September - Planinski Vestnik

in lep dan je, pa smo bolj razposajeni!« so se opravičevali Tolminci, ko smo se predstavili
ministru in njegovemu sekretarju sveta za prosveto in kulturo Vladu Vodopivcu,
ki smo med predstavljanjem zvedeli za njegov priimek.
Minister dr. Boris Ziherl je bil dobre volje kot mi vsi. Posedli smo na kamenje in razvil
se je živahen pogovor, prepoln šal, kot je navada med planinci. Minister Ziherl je bil
zlasti vesel Tolmincev, vesel, da se je srečal z njimi, vesel, ko je zvedel, da se poleg
rednih zaposlitev udejstvujejo tudi na kulturnem polju kot amaterski igralci. Ziherl
in Vodopivec sta me poznala po gledališkem delovanju in občasnem pisanju v slovenske
časopise, Ziherl tudi s proslave »Triglav v svobodi« leta 1946 v Vratih, ko smo
po predstavi Klinarjeve drame Vida-Staša na jasi, ki sem jo režiral na prostem, še
pozno v noč posedeli pred Aljaževim domom.
Drugo jutro smo tistikrat nadaljevali plezanje v Severni triglavski steni, dr. Boris Zihei
in dr. Marijan Brecelj z jeseniškima alpinistoma Jožetom Čopom in Urošem Župančičem
v Nemški smeri, jaz z alpinistom umetniškim zgodovinarjem Francem Zupanom
v Slovenski. Spomnil sem Ziherla na takratno plezarijo. Smeje se je spominjal, kako
smo med plezanjem kdaj pa kdaj prisluhnili medsebojnemu govorjenju ob iskanju
oprimkov v steni, tako blizu smo si bili, čeprav vsaka skupina v svoji smeri.
Prijetno je bilo kramljati na vrhu Mojstrovke. Cas se je hitro prevesil v popoldne. Tolminci
so se poslovili in odšli prej, ker so se po dogovoru še pred mrakom morali
ustaviti v Kobaridu. Meni se ni mudilo. Fante sem zaprosil, naj v Tičarjevem domu,
kjer sem odložil nahrbtnik, sporoče, da bom prišel zvečer.
Kako uro pozneje smo se tudi mi trije v lahnem hodu spuščali po stezi južne strani.
Sproščeno smo uživali sončen dan in lepe poglede po okoliških vrhovih. Spotoma me
je Ziherl spraševal o mojem gledališkem, filmskem in radijskem delovanju v Pragi.
Zanimale so ga zlasti novice ob informbirojevskem prelomu, zaradi katerega sem se
odločil vrniti se domov. Na sedlu blizu Tičarjevega doma me je Ziherl povabil, naj bi
šel z njima do Erjavčeve koče, kjer ga je čakala družina. Rad sem se pridružil. Po
zložni cesti do koče smo se še lažje pogovarjali.
V Erjavčevi koči nas je prisrčno pričakala Ziherlova družina z dvema otrokoma, ki sta
se vzradoščena obešala na trudnega očeta. Ljubezniva soproga, s katero sva se prav
tako poznala še s telovadnih nastopov predvojnega Sokola, nas je posadila za mizo,
na kateri so se v širokem pletenem jerbasu svetile debele goriške češnje, debele,
kakršnih dotlej še nisem jedel. Po celodnevni turi smo mi trije slastno segali po njih.
Kmalu smo se razšli. Gostoljubna Ziherlova družina s planinskim prijateljem Vodopivcem
se je z avtom odpeljala v dolino, jaz po obrobni gozdni stezi proti Tičarjevemu
domu na Vršiču. Tu sem prenočil in zgodaj zjutraj nadaljeval pot na Prisank in druge
vrhove.
Triglav, v začetku julija 1956
šestmesečno študijsko potovanje po deželah Daljnega vzhoda od Indije do Hongkonga
sem simbolično poimenoval »vzhajajočemu soncu naproti«. Vendar sem hotel potovanje
skleniti ob sončnem vzhodu na vrhu Triglava. Morda se bo komu moja ideja
zazdela sentimentalno nora. Kdor pa bi po kalnih džungelskih jezerih in rekah v tropski
vročini tridesetih, štiridesetih in tudi več stopinjah Celzija sam občutil hrepenenje po
hladni studenčnici in čistem zraku, bi mi verjetno rad pritrdil.
Vrnitev z vroče azijske celine v domovino konec maja, ki je bila v vsem razcvetu sadnega
drevja, njiv in vrtov, se mi je zdela, kot bi prišel v cvetoč gaj.
Primerne vremenske razmere v prvih julijskih dnevih so me zvabile v gore, da končam
svoje potovanje »sončnemu vzhodu naproti«. S sopotnico Janjo sva se v mrzlem jutru
pod jasnim zvezdnatim nebom s Kredarice vzpenjala po običajni zavarovani poti na
vrh Triglava. Ko sva prispela do Aljaževega stolpa, sva se topleje oblekla. Sedla sva
v zavetrje v stolpu in si iz toplotne steklenice nalila čaja in prigriznila nekaj keksov.
Obdajala naju je jutranja tišina, le potoček s spodnjega triglavskega ledenika je skrivnostno
žuborel.
Vse bolj se je prebujala srebrnkasto-siva svetloba, kot bi naju ovijala v prozoren pajčolan.
Vrhove naokoli je obdajala lahna megla, ki se je vse bolj dvigala, ko je ozračje
preplavila rožnata barva. V tem pravljičnem ozračju sva bila sama v pričakovanju svečanega
trenutka, ko bo Njegovo veličanstvo Sonce poljubilo vrh Triglava in vse njegovo
prostranstvo.
Obledelo jutro je brisalo migetajoče zvezde z neba. Sonce na vzhodu je lahno obsijalo
oblačke nad seboj in s svojimi žarki vse bolj prodiralo skoznje. Nemo sva zrla v čarobno
igro narave. Kmalu se je na nebu zarisal vrhnji rob oranžno-zlate krogle ...
Iz noči se je prebudil veličasten sončen dan. Vse bolj je bilo čutiti tople žarke, čeprav
je jutranji vetrič še vedno sveže bril.
S tem je bil konec mojega potovanja »vzhajajočemu soncu naproti«, ki sva ga s sopot-
420 nico Janjo srečno in veselo pričakala na vrhu Triglava.