September - Planinski Vestnik

DVOJE SREČANJ V JULIJSKIH ALPAH
»MINISTER SE MUČI, KOT SMO SE Ml!«
V SPOMIN BORISU ZIHERLU
EMIL FRELIH
Mojstrovka, konec junija 1951
Ob koncu gledališke sezone tolminskega ljubiteljskega gledališča je z gora po vsem
Tolminskem že pihala toplejša sapa. Nekaj dni po premieri Nušičeve komedije Ujež
sem se s trojico tolminskih igralcev z džipom odpeljal na Vršič. Zgodnje hladno jutro
je obetalo lep sončen dan. Spotoma smo peli in se šalili. Bilo je zares veselo v družbi
vrlih Tolmincev.
Sonce je že oblivalo Tičarjev dom na Vršiču, ko smo se ustavili na vetrovnem sedlu.
Pred dnevi so se Tolminci odločili za enodnevni obisk Mojstrovke, ker so drugi dan
morali v službo. Sam pa sem si za tri dni načrtoval pot še na Prisank, Razor, Kriške
pode, Stenar in Škrlatico s spustom v dolino Vrat in vožnjo v Ljubljano, ki sem jo zapustil
pred dvema mesecema.
Pot z Vršiča čez Vratca po severni strani na Mojstrovko sem dobro poznal še iz časov
pred vojno, ker smo se zaradi italijansko-jugoslovanske meje smeli vzpenjati nanjo
in sestopati z nje samo po tej strani. Bil sem toliko bolj vesel, da se bom tokrat lahko
vračal na Vršič prvikrat po južni strani.
Vstop s proda na skalo je bil zatrpan. Uklenil ga je visok zmrznjen sneg, ki je pred
nami navpično kot ledena stena štrlel v zrak. Porabili smo mnogo časa, da smo se
povzpeli čezenj do prvih skal na zavarovani stezi. Potem je šlo hitro naprej. Del prodišča
pod vrhom je bil zasnežen, vendar ne toliko, da bi občutno oteževal hojo.
Vrh Mojstrovke je kdaj pa kdaj zagrnila lahna megla, sicer je bilo sončno. Na južni
strani proti Razoru so v soncu blestele zelene strmine in na levi srebrno-sive skale
Prisanka, medtem ko je vrh zakrivala megla. Končno je zmagalo sonce, megle so se
dvigale in izginjale v višavah. Bil je lep dan, kot si ga vsak gornik želi.
Med živahnim razgovorom in ogledovanjem bližnjih gora se je na grebenu nenadoma
pojavil planinec, nekoliko postal, zajel sapo in pozdravil.
»Zdravo!« smo mu odvrnili. »Kar sami?«
»Ne! Z menoj je tovariš, ki je nekolikanj počasen. Prišel sem pred njim, da pogledam,
ali bo na vrhu dovolj prostora za vse!«
»Verjetno smo bili mi štirje tako glasni, da ste mislili, da je na vrhu cel bataljon!« se je
oglasil Miha, najživahnejši Tolminec.
Neznani planinec je ob znamenju na vrhu odložil tomistro, vzel vpisno knjigo iz kovinske
škatle, sedel na tla, si obrisal očala in listal po knjigi. Verjetno je presojal naše
podpise in oznako, od kod smo. Medtem smo že zagledali njegovega sopotnika spodaj
na produ, ko se je do pasu gol počasi, s postanki, vzpenjal po produ in deloma po
snegu. Bil je zalit in trebušast. Opazovali smo ga in med seboj delali opazke. Planinec
nedaleč od nas se je nekajkrat z nasmeškom ozrl proti nam.
Planincu spodaj je nerodno spodrsnilo na snegu. Komaj se je ujel v komični drži in se
ustavil. Najzgovornejši šaljivec med nami mu je zaklical:
»Težko je, ali ne?« Prišlec se je ozrl navzgor k nam in si z robcem obrisal čelo in vrat.
Počasi je spet nadaljeval pot, medtem ko Miha ni mogel držati jezika za zobmi. »Preveč
špeha imaš! Boš že shujšal, preden boš prilezel na vrh!«
Razgovorih smo se še bolj, ko so se megle razpršile in je sonce prijetno ogrelo ozračje.
»No, fantje! Ali nisem rekel, da bomo imeli lepo in sončno vreme?« je vedro razpoloženi
Miha kar naprej brbral.
»Seveda, kadar ne moreš zaustaviti svojega mlinčka, tvoj jezik razprši še tako hudo
meglo.«
Med šalami planinske tovarišije se je na zgornjem robu lahne strmine že prikazal
oznojeni planinec.
Miha seveda ni zdržal, da se ne bi še malo obregnil ob prišleca, ki se je približal in
ustavil, da si je otrl pot. »No, tovariš, kar naprej! Pa je le šlo, ali ne? Na vrhu bo lažje,
ko smo zgubili nekaj kil!«
Tedaj je nekdo prepoznal prišleca, ki si je oblačil srajco in pulover. »Bodi tiho, Miha,
saj to je minister Ziherl!«
»Prav' drek, če je minister! Prav tako se muči, kot smo se mi!«
Ozrl sem se, bil je zares Ziherl, minister za prosveto in kulturo.
»Zdravo, pozdravljeni!« smo vsevprek nazdravili ministru, ki se nam je dobrodušno
nasmehnil in nam odzdravil. »Oprostite nam našo nagajivost! Saj veste, v gorah smo 419