April - Planinski Vestnik

Mlekar mi je povedal, da so prve dneve po prihodu naredili na dan 12 kol sira (tako
pravijo 5 do 6 kg težkim hlebom), sedaj pa le po 8 kol. V dveh mesecih paše bi morali
tako pridobiti kakšnih 3000 kg sira, kar gotovo ni majhen, ampak kar dragocen prispevek
ob današnjih težavah s hrano. Cena tolminca je 170 din za kg, režejo pa ga z veliko
leseno sabljo. Sir odkupuje mlekarna Planika v Kobaridu.
Zanimivo je bilo spoznati to »proizvodnjo« tolminskega sira in skute, še lepše pa je
bilo sprehajati se po pašnikih te čudovite planine. Za ljubitelje narave in planin je to
nepozabno doživetje ne samo zaradi venca gora okrog planine, temveč zaradi neštetih
drobnih lepot, ki te tu presenetijo na vsakem koraku. Predvsem pa harmonija belega
kamenja in zelenja. Vsaka pečina, vsak kamen na planini se mi zdi s svojimi naravnimi
oblikami umetnina, ki jo dopolnjujejo še šopi trave, cvetja in grmičevja. Ikebana
mojstrice narave!
Drevja je malo, nekaj košatih bukev, potem pa malo više temno ruševje. Poleg grmov
sleča. ki so se letos razcveteli tri tedne kasnej kot ponavadi, nas očarajo še posamezne
murke, encijani in planike. Veliko je tudi planinskega pelina, ki mu je pred nekaj leti
že grozilo iztrebljenje zaradi množičnega nabiranja. Zaradi visoke cene te zdravilne
rastline so se tudi v Razoru pojavili z velikimi vrečami ljudje, ki sicer nikoli ne gredo
v hribe.
Ni lepšega kot posedati na starem podrtem drevesu ob močilu, majhnem jezercu pod
hlevom, kjer se napaja živina, poslušati zvonce pasoče se živine in gledati na vodni
gladini odsev lepih tolminskih gora.
OD SKOČIVIRA
DO RASIM BEGOVEGA MOSTA
BORUT
KORUN
Prijatelji so mi navdušeno pripovedovali o oddaji skopske televizije, posvečeni Skočivirski
soteski, ki jo je pod pobočji Kajmakčalana izdolbla Črna reka. Govorili so o divji
in osamljeni lepoti pokrajine, pri opisovanju težavnosti vode pa niso pretiravali. Kar videl
sem člane televizijske ekipe, ki nerodno veslajo po nedolžnih brzicah in se boje, da
jim kamere ne bi padle v vodo.
»To bo pravi nedeljski izlet,« sem si mislil. »No ja, nič ne škodi, če enkrat brezskrbno
uživam na vodi.«
Pripovedovanje me je namreč vzpodbudilo, da bi se potrudil do tja, kjer se že skoraj
začenja Grčija in si ogledal to nenavadno sotesko. Neprevidno pa sem ravnal, ko sem
se tako na hitro in nekritično prepustil omalovažujočemu tonu v besedah prijateljev,
ko so govorili o Črni Reki. Pozneje sem v Makedoniji izvedel, da so televizijci na reki
posneli toliko filmskega traku, da bi zadostovalo za štiri oddaje ...
Če bi posnemal udeležence TV ekipe in posnel film o svoji izkušnji s Črno reko,
bi ga prav tako razdelil na štiri izrazito samostojne dele.
Najprej je bil na vrsti izlet v zgodovino. S prijateljem Stanetom, ki se mi je pridružil,
sva se kljub vročini, ki je na začetku poletja vladala na skrajnem jugu naše države,
sprehodila po izumrlih ulicah nekdanjega bizantinskega mesta Stobija. Medtem ko sva
si ogledovala prelepe mozaike, ki so nekoč krasili tla patricijskih vil in bazilik, je
nedaleč proč šumel blatni Erigon (Črna reka) in se izlival v še bolj blatni Axios (Vardar).
Tam ob Stobiju končuje nekdanji Erigon svojo večno življenjsko pot in tako na
zanimiv način združuje pojma končnosti in neskončnosti. Moja zgodba se je vsekakor
tam šele začenjala. Da bi videla, kjer začenja svojo pot Črna reka, sva se morala
s Stanetom kljub vročini potruditi čez gore na višje ležečo planoto Pelagonijo.
Tam se začenja drugi del zgodbe. Do večera sva bila pri Črni reki in si nedaleč od
brega postavila šotor. Polna luna nama je svetila pri delu in se ogledovala v vodi, ki je
šumljala med vodnim rastlinjem. Njena temna gladina, v njej sta se ogledovali dve
vrsti visokih topolov, je v ravni črti izginjala v pokrajini, zaviti v mlečno lunino
svetlobo.
Da mi ne bi kdo očital romantičnosti, bom nehal opisovati tisti večer, toda vsekakor
moram omeniti žabe, ki so nama delale družbo. Če napišem, da sva bila priči pravemu
žabjemu koncertu, je to premilo rečeno. Ne, tam ob reki je šlo za pravi žabji disko
klub. Ko sem poskušal zaspati in sem si zato skoraj tiščal ušesa, da ne bi slišal regljanja,