September - Planinski Vestnik

Po razgledovanju veličastnih okoliških gora, ki so blestele v soncu, sva se vpisala
v knjigo vtisov. Nikamor se nama ni mudilo. Načrt dneva je bil izpolnjen. Vstran od
stolpa sva si v zavetmi kotanji poiskala prostor. Z žarom zadovoljstva sva se predala
soncu in opazovala preletavajoče kavke, ki so tišino jutra kdaj pa kdaj zmotile s svojim
krakanjem.
V prijetni dremavici — kako toplo je sonce božalo obraz! — začujeva človeške glasove.
»Verjetno so prvi planinci!« sva skoraj hkrati spregovorila.
Govorjenje je postalo glasnejše. Sedel sem in pogledal proti Aljaževemu stolpu. Dva
planinca sta blizu njega gledala v smeri mojstranske doline. Ko sta se obrnila in šla
k stolpu, sta se mi zazdela znana. Nisem se zmotil. Na moje prijetno presenečenje sta
bila dr. Boris Ziherl in planinec in alpinist dr. France Avčin, ki sva se poznala iz Ljubljane
in z občasnih srečanj v gorah.
Stopil sem k njima in ju veselo pozdravil.
»Odkod pa vi?« me je med živahnim rokovanjem vprašal Ziherl.
Kakor je bilo vprašanje spontano planinsko, sem prav v takšnem razpoloženju izustil:
»Iz Hongkonga!«
Med njunim spogledovanjem je nastal krajši molk. Smehljaje sem ponovil:
»Prišel sem z azijskega kontinenta naravnost sem, da sem danes lahko na Triglavu
pričakal sončni vzhod!«
Iz srca smo se nasmejali moji hudomušnosti. Še marsikaj sem jima moral pripovedovati
o tej poti, čeprav sta nekaj tega že brala v mojih potopisnih zapiskih v Tedenski tribuni
(TT).
Medtem je prišlo na vrh še nekaj posameznikov in zadihanih skupin. Postalo je živahno.
Topel sončen dan je ogrel planince in oglasila se je tudi pesem.
Tako sem na Triglavu sklenil prvo azijsko potovanje »vzhajajočemu soncu naproti«,
ki sta mu poleg Janje botrovala še velika ljubitelja gora Boris Ziherl in France Avčin.
POLETNA PRAVLJICA
ZVONE KORENČAN
422
Nakodrane ovčice so se počasi pomikale proti vzhodu, zato vsakodnevna vročina še
ni pritisnila. Prav nič naju ni mikalo bresti deroče vode, pa sva se potikala po
zaraščeni brežini proti toku in iskala prehod. Ponudilo nama ga je padlo deblo, in
na drugi strani sva kmalu odkrila vzpenjajoč se kolovoz. Včasih je rabil za potrebe
planine, pozneje se je zarasel, v današnjih časih pa ga spet uporabljajo za spravilo
lesa. Moral je biti hudirjevo dobro utrjen, kajti v največji strmini ga ne načne niti
goseničar.
Po nekaj strmih cikcakih se je kolovoz obesil proti levi, in kuliserija velikih sten
z znanimi smermi se je skrila za gozdnat hrbet. Navzgor po grebenu je odvijugala
tenko utrta lovska pot. Tudi po njej bo treba enkrat pogledati, kajti marsikatera
privede v čudno lepe kotičke. Tudi med lovci, med tistimi, ki niso mrhovinarji,
se najdejo romarji lepote.
Kolovoz je vodil skoraj vodoravno proti vzhodu, po vedno bolj zapuščenem in
divjem gozdu, in tudi kolovoz je bil vedno bolj zaraščen.
Nato sta nama srci zaigrali, ko sva iz daljave zaslišala šum vode. Tu zgoraj, na tej
pretrti apneniški polici, visoko nad dolino, bruha pod kolovozom, v majhni kotanji,
poskočna kropa, živahen kraški izvir. Pa se nisva mudila pri njem, spešila sva še
kanček poti in izstopila iz gmajne na gornji konec zapuščene, na pol zaraščene
planine.
Zastrta sončna luč je ležala na mladih macesnih, ki z vseh koncev vdirajo na planino.
Skozi visoko, še z rosnimi kapljami ovešeno travo ni vodila nobena sled in iz
doline, ki se je skrila za nizkim gozdnim hrbtom, ni prodrl noben šum.
Kar malo premočena od rose sva prebredla potok, v tajinstveno svetlobo in tiš
potopljene planine. Ob stanu, na pokošenem, sva se ustavila in malo pojedla. V eni
gostih macesnovih zaplat pod stanom bi po karti moral biti studenec, pa se nama
ga ni ljubilo iskati, tajinstveno razpoloženje planine se je naselilo tudi v naju.
Počasi sva si spet oprtala nahrbtnika in po komaj vidni stezi sva se vodoravno
napotila skozi gozd proti glavni dolini, proti slapovom. Takoj na robu planine sva
prispela spet v divjo, kraško in razbito gmajno. Počasi se je pot prevesila v strmo
pobočje doline in kmalu sva prečkala strm stranski pritok. Pred njim iz doline pripelje
močneje shojena pot, in po nekaj serpentinah naju je močno šumenje zvabilo