September - Planinski Vestnik

O ČLANSTVU V PLANINSKI ORGANIZACIJI — IZ DRUGEGA ZORNEGA KOTA
TEMELJ ŽE, TODA ...
»LEPO SE JE SPREHAJATI PO TRAVNIKIH IN GRIČIH, TODA SODOBNA PLANINSKA
ORGANIZACIJA MORA IZVAJATI SVOJO DEJAVNOST V VISOKOGORJU, SICER SE BO
ČEZ NEKAJ LET POSTAVILO VPRAŠANJE NJENEGA IMENA.«
ALEŠ ROTAR
Aleš Rotar, sedaj vojak, nam je iz srbskega Rajlovca poslal zanimiv zapis kot
odgovor na misli Jožeta Dobnika in Bojana Brvarja v zvezi s članstvom v planinski
organizaciji. Rotarjeve pripombe — nekaj med njimi je tehtnih, z nekaterimi
pa se ne moremo strinjati — naj bodo izziv še drugim planincem, da
povedo o tej problematiki svoje mnenje. iireriništvn
Morda je sebično za osebni odnos do nekega množičnega problema, pojava uporabljati
javno pot, toda kot član te organizacije, katere glasilo je Planinski vestnik, si
jemljem to pravico. Čeprav se moj občutek pripadnosti vsak dan bolj maje, me gore
in doživetja, morda pa tudi neki metafizični osebni dolg, vežejo nanjo. Zato tudi pišem
vrstice, ki sledijo. Gotovo za marsikatero uho ne bodo prijetne, toda prihajajo iz srca,
ki že skoraj vse svoje zavedanje dolgo iskreno ljubi gore.
MARSIKDO JE HODIL PODOBNO ŽIVLJENJSKO POT
Za začetek bi želel nekoliko orisati svojo pot. Ne zaradi njene specifičnosti, temveč
za lažje razumevanje mojega odnosa. In ne samo mojega. Prepričan sem, da je taka
ali podobna zgodba marsikaterega mladega človeka, ki so mu gore stopile v življenje.
Nekako pri štirinajstih sem s starši prvič odšel v prave, visoke hribe. Kmalu sem začel
spoznavati sladkost dejanja in doseženega cilja, lepoto narave in ravno pravšnjo samoto.
Nekaj let je tako ljubezen tlela in se kasneje razplamenela z mladostnimi sanjami.
S prijatelji smo brali knjige o odpravah in vlekli v gore nahrbtnike, polne opreme, zavijali
smo se v vetrovke in v ušesih se je julijski veter spremenil v himalajski orkan.
Prebirali smo junaške zgodbe začetnikov alpinizma in v brezpotjih iskali svoje dogodivščine.
V zgornjih žepih nahrbtnikov smo s seboj nosili majhne zelene zvezčiče, planinske
izkaznice, vse potiskane s štampiljkami. Planinsko društvo nam je pomenilo
le pisarno, kamor smo vsako leto šli potrdit članstvo. Popust in koče, to je bilo vse.
Na šoli je sicer delovala nekakšna planinska skupina, toda v senci postavljaštva samozvanih
vodnikov nismo našli prostora zase in svoje želje.
Sanje pa so zahtevale vedno več. Ko smo se naučili plesti z vrvjo po poletnih gorah,
smo obrnili liste v učbenikih, seveda predpotopnih, in si kupili dereze na odpadu. Zelo
hitro mi jih je uspelo polomiti. Ko sem šel prvič na pohod na Stol, sem se grdo spotaknil
in padel na glavo. Morda bo kdo povezoval to tehniko padanja z mojo odločitvijo:
nikoli več. Tista množica ljudi, ki bolj spominja na tekoče stopnice v Nami kakor
na gorsko idilo, ki sem jo pač pričakoval, res ni spadala v moje vizije gora. Če sem
torej hotel naprej, sem moral najti drugo pot. Tečaji z mladinskimi vodniki — ne, to
ni bila alternativa, kajti izvedel sem, da tam premalo znajo. Množični pohodi — še manj,
tam ni bilo prostora za moje osebno dejanje in doživetje, naučiti se pa spet nisem
mogel ničesar. Torej k alpinistom, čeprav sem imel nenavadno mnogo težav z vrtoglavico.
Zdaj planinsko društvo ni bila samo pisarna, kamor sem hodil plačevat članarino; postala
je skupina ljudi, ki so na neki čudovit način dojemali gore. In sebe. Čeprav so bili
na zunaj vse kaj drugega kakor v mislih skovane podobe himalajcev, se mi je druščina
kmalu vsedla v srce. Naučil sem se obrti gorolezenja. Odkril sem več lepot, doživel
še vse kaj drugega, kakor morejo oči in misli najti v knjigah.
VELIKO RAZOČARANJE
In planinska organizacija? Iz skoraj nikakršnega pomena je dobila beseda pejorativni
(slabšalen — op. ur.) prizvok. Naenkrat se je prelevila v zmaja s sedmerimi komisijami
in močnimi kremplji, ki vlečejo vrv prav v nasprotno smer od nas. Sledilo je veliko
razočaranje. Vse dotlej sem mislil, da je alpinizem za planinsko dejavnost vodečega 429