ZBORNIK XXIV - perioperativna zdravstvena nega

Zbornik XXIV – VSEŽIVLJENJSKO IZOBRAŽEVANJE
3.1 Proces in vrste komunikacije
Komuniciranje je kompleksen proces pretoka informacij med dvema
udeležencema ali več, ki so hkrati oddajniki in sprejemniki sporočil. Sporočila
(informacije) potekajo po komunikacijski poti (kanalu) in se zaradi
subjektivnega dojemanja vsakega udeleženca različno dojemajo in
interpretirajo, kar posredno vpliva na nebesedno oz. neverbalno,
paraverbalno ali verbalno povratno komunikacijsko reakcijo. Z raziskavo je
ugotovljeno, da je neverbalnega sporočanja največ, kar 55 %. Paraverbalno
sporočamo v 38 % in samo 7 % je verbalnega sporočanja (Mehrabian, 1972,
cit. po Northouse in Northouse, 1998). Za uspešno in učinkovito komunikacijo
je potrebno poznavanje vseh treh vrst sporočanja, poznavanje sebe kot
osebnosti, možnosti podajanja sporočil in možnosti sprejemanja le-teh pri
sprejemniku. Tisti, ki sporočilo oddaja, mora predvideti namen in cilj, ki naj bi
ga oddano sporočilo doseglo, sprejemnik pa s povratno informacijo oddajniku
nedvoumno sporoči, ali oziroma v kolikšni meri je sporočilo razumel.
3.1.1 Verbalna komunikacija
Verbalno ali besedno komunikacijo največkrat omogoča govor, pri čemer
ljudje z besedami oddajamo in sprejemamo različne informacije. Tako
medsebojno navezujemo stike in vzpostavljamo psihosocialna razmerja. Poleg
ustnega sporazumevanja komuniciramo tudi pisno.
Pri prenosu besednih sporočil se lahko v komuniciranju (komunikacijski kanal)
pojavijo različne motnje, kot na primer: govorna napaka, hrup v prostoru ali
slaba telefonska zveza, slaba vidljivost ali nečitljivost napisanega besedila,
napake pri poštnem pošiljanju, težave z elektronsko pošto ipd. Včasih je
možno predvideti možne motnje in se na to ustrezno pripraviti.
Možina in Damjan (1993) navajata napake, ki se pojavljajo pri komuniciranju
in tako posredno vplivajo na profesionalno in terapevtsko komunikacijo
zdravstvenih delavcev:
– preden spregovorimo, ne vemo natančno, kaj bomo povedali;
– hočemo povedati preveč naenkrat;
– informacije so pomanjkljive, nepovezane in ni jasno, kaj bomo
povedali;
– ne upoštevamo stopnje informiranosti prejemnika o določeni temi;
– sporočilo ni prilagojeno referenčnemu okvirju prejemnika;
– prejemnik ne posveča ključne pozornosti pošiljatelju;
– prejemnik se osredotoči na podrobnosti namesto na celoto;
44