Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
OBČNI ZBOR PD VIATOR<br />
Mlado in prizadevno PD VIATOR nas je povabilo<br />
na svoj občni zbor na Rašico, kjer se je zbralo<br />
kar 75 planincev. Zbor je bil 7. 2. ob 16. uri.<br />
Zbor je odprl predsednik PD VIATOR tovariš<br />
Zvone Kosmač, ki je pozdravil vse navzoče, kakor<br />
tudi predstavnika PZS Toneta Sazonova. Navzoč<br />
je bil tudi generalni direktor VIATORJA ing.<br />
jakofčič, seveda navdušeno pozdravljen. Med nami<br />
pa je bil tudi tov. Slavko Krušnik, ki je že<br />
trikrat prehodil slovensko tronsverzalo. Na dan<br />
zbora |e prejel še značko Zasavske planinske<br />
transverzale. Iz predsednikovega poročila je bilo<br />
razvidno, da društvo šte'je 248 članov, a je na<br />
tem, da pridobi še več članov. V letošnji sezoni<br />
so napravili 19 izletov. Nad Bohinjem imajo svojo<br />
prvo planjnsko postojanko, nekdanjo sirano na<br />
Planini pri Jezeru. V letošnjem letu bo treba še<br />
mnogo napraviti za njeno ureditev. PD VIATOR se<br />
je pridružilo 30 planincev-mladincev iz KS Dravlje,<br />
ki prirejajo pogostoma izlete, izmed katerih je<br />
bil najvažnejši na Planino pri Jezeru, kjer boao<br />
pozneje izvedli skupno akcijo za čiščenje naravne-<br />
a okolja, oz. varstva narave. Izlet je vodil tov.<br />
Srane Grudnik, spremljevalca sta bila Tone Grabeljšek<br />
in Jože Kristan. Mladinska sekcija Dravelj<br />
|_e markirala že prej planinsko pot na Toško<br />
čelo. Obenem skrbi za varstvo narc« e. Navdušena<br />
za_ to skrb je Gorska straža, ki bo imela poseben<br />
teča| GS. Pri razpravi se je oglasil tudi tov.<br />
Skočir, ki je čestital društvu v imenu PD Radeče<br />
pri Zidanem mostu, kjer ima to društvo v oskrbi<br />
planinsko postojanko Lovrenc pod Vel. Kozjem.<br />
Priporočal je, naj bi PD VIATOR pripravilo propagandni<br />
izlet v slovenske kraje naše lepe Koroške,<br />
naj bi_ se društva Ljubljane bolj povezovala<br />
med seboj, člani pa naj bi se naročili na plan.<br />
glasilo <strong>Planinski</strong> <strong>Vestnik</strong>. Generalni direktor<br />
VIATORJA tov. Jakofčič je podprl delovanje planincev<br />
moralno in po možnostih tudi finančno,<br />
predvsem pri ureditvi prve planinske postojanke<br />
na Planini pri Jezeru. Ta bo mnogo pripomogla<br />
za razvoj planinstva v Bohinju. Delovne akcije za<br />
Dom na Planini se je udeležilo kar 50 oseb.<br />
Izvoljen je bil nov upravni in nadzorni odbor,<br />
kjer je ponovno na čelu tov. Zvone Kosmač.<br />
ALPINISTIČNE NOVICE<br />
VSAK DRUGI DAN NESREČA<br />
Namreč v gorah in to v Avstriji. 150 težkih nesreč<br />
so ob koncu sezone 1975 zabeležili avstrijski kronisti.<br />
V treh mesecih je v avstrijskih Alpah izgubilo<br />
življenje 65 inozemskih in domačih turistov,<br />
je sporočil »Avstrijski kuratorij zoper nevarnosti<br />
v gorah«. Največkrat je bil vzrok ledenik, največkrat<br />
pri sestopu, ko se rado zgodi, da pojema<br />
koncentracija in pritisne utrujenost. K temu pridejo<br />
še bližnjice — bodisi na ledenikih bodisi v kopnem<br />
svetu. »Rezati« bi smeli normalno pot samo dobro<br />
obuti, izurjeni in opremljeni planinci.<br />
USPEH NA KANCU (KANGČENDZONGA,<br />
8438 m)<br />
T. O.<br />
Spričo našega Makaluja, ki je v svetu požel<br />
mnogo priznanj in strokovnih pohval, je zanimivo<br />
vedeti, v čem vidijo Nemci svoj uspeh na Kangčendzongi,<br />
ki so ji spričo svojih prizadevanj s to<br />
mogočno goro že pred desetletji dali deminutivni<br />
vzdevek - Kanč. Gunter Sturm je o zadnji nemško-avstrijski<br />
ekspediciji izdal knjigo z gornjim<br />
naslovom, ki je v obeh deželah dobila vzdevek<br />
priročnika za odprave, češ da je bila ekspedicija<br />
zgledna po svoji strategiji, oskrbi in opremi. Devet<br />
članov od enajstih je doseglo vrh, zdravnik<br />
dr. Roman Zink pa je opravil doslej najtemeljitejše<br />
medicinske raziskave glede višinske bolezni.<br />
Pripravil se je na to že doma. Omenjajo tudi vzorni<br />
komplet ekspedicijske in »trekking-apoteke«. Prvi<br />
dve nemški ekspediciji sta zabeleženi v letu 1929<br />
in 1931, torej v prvem desetletju evropskega ekspedicionizma.<br />
(OBZ 1975/11)<br />
COGOLISA (7654 m) z JUGA<br />
T. O.<br />
Glavni, jugozahodni vrh Čogolise so 2. in 4. avgusta<br />
1975 dosegli štirje Avstrijci, člani »gornjeavstrijske<br />
ekspedicije v Karokorum 1975«. Hermann<br />
Buhl se je leta 1957 na tej gori ponesrečil, ko<br />
sta se s Kurfom Diembergerjem vračala z jugovzhonega<br />
vrha iste gore. Na vrh sta skušala<br />
priti s severa, z ledenika Baltoro, pri sestopu pa<br />
se ie odkrhnila opast in Buhl je v njej našel svoj<br />
grob.<br />
Čogolisa ima dva skoraj enako visoka vrhova,<br />
pravzaprav je vsak od njiju nekakšno vrhno oglišče<br />
tropezaste gore, med njima je 900 m dolgo<br />
zgornja premica orjaškega trapeza. Jugovzhodno<br />
Stanko Skočir<br />
oališče je kakih 30 m niže od jugozahodnega.<br />
Nanj so leto po Buhlovi nesreči prišli Japonci.<br />
Južna stran je bila do leta 1975 popolnoma neznana.<br />
G. O. Dyhrenfurth je dvomil, če je vzpon<br />
z južne strani sploh mogoč. Avstrijce je zamikala<br />
priložnost, da v tem delu Kašmirja organizirajo<br />
odpravo, ki je še imela značaj odkrivanja v nedotaknjenem<br />
svetu. 31. maja 1975 so odšli iz Linza,<br />
potem ko so se nekaj mesecev pripravljali in - ne<br />
nazadnje - borili za dovoljene Pakistana. Potovali<br />
so iz Nemčije s kamioni, jeepi in z letalom.<br />
Mimo Ravalpindi|a in Skarduja so tako dosegli<br />
Khapalu v Baltistanu, izhodišče za ekspedicijo. Z<br />
62 nosači so v 11 dneh po dolinah Hushe, Saltoro<br />
in Kondus prišli na ledenik Kaberi. Pri sotočju<br />
rečic Kondus in Kaberi so se jim nosači uprli in<br />
on i s o T 10 1 ' 13(320 postaviti že na višini 4200 m,<br />
20 km od Čogolise, na spodnjem robu ledenika<br />
Kaberi. To je povzročalo ekspediciji izjemne težave,<br />
kajti do vstopa v južno pobočje gore je bilo<br />
veliko predaleč. Vendar so v enem tednu postavili<br />
tri tabore, tabor 3 že na vilini 5600 m, medtem<br />
ko |e bil tabor 1 v višini 4500 m, tabor 2 pa na<br />
višini 5000 m, oba še na ledeniku. S tabora 3 so<br />
odkrili smer pristopa. Ključna težava je bil ledeni<br />
sla P ledenikom Kaberi, 600 m visok, nad tem<br />
pa 1000 visoki, povprečno 50° nagnjeni zaledeneli<br />
bok gore. Sele za tem je sledilo sedlo (6700 m), s<br />
katerega se je zdel pristop na vrh možen. Sam<br />
vod|a ekspedicije E. Kolbmuller iz Linza je pri<br />
premagovanju opasti v lednem slapu zdrsnil kakih<br />
30 m, vendar ga je Pressl v navezi obdržal. Samo<br />
tu so napeli 200 m vrvi, trajalo pa je tri tedne, da<br />
so ta del stene zmogli, ker so imeli slabo vreme,<br />
snežilo ie in nastopale so težave s preskrbo. Do<br />
tabora 4 (6700 m) na sedlu so pripeli 1300 m vrvi<br />
in si na ta način izkrčili pot na vrh. Od 29. julija<br />
do 6. avgusta jim je šlo vreme na roke, tako da<br />
so na vrh prišli štirje člani odprave.<br />
Kolbmuller poroča v OBZ 1975/11, da so se z gore<br />
umaknili v enem tednu. 13. avgusta so iz baze<br />
nastopili pot proti domu in 20. septembra prispeli<br />
v Linz. Sedemčlanska mala odprava je s tem<br />
opravila veliko delo. Zmaga moštva, pravi Kolbmuller.<br />
Vsak je moral od sebe dati vse, kajti od<br />
4200 m dalje so se morali zanesti samo nase in<br />
garati že tam, kjer ni bilo »nobene slav^«. Kolbmuller<br />
sodi, da so take miniekspedicije še upravičene<br />
in da jih ne gre primerjati s spektaklom<br />
(Messner/Habeler) na Hidden Peaku. Sodi tudi,<br />
oa so - če ni denarja - bolj upravičene, kakor<br />
velike »mednarodne« odprave, ki so se izkazale<br />
kot problematične.
Change language