Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
naših grlih v nenasitne želodce. Pogled na šotor od zunaj je prav zabaven. Dobre<br />
pol metra ga je na polici, drugo visi nad praznino. Odtod pada pogled neovirano<br />
na sneg pod steno. Zaradi previsnosti vstopa ne vidimo. Le naše včerajšnje stopinje<br />
kažejo pot k njemu. Sunki vetra se poigravajo s šotorom.<br />
Na vrhove okrog nas se je ujelo jutranje sonce s svojimi škrlatnimi žarki in omehčalo<br />
njihove, v jutranji sivini tako stroge poteze. Le stena nad nami je mrzla in temačna.<br />
Toži se mi po toplem soncu, ki pa ga danes še ne bom deležen, kajti sonce je le na<br />
vrhu, vrh pa je daleč.<br />
Andrej mi za vrat podira kupe pršiča, JozI tlači kramo v nahrbtnika, ki postajata<br />
vedno zajetnejša. Preden grem s stojišča tudi sam, pomagam Jozlu zložiti šotor.<br />
Polica postane pusta in neprijazna. Zapuščam jo.<br />
2e po prvih nekaj metrih sem občutil, da bo boj za vsak meter višine ravno tako<br />
trd kot včeraj, če ne še trši. Nahrbtnik je težak, stopi in oprimki so pokriti s snegom.<br />
Najhuje je na policah, kjer se mi udira globoko čez kolena. Trudim se, da bi<br />
plezal čim hitreje. Kljub vsemu pa mine precej časa, preden stoji na stojišču poleg<br />
Andreja. Hvaležno se znebim mrcine s hrbta. S skupnimi močmi ga obesiva na klin.<br />
Oprtam si lažji nahrbtnik, ki je namenjen srečnežu, prvemu v navezi.<br />
Kar plavam proti levi po strmi, s pršičem pokriti vesini, ometam sneg z oprimkov,<br />
se zibljem na majhnih stopih, ki jih le čutim pod snegom. Crn previs, trije klini,<br />
pod vrhom, prečnica desno v ploščo. Po zasneženem žlebiču navzgor. Z rokami rijem<br />
o pršiču, za dober občutek sem ter tja zabijem kratek klin.<br />
onec vrvi! Dva klina za varovanje in eden za nahrbtnik. Varujem! 2e res, varujem,<br />
toda prej mora do Andreja priti še JozI. Vidim ga, kako se vzpenja nekje daleč<br />
pod menoj, velik živ nahrbtnik ki so mu zrasle roke in noge. Do sem slišim njegove<br />
kletvice. Razumem ga. Vem, kako je, če jezdi tako težak nahrbtnik. Zaprem oči,<br />
pozabim na mraz in sneg okrog sebe in pomislim na bližnjo novoletno noč, na toplo<br />
peč in veselo pesem.<br />
Glasen vzdih presenečenja me zdrami iz sanjarjenja. JozI drži za vlečno vrv in kot<br />
okamnel sredi giba oleda za svojim nahrbtnikom, ki leti navzdol, udari ob palico,<br />
kjer smo bivakirali in kot senca izgine za robom. Moreča tišina in zamolkel pok pod<br />
steno. Dvajset kilogramov opreme imamo manj. Vponka na vlečni vrvi se je odpela.<br />
Ni imela matice. Kar je, je. Nam bo pa zdaj hitreje šlo.<br />
Andrej pleza naprej. Pravkar je njegov nahrbtnik izginil levo za rob. Stenarjeva senca<br />
je zdrsnila prek bivaka daleč pod nami. Ura je ena popoldne. Tone in Matjaž sestopata<br />
s Križa in se dereta kot dva prava planinska vriskača. JozI jima naroči, naj pod<br />
steno pobereta nahrbtnik. Mi smo O. K. Vrv trza gor pa spet dol. Andrej za robom<br />
očitno nima lahkega dela. Dvakrat ali trikrat slišim zamolkle udarce kladiva, ki odmevajo<br />
izza roba. Pri vsakem si nekoliko oddahnem. Le še par metrov vrvi je pri meni.<br />
Andrej zabija stojiščni klin.<br />
Spet mi teče vrv skozi roke, tokrat Jozlova. Hitro in enakomerno. Le v previsu se<br />
nekoliko ustavi. Hladnokrven pa je tale najin žlahtnik. Mirno mi našteje, kaj vse se<br />
je z nahrbtnikom preselilo pod steno. Postrani gledam veliko rdečo mrcino, ki preti<br />
da bo stlačila mo|o že po naravi majhno postavo.<br />
Veter z vrha stebra nosi drobne plaziče pršiča, ki mi leze za rokave, v nos in za<br />
vrat. Privoščljiv Andrejev smeh mi požene kri v glavo. Ura me priganja. Trudim se,<br />
da bi plezal hitro. Stena se upira, me sili ven iz vertikale. Noge nesigurno prestopajo<br />
s stopa na stop. Neslavno ie plezanje drugega v navezi, neslavno a koristno, kajti<br />
njegov dobitek je dragocen kot suho zlato, njegov dobitek je - čas.<br />
Prečnica v levo je težka. Tokrat nimam nahrbtnika. Potegnili ju bomo. Začetek je<br />
pokrit s pršičem. Stope bolj slutim kot vidim. Takoj za robom zabijem. Na nobeno<br />
stvar ne mislim več. Plezam kot stroj, prepričan, da me nič ne more ustaviti. Pod<br />
seboj, daleč nekje, slišim klice, nerazločne. Ne vem, ali je res, ali se mi samo zdi.<br />
Z rokami podiram balkončke pršiča, pod njim grabim za oprimki. Pred krušljivim<br />
prestopom se mi ustavi. 2e od poletja ne vem, kako široka razkreka je tu potrebna,<br />
še se spomnim stopa na drugi strani, ki se trese kot žolča. Zabil bi rad. Deset metrov<br />
me loči od zadnjega klina. Po nekaj neuspešnih poizkusih se v navalu besa kar<br />
naenkrat znajdem v previsni zajedi na drugi strani. Klin, previs, lesena zagozda,<br />
previs, še en klin zajeda se nekoliko položi. Spet sem v kupu pršiča, skozi katerega<br />
priplavam na poličko v škrbini.<br />
JozI da vse od sebe. Za njim potegneva po žičnici oba nahrbtnika. Andrej izbija kline,<br />
tudi njemu se mudi. Dan lovimo za rep, do prostora za bivak pa imamo še dva<br />
raztežaja. Bratec ihtavo telovadi po previsu nad nama. V trenutku je pozabil, da<br />
ga zebe v roke. O delu v zgornjsm nadstropju nama odslej priča le sneg, ki leti<br />
mimo stojišča in izginja v večerni mrč pod nama. Z nahrbtnikom je pod steno sfrčala<br />
tudi čelna svetilka. Samo dve imamo še. Ena je pri Andreju, druga pri meni.<br />
Za Andrejem plezam pri zadnjih vzdihljajih dneva. Nekam neresnično se mi zdi vse.<br />
Grabim oo snegu, pa ne čutim mraza. Na stojišču se ne menjava kot ponavadi.<br />
Mogoče bo za naslednji raztežaj še dovolj svetlobe. Čas je skopo odmerjen. Večerno
Change language