KULTURNA VZGOJA - Mirovni inštitut

Vsebino kulturne vzgoje poskušamo izpeljati iz aktualnih definicij kulture, pri čemer se ne
izognemo tudi tistim bolj kompleksnim definicijam, ki so nastajale v zadnjih desetletjih v
okvirih (post)strukturalizma. Prav nasprotno, kulturna pismenost, ki jo, ob umetnostnih
področjih in praksah, prepoznamo kot bistveno vsebino in strategijo kulturne vzgoje ter kot
enega njenih pomembnih ciljev, izhaja prav iz opredelitve kulture kot polja označevalnih
praks, njihovih interpretacij in simbolnih bojev za pomen, v skrajni konsekvenci torej kot
območja jezika.
Zelo pomembna se nam zdi teoretska povezava med opredelitvami kulturne vzgoje in
sociologijo otroštva oziroma njeno »novo paradigmo otroštva« (ki jo na politični ravni
reprezentira v pričujočem elaboratu velikokrat omenjena Konvencija o otrokovih pravicah).
Kulturna vzgoja se namreč zdi prostor, kjer bi bilo otrokom lahko omogočeno tisto, kar jim
Konvencija obljublja: avtonomno, kompetentno in aktivno udeležbo v družbenem in
kulturnem življenju v okvirih lastnih pogojev, pobud in aspiracij. Od tod tudi izpeljava igre
kot predlagane univerzalne strategije kulturne vzgoje, ki bi lahko uravnoteževala klasično
frontalno, faktografsko in hierarhično pedagoško prakso. Treba se je namreč izogniti temu, da
bi kulturno vzgojo definirali kot še eno obvezno kurikularno vsebino, s katero bi otrokom,
pasivnim sprejemnikom, »servirali« »pravo« umetnost, »našo« tradicijo in »primerne«
kulturne vzorce.
V prvem, konceptualnem poglavju elaborata se dotikamo še nekaterih drugih vprašanj
kulturne vzgoje, kot so na primer njena socialna funkcija, njene najbolj izrazite medpodročne
povezave, njena umestitev v sodobne postmoderne pogoje, neraziskanost otroške kulture ipd.
V drugem poglavju opredeljujemo vsebino kulturne vzgoje skozi predstavitev posameznih
členov in odlomkov iz relevantnih dokumentov človekovih pravic in slovenske šolske
zakonodaje. Ugotavljamo, da je predvsem Konvencija o otrokovih pravicah temeljno
politično izhodišče za sistematično spodbujanje otroške kulture ter razvijanje takih vsebin in
strategij kulturne vzgoje, ki bodo vsem otrokom, ne glede na njihov kulturni, socialni in
ekonomski izvor, omogočali enakopraven dostop do kulture in kulturnega kapitala, in sicer na
način, ki ga bodo prvenstveno oblikovali sami otroci. Dokumenti o človekovih pravicah se
sicer izrazito zavzemajo za povezovanje izobraževanja in kulture in sicer s ciljem
5