September - Planinski Vestnik

i bilo »ogrevanje« za osrednje srečanje planincev iz Slovenije in zamejstva (to je bilo
v nedeljo, 8. junija, v Drežnici nad Kobaridom; o njem smo poročali v julijski številki
Planinskega vestnika, op. ur.).
Ob sedmih zjutraj smo se zbrali na trgu v Kobaridu. Z vremenom smo imeli veliko
srečo: nebo je bilo brez oblačka in le cvetoč kostanj nas je spominjal, da smo šele
v začetku maja in ne sredi poletja. Odpeljali smo se mimo Breginja do mejnega prehoda
Most na Nadiži. Za mnoge je bila ta pot nova, saj hodijo čez ta prehod večinoma le
domačini iz breginjskega kota. Nekaj časa smo postali na mostu, po katerem je mejni
prehod dobil ime. Mejna črta je potegnjena natančno na sredini mostu, do tod pa
sega tudi asfaltna prevleka, medtem ko druga polovica ni asfaltirana. Ko so si nas
italijanski cariniki dodobra ogledali, smo nadaljevali pot mimo vasi Plestišče. Videti je,
da so si ljudje po potresu pred desetimi leti kar dobro opomogli, saj v vasi stojijo
v glavnem nove hiše. Naš cilj je bila vasica Brezje, ki leži višje ob vznožju Breškega
Jalovca. Za krajši čas smo zmotili spokojnost nedeljskega jutra v tej odmaknjeni vasici,
nato pa smo se v dolgi koloni po stezi odpravili v gozd nad vasjo in čez travnata
pobočja na greben, ki proti vzhodu vodi na Muzce in Stol, proti zahodu pa na naš
cilj. Poznalo se je, da je šele začetek planinske sezone, marsikomu je še primanjkovalo
kondicije. Z dobro voljo in malo spodbude smo vsi prišli na vrh — od najstarejše,
a vedno čile Tončke, do sedemdeset let mlajše triinpolletne Špelce iz 2abč pri Tolminu.
Vzpon je bil zelo zanimiv, saj ob poti raste razno planinsko cvetje, enkraten je pogled
na šope modrega encijana, ki raste skoraj do grebena. Tu pa te kot živo nasprotje
cvetočemu prisojnemu pobočju sprejme zasnežena severna stran. Razgled z vrha ni
bil ravno najboljši, vendar smo kljub vsemu lahko v daljavi občudovali Kanin z megleno
kupolo, Stol in Muzce.
Kar prehitro je minil čas in treba je bilo sestopiti. V vasi Brezje nas je pričakal predsednik
slovenskih organizacij v Videmski pokrajini profesor Viljem Černo. Za veselo
razpoloženje je poskrbel harmonikar iz goriškega društva, in tako smo vsi skupaj
preživeli še nekaj uric ob pesmi in plesu. Za domačine je bila to zanimiva sprememba,
saj živijo v vasi v glavnem le starejši ljudje. Glasbeno točko je dodal še vaški mežnar,
ki je ob slovesu »poslal« pesem dveh velikih zvonov prek beneških gričev in dolin.
Ker je bila cerkev v potresu porušena, sta zvonova obešena kar na veliko železno
ogrodje poleg zasilne pločevinaste cerkvice, tretji pa čaka v travi na boljše čase.
Sonce se je pričelo počasi spuščati nad oddaljene gore na zahodu in nas spomnilo,
da je prišel čas za odhod. Mejni prehod je namreč odprt le do šestih zvečer. Poslovili
smo se od naših gostiteljev in pri tem sklenili, da se bomo tako še večkrat srečali.
Poleg tega da sta nas izlet in srečanje obogatila z novimi planinskimi doživetji in
znanstvi z najbližjimi sosedi, sta za mlade beneške planince pomenila tudi spodbudo
za poživitev njihove dejavnosti, hkrati pa dokaz, da meja za takšne oblike sodelovanja
ne pomeni nikakršne ovire.
Na poti na Breški Jalovec
395