odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

azmisliti, kaj naj odgovorim.
Všeč mi je, ker iz tega,
da sem sladkorna bolnica,
v našem zboru ne delajo
panike. To so vzeli kot del
mene in všeč mi je, da ob
dnevih, ko sem bolj razposajena,
slišim komentarje
kot npr: »Ej, Tweetl, a je
vse v redu s tabo? Ti
pumpa čist' dobr' dela?«.
Ugotavljali smo že tudi, na
kateri ton je črpalkica
uglašena, in razmišljali
celo o tem, da bi si lahko
dajali intonacijo s pomočjo
te moje zveste spremljevalke.
Morda pa kdaj uresničimo celo
to zamisel – kdo ve.
Češnja na vrhu smetane so pri
petju seveda koncerti in vsak koncert
je nov izziv. H koncertom obvezno
spada kanček pozitivne treme, ki poskrbi,
da sredi koncerta ne padem v
hipo. Miganje bokov, tleskanje, ploskanje,
aplavzi, pogled na zadovoljne
obraze poslušalcev, uživanje in – že
prej omenjeni – izjemen občutek pripadnosti
skupini, preganjajo hiperglikemijo.
SLADKORNA
ME JE NAREDILA MOČNEJŠO
Prej sem govorila o odprtosti in
drugačnosti. Če to hočemo ali ne, na
svoj prav posebni način tudi vsi sladkorčki
odstopamo od povprečja. Zadovoljna
sem, da mi je tudi ali pa
predvsem s svojo odprtostjo vsaj pri
nekaterih ljudeh uspelo
razbiti predsodke o tem,
da si kot diabetik prikrajšan
za marsikatero stvar.
Vesela sem, ker vem, da
me obkrožajo ljudje, ki
name ne gledajo s pomilovanjem,
ampak s ponosom
in spoštovanjem.
Imeti diabetes ni nikakršna
ovira za doseganje
stvari, ki so nam pri srcu.
Je le izziv, ki nas naredi
močnejše, in nam pomaga,
da se zavemo in spoznamo,
kaj je v življenju res
pomembno. Zavedati se
moramo, da nemogočih
stvari ni. Najpomembnejše je, da
sprejmemo sebe in takrat nas bodo
sprejeli tudi drugi.
Če kaj delamo s srcem, je uspeh
neizogiben. Tiste ure, ki jih preživim
na vajah in koncertih, so zame izlet v
čaroben svet, kjer se neha govorica
in se začne glasba. In kot je zapisal
pesnik Tone Pavček: »To ni pesem, to
je ena sama ljubezen.«
Ana Turšič