Maj - Planinski Vestnik

svojo smer. V primernih razdaljah so namestili lesene kline in se varovali z vrvjo.
Ure in ure so prebili v gozdu. In ko je privekala na svet še Majda, je kmalu začela
kobacati za njimi. Dobro so se izurili. Postavljali so si šotore; ko je proti koncu
zime začel postajati sneg južen, so si iz sneženih blokov »sezidali« iglu, ki je zdržal
dolgo v pomlad. Ko so bili že vsi šolarji, sva se domenila z možem, da bo enkrat
za spremembo on doma gospodaril in gospodinjil in bom šla jaz z vsemi otroki na
Pohorje. To se je ponovilo parkrat. Kakšno veselje! Mož mi ga je privoščil, saj je
vedel, kako obožu|em Pohorje, in ni mi bilo prav, kadar je znal reči: »... že, že,
toda Pohorje je le malo prenizko.« Pa naj mu bo! Vendar bi o teh pohorskih poteh
in ljudeh lahko pripovedovala v nedogled. Častno mesto zavzemajo v kamrici mojega
srca.
Najčastnejše gotovo pohorski pesnik prof. Janko Glazer iz našega rodu - rodu
kovačev. Zame je bil vedno praznik, če sem vstopila v njegov prijazni dom, tam čisto
pod Pohorjem, kjer se je razlivala, penila in šumela Lobnica, če sem vstopila
v njegovo čudovito knjižnico, kjer so bile vse štiri stene od tal do stropa obdane
z bogastvom vzorno urejenih knjig.
Lani, konec avausta, sem s tremi vnuki zopet zavila h Glazerjevim. Bilo je pred
80-letnico pesnikove žene Marije, ki mu je bila zvesta spremljevalka vse življenje,
gibalo njegovega umetniškega ustvarjanja. Vedra, skromna, sama skrb in ljubezen
je je. Takrat smo srečni posedli za mizo na dvorišču in se tudi slikali. Vprašala sem
strica, ali še kaj pesni, pa mi je z zagonetnim smehljajem odgovoril: »Danes zjutraj
sem eno napisal.« Nisem slutila, da se nikoli več ne bova pogovarjala. Letos konec
januarja ga nisem več našla, ležal je v slovenjegraški bolnici. Domači so mi povedali,
da si tako silno želi domov, ko je bil vedno tako otroško navezan nanj. Pripeljali
so ga in čez teden je umrl. Izpolnilo se mu je njegovo prerokovanje, kajti
pospremili smo ga na njegovo tratico tam na ruškem pokopališču, kjer so na spomeniku
vklesane njegove besede:
Ločitve kraj - združitve kraj
tu pod to tratico zeleno
vsi bomo skupaj bomo eno
v prabit se vrnemo nazaj.
Ne bo sam. Počival bo ob sinu, ki je mlad padel kot dragocena žrtev osvobodilnega
boja.
Odšel je dober, skromen človek, njeaov veliki duh pa bo med nami vedno navzoč.
Po pohorskih fratah bo spet zacvetel cipruš - »... kot da iz rane speče pokaže se
rdeča kri« (Janko Glazer: Cipruš).
Zivl|en|e teče kakor reka - včasih bistra, plitva, drugič umazana, narasla, nesoča
s seboj vse, kar doseže njena srditost. Pa tu ni mesta za to jadikovanje. Sredi
kmečke zmede se je rodil naš Peterček, ki je kmalu zaradi težkega poroda umrl.
Štiriletna Majda je takoj uganila, češ saj mali bratec ni mogel živeti, ker so mu bili
vsi nevoščljivi kruha. Kmečki otrok je bil, ni imel pravice do miloščine in tako se je
raje umaknil... Težka bolečina je legla na nas, ki smo ga z ljubeznijo pričakovali.
Preden so ga položili v krsto, je prišel mož k moji postelji in sočutno dejal: če ne
boš jokala, ti bom prinesel Peterčka, da se posloviš od njega. Trpko sem prikimala.
Prinesel mi ga je. V nemi bolesti sem prekrižala ljubo dete, ki mi ga je tako kruto
iztrgala smrt iz naročja. Bila je pomlad, polna cvetja in ptičjega pet|a, ko so ga
pospremili do groba. Kako je bilo hudo! Za njim je po štirih letih boječe prikukala
na svet še postružka, korajžna Tanja. V bolnici me je negovalka vprašala: »Kako da
vaša punčka tako pridno pije pri prsih, ko imamo pri večini s tem take težave?«
Rekla sem ji: »Ja, to je pa kmečki otrok. To se pravi: Delaj ali pa te bo zmanjkalo.«
Vsem nam je bila v veselje. S sedmimi meseci je že postala članica planinskega
društva. Mož si je želel, naj bi vsaj toliko časa živel, da bi svojo najmlajšo vodil
na Triglav.
Čas hitro mine. Otroci so naglo doraščali. Sedaj so z očetom že kolesarili do
podvznožja Kalnika, Ivanjščice, Ravne gore, Donačke, Boča, na Goričko itd. Vsako
leto v avgustu so pa naredili osemdnevno turo po Alpah. Vse leto so spravljali
dinarčke, da je bilo za vlak in prenočišče, hrano pa, kar se je le dalo, so si večji
del nesli z doma. Marsikaj lepega in hudega se je na teh turah pripetilo, pa tudi
žalostno smešnega. Na primer, ko je Benjamini zdrsnil z vrha Prisojnika v zamegleno
lobočino nahrbtnik in še ura je bila v njem. Nikoli ga ni našla. Ali ko so pozabili
rno v Planinskem domu v Logarski dolini. Spali so na skupnem prenočišču. Zelo
zgodaj so morali na avtobus. Na srečo je imel zamudo. Ko so čakali, ugotovijo,