nahrbtnika. V dvoje gre precej laže in hitreje.
Pojavijo pa se novi problemi. Za Jozla je treba zaoiti vsaj en soliden klin, razpoke
pa nobene. Nič ne pomaga. S težkim srcem vzamem sveder in začnem vrtati. Kmalu
ugotovim, da imam za kaj takega veliko premalo potrpljenja. Jezno vržem sveder
v nahrbtnik in zabijem v plitve razpoke kar osem klinov, ki tiče v skali le nekaj
centimetrov. Vse to povežem skupaj in fiksiram Jozlovo vrv, in glej čudo, držalo
je kot zabetonirano. Tudi en sam klin se ni premaknil.
Pozno v noč si kopljemo prostor na polici. Čeprav je majhna, nam uspe nanjo postaviti
šotor. Okrog enajstih že sedimo na toplem, jemo in pijemo. Najtežji del smeri
je za nami. Jutri bomo nahrbtnike nosili, sklenemo na sestanku šotorskega sveta.
Teže bo, toda raje tako, kot pa vlačiti vso to težo za seboj. Priti moramo vsaj na
vrh stebra, kajti šele tam je dovolj prostora za kolikor toliko udoben bivak. Zvezdnato
nebo nam obeta še en lep dan.
Jutro je. Kobacamo po šotoru, iščemo čevlje, kose opreme, hrano. Kruh sem našel
v Andrejevem čevlju, čelada je bila tista reč, ki me je celo noč žulila v hrbet. Bašemo
se z arašidi, figami, kruhom in sirom. Na majhni ploščadi pred izhodom brni gorilnik,
na katerem JozI pripravlja nekaj toplega.
Andreje je našel čevlje. Zdaj cokla nevarno blizu gorilnika in ugotavlja, da bo treba
začeti. Nato se loti zmede klinov in vrvic na včera|šnjem stojišču. Sneg v posodi se je
stopil. Iz tople vode je nastala limonada, ki je v naslednjem trenutku že odtekla po