September - Planinski Vestnik

Žejni smo, tako žejni, da bi spili sod vode. Vode pa ni in je še nekaj časa ne bo, kajti
Jernejev kuhalnik tako počasi topi sneg, da skoraj že zaspimo, preden se natopi nekaj
snežnice. Ko to spijemo, se nam ne da več čakati, zarijemo se v puhaste vreče in
poskušamo zaspati.
Čez kakšno minuto vsi prijatelji trdno spijo. Od časa do časa kdo trzne v spanju, se
malo dvigne, spregovori nerazumljivo besedo in — spi naprej. Da, živci in preutrujene
mišice se sproščajo. Ne morem zaspati, pa če se še bolj premetavam po trdem
ležišču. Kar naprej so mi pred očmi naše plezanje, garanje, pa sestop, spusti ob vrvi
— vse se je končalo srečno. Kaj pa če... ne, na to sedaj ne smem misliti.
Prvi težji raztezaj sem plezal jaz. Ozebnik, trd, zbit sneg; hitro napredujem in že sem
pod skalnim skokom. Nikjer razpoke za klin, niti najmanjše; treba bo pač plezati brez
varovanja. Skala je zglajena od plazov, oprimkov je malo, in še tisti, ki so, so obrnjeni
navzdol. Plezanje na trenje, nekakšno goljufanje estetike in stene. Nekajkrat sem na
meji padca, še posebno, ko se mi odkruši oprimek; toda že sem dosegel snežišče in
z vso močjo zabijem cepin v trd sneg... Ko varujem Bojana, opazim, da sem ves
prepoten.
Črna streha, čez njo visijo svečke ledu, levo in desno pa navpične gladke plošče —
torej bo treba čez to streho. Loti se je Bojan. Razbija led, da vse leti okoli, tudi po
naših glavah. Končno osvobodi nekaj razpokic in klini pač morajo držati, saj jih
Bojan tako nabija, da se mi kar smilijo. Čez čas vidimo samo še Bojanova stremena,
potem izgine tudi to, in čez nekaj časa slišimo vesel vzklik — torej je dosegel snežišče.
2e skoraj eno uro pleza Mitja na ploščah nad nami, pa je preplezal le kakšne štiri
metre. Razpok ni, če pa so, so zalite z ledom in Mitja ne vidi druge rešitve, kot da
mu damo svedrovce. Brskamo po njegovem nahrbtniku, in ko ga tretjič temeljito
pogledamo, najdemo samo sveder; svedrovci so ostali na bivaku. Ko mu to povemo,
imam občutek, da bi se Mitja najrajši zjokal. Toda plošče so edina pot naprej... Po
skoraj treh urah Mitja prepleza plošče in uredi varovališče. Večine klinov mi niti ni
treba izbijati, dovolj je močan poteg z roko.
Pridemo v ozebnik, ki smo se ga najbolj bali. Toda strah je bil odveč. Znotraj ni
črnega ledu, samo rahel poprh, ki ga Jernej veselo razbija s kladivom. Pa vseeno
ni tako lahko; zelo strmo je, notri je veliko trav, zopet nobene prave razpoke za klin.
A Jernej kljub temu napreduje počasi in zanesljivo.
Končno smo pod previsno steno, stensko zaporo, za katero smo se že v dolini odločili,
da jo bomo obplezali po desni. In kakor v posmeh se od nekod pripodi neka črna
gmota, poganja se v dolgih skokih tik nad nami in nam kmalu izgine izpred oči. Prikazen?
Ne, samo gams samotar. Ko smo malo višje, vidimo gamsjo stečino, ki vodi
z grebena tik pod previsi na drugo stran.
Tako hitro se je stemnilo, da smo komaj opazili. 2e sestopamo po zasneženih pobočjih.
Lunin krajec nam daje le premalo svetlobe, zato večkrat zaidemo, pridemo na rob
stene, se zopet vračamo; moči nas zapuščajo... Sestopamo naprej, se spuščamo ob
vrvi in zopet vidimo pod seboj samo veliko praznino; zopet se vzpenjamo; lačni in
žejni smo in hočemo še nocoj v dolino, zato poskušamo malo bolj v levo. Kar neverjetno
je, kako najdemo enega redkih prehodov, kjer se spuščamo ob vrvi. Ko se enkrat
spustim po nekem strmem ozebniku, imam spodaj kaj videti: vsi trije prijatelji visijo
Na grebenu Linorez: Milan Vošank, 1986