April - Planinski Vestnik

Zdaj bom pa tiho pa naj bo, kar hoče. Iz motorja se začne kaditi; spet strahoma spregovorim:
»Franci, nekaj se kadi.«
»Ti se tudi...«
Šele. ko zagleda črn dim, ki se vali iz motorja, hitro pritisne na zavore, ustavi avto in
zakriči:
»Veeeeen ...!!!«
Kaj vem, kaj je bilo. Nekaj v zvezi z »dihtungami, fergazarjem«. Vem le to, da smo se
več naslednjih tednov vozili v hribe z avtostopom.
Spet je minilo leto. Tedaj je že slovenska plezalska srenja »odkrila« novo steno —
Osp. Ponovitve so sledile druga drugi kot po tekočem traku, časovni rekordi so padali,
mi pa smo še vedno cincali, naj gremo ali ne. Zaradi prvih vtisov, ki nam jih je pustila
stena, smo se počutili kar nekoliko premalo pripravljeni za to stvar.
Še enkrat sem šel pod steno, da bi malo pogledal. V okviru šolskega terenskega pouka
nas je pot zanesla tudi v Osp. Ko smo si ogledali vse kraške pojave v okolici, nam
profesor pokaže tudi steno in pravi: »No, če je med vami kakšen Homo alpinus, je prav
verjetno že slišal za to steno.«
Z Darjem se spogledava. Oči se nama kar zasvetijo. On še ni bil pod steno in zato
prosiva profesorja, če lahko skočiva malo pogledat. Profesor predlaga glasovanje. Malo
kolegov se s tem strinja, češ, onadva bosta skakala tam gori, mi pa naj tu gledamo
v zrak in ju čakamo. To pa ne. Iz zadrege naju reši profesor:
»Veste, poznam domačijo, kjer imajo zelo odlično vino.«
Glasovanje ni več potrebno in že tečeva pod steno. Spet stegujeva vratove in se
čudiva, kako so sploh prišli tu čez.
Ko odhajava, se še enkrat ozrem in si obljubim: prihodnjič ne bom samo gledal.
Tokrat sem z Nikom. Ko sem ga na sestanku navduševal za Osp, ni bil nič kaj za to.
Zdaj pa, ko stojiva pod steno, kar ne more umakniti daljnogleda, s katerim preiskuje
steno in išče »najino« Staro smer. Na majhni jasici si postaviva šotorček in ker še
nisva nič zaspana, greva malo po vasi. Majhne, kamnite hiše, zidovi, popisani z domoljubnimi
parolami, domačini, ki naju zvedavo ogledujejo in psi, ki besno lajajo na naju,
vse to se spaja z vetrom, ki prinaša vonj po morju. Ko obhodiva vso vas, se nekoliko
začudiva. Ali sva sploh v Sloveniji? Res, ljudje govorijo po naše, tudi napisi na hišah
so naši, ampak, da v vsej vasi ni niti ene gostilne, to pa ni nič slovensko. Zaradi velikega
obiska v zadnjem času bi že lahko odprli kakšno gostilno, na primer »Pri žejnem
alpinistu«.
Vrneva se k šotoru, na gorilniku si skuhava nekaj malega in se zarijeva v spalne vreče.
Zaprem oči pa kar ne morem zaspati. Nekoliko zaradi vznemirjenja pred jutrišnjim
vzponom, nekoliko pa zaradi slik, ki se vrstijo pred mojimi zaprtimi očmi. Če dolgo
časa gledaš neko stvar, potem jo vidiš tudi takrat, ko zapreš oči in poskušaš zaspati.
Tudi zdaj je tako. Vidim bleščeče snežne kristale, črno modro nebo in smučine, ki
ostajajo za nama. Saj ni čudno.
Šele pred dvema dnevoma sva s Stanetom ob mesečini, oprtana z nahrbtnikoma in
smučmi, sopihala po ozki lovski stezici proti Žmavčarjem. Mesec je kar prehitro potonil
za Kalškim grebenom in znašla sva se v temi. Ker se nama ne da jemati baterij iz
nahrbtnikov, bolj tipaje nadaljujeva pot. S smučmi opletava po vejah in večkrat me
stisne pri srcu, ko zadevam s smučmi ob skale in ostajajo na njih dolge, bele odrgnine.
Meni je vseeno, če so smuči odrgnjene, glavno, da dobro tečejo, ampak oni dan me
je pa pošteno pogrelo. Smuči sem zapičil v sneg pred Erjavčevo kočo in užival ob
steklenici piva, kar vidim, da nekdo ogleduje moje smuči in potem strokovno pravi
svojemu prijatelju:
»E, ovaj nije dobar skijaš. Vidi, kako loše brine o svojim skijama.« (E, ta pa ni dober
smučar, poglej, kako slabo skrbi zanje.)
Kar stemni se mi pred očmi. Res nisem kaj vem kako dober smučar, ampak, da mi bo
to govoril nekdo, ki je po ne vem čigavi milosti uspel priti na Vršič, to pa ne. Če
že nisem dober, sem pa vsaj vztrajen. To sem pokazal tudi na štuparjevem memorialu
na Kamniškem sedlu, kjer se vsako leto zberejo slovenski alpinisti na smučarskem
tekmovanju. Proga je presneto dolga. Od koče pa vse do Pastircev. Na startu nezaupljivo
gledam tekmece. S tistimi, ki mažejo smuči, da bi šle hitreje, nimam nič
opraviti. Jaz bi raje nabil nekaj žebljev v smuči. Drugi, ki si dajejo pogum s pivom,
so mi bolj všeč.
Ko omenim prijateljem, da bom vozil bolj po alpinistično in to z nahrbtnikom, jih takoj
nekaj prosi, naj dam v nahrbtnik še kaj njihovega, da jih ne bo oviralo pri vožnji.
Nahrbtnik je kmalu poln raznih kap, bund in rokavic tako, da je presneto težak. Ampak,
176 kar sem rekel, sem rekel. Eden mi pomaga, da si ga oprtam in postavim se na start,