Maj - Planinski Vestnik

PLANINSKI VESTNI K
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
76. LETNIK
GOZDOVI NA SLOVENSKEM
FRANČEK VOGELNIK
čisto tiho, brez vsiljivega reklamnega hrupa so tekle priprave in na lepem je pri
založbi Borec v sodelovanju s Poslovnim združenjem gozdnogospodarskih organizacij
izšla izjemno lepa, razkošna publikacija, posvečena gozdu na naših tleh. Za zametek
bi morda lahko šteli poleg posameznih člankov vsebinsko bogata zbornika »Gozd in
okolje« in »Gozd in živalski svet« (Posebna odtisa iz Gozdarskega vestnika 1970,
št. 1-4 in 1974, št. 2-4), za posnemanja vredne vzore pa številne tuje knjige, ki smo
jih v zadnjih letih srečevali na policah uvoznih oddelkov naših knjigarn. Gradivo
|e zbral in uredil dipl. ing. Ciril Remic.
Izšla ie ne samo v času, ko so si naši gozdarski strokovnjaki v sto letih nabrali veliko
dobrih in slabih izkušenj in dovolj nepogrešljivega znanja, ampak še posebej v času,
ko so se prebivalci naših mest začeli kot nedeljski izletniki in turisti množično
zatekati^ iz zoprnih betonskih in asfaltnih kletk, iz usužnjenosti strojem in papirjem,
iz mrzlične tekme z drvečim časom v Naravo - na morje, v gore, na deželo, v gozdove.
Ne samo domačini, tudi neskončne reke tujcev se v vsaki sezoni zgrinjajo
k nam ter preplavljajo vsak mirni kotiček ne samo s svojo telesno navzočnostjo,
ampak - žal — predvsem s svojimi navadami in razvadami in »konjički«, opremljeni
z vsemi nepogrešljivimi pridobitvami civilizacije. Tam, kjer se je še prea ne grozno
davnimi leti posamezen jjubitelj narave nemoteno zleknil po tleh in se brezplačno
prepustil njenim dobrodejnim vplivom, se zdaj bohotijo moderna žarišča svetovljanskega
turizma in Drodajajo rekreacijo po dnevnih cenah.
Medtem ko že lahko na svoje oči vidimo, kaj počenjajo objestni turisti z našim morjem,
narašča v srcu slehernega ljubitelja živega sveta skrb, kaj bo z našimi gozdovi,
če se začno vanje zgrinjati takšne množice. Vsaka kaplja morske vode je svet zase,
in na vsakem kvadratnem milimetru gozdnih tal, v vsakem drobcu prsti teče neusmiljen
boj za obstanek - zapletena veriga življenja, temelji mogočne piramide, ki smo jo
komaj začeli spoznavati, pa smo jo že s slepo nebrzdanostjo in pohlepom v nekaj
tisočletjih hudo nevarno spodkopali. Ves živi svet je kakor tehtnica izredno občutljiv
na vsak zunanji vpliv, na vsak poseg reagira z vidnimi spremembami, včasih se sprožijo
usodni procesi, ki se končajo s katastrofo.
Človek je doslej na našem planetu - na edinem tovrstnem domovanju daleč naokrog
- zagrešil toliko nepopravljive škode, da je vrsta uglednih učenjakov začela svariti
pred katastrofo. Od odnosa slehernega posameznika do Narave - posebej do gozda,
katerega obseg se je nevarno skrčil - je odvisna prihodnost človeštva. Dolžnost vseh
je ravnati z Naravo kot z edino in največjo dobrotnico, dolžnost tistih, ki so spoznali
njene zakonitosti, da vzgajajo neuke, dolžnost vseh, ki uživajo njene sadove,
da ji v dobro bodočih rodov izkazujejo hvaležnost.
Uvodni takt »Gozdov« je Avčinov. Z brezobzirno odkritostjo se znani temperamentni
pisec številnih ostrih, dognanih, z dokazi podprtih razmišljanj o tisočerih škodljivih
posegih v Naravo pooseblja z »Gozdom, otrokom Narave« ter poskuša zabitemu
dvonožcu, ki si je samovšečno vzdel ime »modri« (Homo sapiens), predočiti vse, kar
je v svoji »zgodovini« zagrešil nad svojim največjim dobrotnikom, ter ga ogorčeno
in srhljivo opominja: »Zapomni pa si: Dokler bom jaz, boš lahko tudi ti. če pa me
uničiš, boš uničil tudi sebe, to pot za vselej. Jaz se bom že kako popravil, kot že
večkrat, tebe pa ne bo več nazaj, razvoj bo dokončno izbrisal svojo zavoženo
225 ,mojstrovino'.«
5
1976