KULTURNA VZGOJA - Mirovni inštitut

procese simbolnih bojev kultura določa, kateri in čigavi pomeni so v določeni situaciji
legitimni in kateri niso.
Osrednji kulturni praksi sta torej produkcija in interpretacija pomena skozi označevalne
prakse. Pomen nikakor ni enostavna kategorija. Predvsem zato ne, ker ni “že vnaprej dan”,
ker ga ni že v “sami naravi” stvari in dogodkov, ker ni en sam, ker torej ni univerzalen,
absoluten in večen. Pomen je generiran skozi razlike, v igri odnosov med označevalci. V tem
smislu je pomen nekaj avtonomnega, tako rekoč naključnega, saj se ne nanaša na predmetno
realnost, pač pa se nanaša sam nase. Zato je pomen nestabilen, posredovan, partikularen,
kontekstualen, konvencionalen, še najbolj pogosto pa je rezultat boja za interpretacijo. Kako
se pomen začasno stabilizira, je vprašanje politike, oblasti in igre moči. Simbolni boji v
kulturi nenehno potekajo med različnimi družbenimi segmenti, strukturiranimi vzdolž linij
razredov, spolov, nacionalnosti, ras, starosti, poklicev, političnih in religioznih pripadnosti,
življenjskih stilov, spolnih usmerjenosti ipd. Kultura je tako osrednji medij simbolnih bojev
za v družbi dominantne reprezentacije, klasifikacije, interpretacije in definicije, skratka, za
pomen. Element oblasti, ideologije in dominantne vednosti je tako še vedno v ospredju
opredeljevanj kulture. Vendar poudarek ni več na neposredni ekonomski in politični
determiniranosti, pač pa se premesti na razlikovanje med različnimi “praksami branja”, ki v
svojih poskusih omejiti in določiti tisto, kar je “legitimno”, “normalno”, “naravno” in tisto,
kar to ni, naturalizirajo arbitraren odnos med znakom in pomenom. 6
V tem smislu je povsem točna teza, ki je bila izrečena na konferenci Umetnost in kultura v
izobraževanju: politika in praksa v Evropi: “Kulturna vzgoja je družbena vzgoja in, v širšem
smislu, politična vzgoja.” 7
Veljalo bi izpostaviti še en vidik kulture, ki se je bolj ali manj eksplicitno razvijal v teoretskih
okvirih psihoanalize. Del kulture je vedno nezaveden; ali drugače rečeno, kultura je
“kraljevska pot” v nezavedno. Koncept nezavednega je lahko razlaga moči, ki jo ima kultura
6 Velja omeniti, da v (post)strukturalizmu ni toliko poudarek na radikalni relativnosti pomena in
nestabilnosti kulturnih identitet, kot je to pri postmodernizmu (glej npr. Lyotard). V
(post)strukturalizmu gre bolj za osredotočanje na to, kako pomen nastaja, kaj in kdo ga trenutno
stabilizira, kaj nanj vpliva, kako označevalni sistemi konstruirajo družbeno in kulturno realnost in
kako se vanje umešča subjekt. Tako gre v (post)strukturalizmu bolj kot za samo nestabilnost pomena
(ki jo postmodernizem tako časti), za to, da je, ravno zaradi dejstva, da stvari nimajo pomena »same
po sebi«, možno vsak partikularni ideološki pomen univerzalizirati in naturalizirati.
7 Henrichs, v Conference Reader: A Must or a-Muse, str. 57.
11