KULTURNA VZGOJA - Mirovni inštitut

sposobnosti kritičnega razsojanja in odpora proti raznim oblikam manipulacije ter k
medsebojni strpnosti in spoštovanju drugačnosti Ali je cilj kulturne vzgoje dati iniciativo
otrokom, ali pa jih obremeniti še z eno kurikularno vsebino, ki jo pasivno prenašajo Ali
bomo kulturno vzgojo zastavili tako, da bomo povečevali ekonomske in socialne razlike med
otroki, ali tako, da bomo le-te sposobni kompenzirati
Na nekaj od teh vprašanj bomo poskušali odgovoriti v pričujočem raziskovalnem poročilu,
zlasti v prvem poglavju, v katerem bo tekla beseda o različnih konceptih kulture, otroštva,
kulturnega kapitala ipd.
1. OPREDELITVE KULTURE
Kultura je pojem z zapleteno zgodovino, ki je bil uporabljen na mnoge načine in v mnogo
različnih namenov. Definicija kulture, ki prevladuje v neki družbi, nikoli ni nevtralna. Dolgo
časa je bila na primer ena od funkcij kulture kultivirati in civilizirati “primitivne” in “divjake”
(poleg pripadnikov drugih ras in kultur so, poleg žensk, sem sodili tudi otroci). V tem
kontekstu je bila opredelitev kulture ideološko vezana na ideje evolucije, evropocentrizma,
rasizma in patriarhalnosti, vsebinsko pa omejena na visoko umetnost in “absolutne” norme
estetskega kanona. V nasprotju s to ozko definicijo kulture je v današnjem času najbolj
uveljavljena zelo široka, “antropološka” zastavitev pojma – o čemer velja celo
meddisciplinarni konsenz – ki je pravo nasprotje prej omenjeni Leavisovi in Arnoldovi
elitistični in estetski opredelitvi kulture. Hogggart, Thompson in Williams, avtorji, na katere
se opirajo široka definiranja kulture, so poudarjali vsakdanjost kulture, kulturo kot “celoten
način življenja”, ki vključuje tudi vrednote, norme, običaje, materialne in simbolne dobrine
ipd. 2 Tako pojmovanje kulture pomeni, da umetnost sicer ostaja pomemben element definicije
kulture, vendar ne več edini. In umetnost ni več samo “visoka umetnost”, pač pa v igro
vstopajo tudi popularna kultura, množična umetnost in različne druge oblike ustvarjalnega
izražanja.
2 Glej Barker, str. 35–37; Stankovič v Debeljak, Stankovič idr., str. 19–21.
9