April - Planinski Vestnik

Dru, veličastna gora
in doživela težke trenutke ob pogledu na kamnite plazove v ozebniku ter ostajala mirna
ob negotovih stopinjah in klinih. V stebru, za naju stebru sonca, nama je bilo poplačano.
V šestometrski navpičnosti sva občutila vso polnost plezanja in gorniškega doživetja
v celoti, ki ga ni mogla več pokvariti niti nevihta ob sestopu, ko sva nemirno poslusa a
brenčanje čebel in so naju po mokrih vrveh stresali udarci glasnih strel, zasipala
sodra.
VValter Bonatti je jugozahodni steber Druja preplezal sam, ko ga je bil prej s soplezalci
v mračnih dramah že dvakrat zavrnil. Sam je znova šel v neznano, znova nizal dejanja
napete igre fizične in duševne moči telesa, in uspel srečno doseči vrhunec, zanj tedaj
izredno vesel in pomemben zaključek le delčka iz njegove bogate bere gorniškega
življenja.
Nekje sem prebral, da ga je v tistih šestih dneh, ko je bil v gori, v stebru, da ga je
takrat ta prevzela, uročila, začarala, da je bil del nje, da ga je prisilila, da je z njo čutil
in živel. Le v težkih trenutkih, ki jih ni bilo malo, je moral trpeti drugače, po človeško.
Malo sva tistega, kar je doživel VValter v svojem stebru, doživela z Davorinom. Malo
v primerjavi z njim, prvenstvenim plezalcem, toda veliko za naju. Morala bi mu biti
hvaležna.
Ko sem slišal, da se v slovenščino prevaja Bonattijeva knjiga Moje gore, se me je
polotil močan nemir. Kakor pred velikim vzponom. Knjigo sem moral dobiti. In zdaj,
danes, ko sem že nekajkrat prebral posamezne spise, se res čutim kakor po velikem
vzponu. Med prijatelji, ki so tudi že prebrali VValterjeve zapise, se je porodila misel,
da beremo o sebi. Vsak od nas gornikov ima svojo pot, svoja doživljanja, občutenja in
gledanja, ki so ne čisto na koncu vendarle samo njegova. Osebna. Njegova last in
zaklad. Nekateri smo napisali samo nekaj spisov o svojem življenju med gorami in le
redki izmed nas so ali bodo napisali o tem knjige. Redki pa bodo tudi doživeli gore