December - Planinski Vestnik

Jutro je bilo čemerno. Megla je legla skorodo doline in se prihuljeno vlačila okrog robov.Noč se je umikala dnevu. Da bi ne motilaljudi, sva tiho pospravila stvari in kar skozizadnje okno odšla iz koče. Mudilo se namani nikamor. Od časa do časa je potegnil rahelsever in nama dajal upanje. Še pred Kaptanovimplazom se je držal sneg. Bil je gnil inpremočen do zemlje. V Klinu ga je bilo že zadober meter. Pastirski stan nama je dal prijetnozavetje. Megla, ki je bila sprva gostain temna, se je počasi redčila in postajalasvetlejša. Sneg, ki je bil niže spodaj v dolinimehak, je postajal z višino vse trši. Ob enajstihsva prispela do koče. Zimska soba je bilaodprta na stežaj. Nekdo je verjetno ob lepemvremenu nehote pozabil zapreti vrata. Zato jebila soba do polovice zametena s snegom.Slamarice so bile prepojene z vlago in sozaudarjale po plesnobi. Stene in strop so bilepokrite z debelim srežem. V kotu je stal napol podrt štedilnik, na katerem sva poizkušalav konservni škatli pripraviti malo tople tekočine,vendar nama ni uspelo. Že sva se hotelavrniti v dolino, ko sva skozi odprta vratazagledala modrino na nebu. Močan severniveter je potisnil megleno bariero v dolinoproti jugu. Oba hkrati sva planila k izhodu.Pred nama se je v sončni luči bleščala najinaHimalaja. Marjan je bil po naravi bolj tihin miren, tedaj pa se je razživel. Njegove očiso bile skoro vedno otožne, takrat pa so semu zaiskrile. Preko obraza mu je preletelvesel nasmeh. Spregovoril je samo dve besedi,kot bi se mu zdelo škoda časa, ki bi ga izgubljalaz dolgim govoričenjem.»Petrač, greš?« Nisem dolgo premišljal. Čepravme je bilo malce strah, sem mu vseeno nemoprikimal. Zaupal sem mu, saj je bil mojstertako v skali kot v snegu in ledu, čeprav niobvladal superekstremističnih smeri in so gazato nekateri gledali postrani kot navadnegašodrovca. Saj bil res videti neroden in neokreten.Sam sem bil takrat še popoln začetnik,saj je bil to moj prvi zimski vzpon.Hitro sva se pripravila za odhod, si navezalana noge dereze, za pas pa vso potrebno plezalnoopremo. Za silo sva še zaloputnila vratazimske sobe in odhitela proti severozapadnemugrebenu, ki se je kakor nebeška lestevdvigal proti sinje modremu nebu. Stena seje kopala v bleščeči svetlobi, bila je na debelopokrita s snegom in zaledenela od vrhado tal. Dvigala se je v svoji deviški lepotiin naju vabila v svoj objem, kot bi hotelareči: »Pridita, ljubčka, da bosta slišala vseregistre nebeških orgel«. Kdo bi se mogel vtistem trenutku odreči nadzemskim užitkomlepote in plemenitemu boju z neznanim, mogočnimsovražnikom, z vero in upanjem nauspeh.Vstopila sva dokaj pozno, saj se je kazalecuri pomaknil že preko ene. Zavedala sva se,da morava priti na vrh in se vrniti nazaj vpičlih štirih urah. Bivak brez potrebnenaopremebi bil lahko usoden. Stena ni kazala šibkihmest, vendar se je Marjan takoj odločil zaprehod preko Maričkinih plošč, s snegom zadelanegakamina in po snežiščih čez steno dosredinegrebena.Začetni raztežaji nama niso delali preglavic.Zataknilo se je šele v kaminu, ki je bilzalitz ledom in gladek kot steklo. Zabil sem sev kaminu, od koder nisem mogel ne naprejne nazaj. Iz nerodne situacije me je rešil»Komac«. Levo od kamina je prilezel nadmano in me z vrvjo spravil do sebe. S snežiščido grebena sva hitro opravila. Tu najupa je presenetil močan veter. Odganjal je valovemegla z juga, ki so sem in tja butali obsteni prav do grebena. Večinoma sva plezalaistočasno brez pravega varovanja. Le na težjihmestih sva varovala tako, kol je bilo potrebno.K sreči na grebenu ni bilo snežnih opasti.Veter je divjal z vedno hujšo močjo. Prostavrv je včasih lebdela v zraku v obliki velikeparabole nad brezmejno globočino zapadneslene. Plazila sva se po vseh štirih in s težavolovila ravnotežje na že tako ozkem grebenu.V zavetjih sva duškala in si grela premrleprste. Skrbel naju je izstop z grebena. Že oddaleč je kazal svoje ostre zobe. Senca Branese je s sedla priplazila že visoko v steno,ko sva stala pod izstopom. Pogovarjati senisva imela kaj. Govorile so le oči. Pogledmi je begal od brezupnega izhoda, pod katerimsva se znašla, do mirnih in odločnih Marjanovihoči, ki so hrabrile in mi vlivale pogum.Zabila sva dva stojiščna klina, prvega za varovanje,drugega za moralo. Izstop levo okoliroba, kjer je poleti enostavno, je bil brezlednih klinov nemogoč. Teh pa seveda nisvaimela s seboj. Celotna severna stena od okrešeljskekrnice do vrha grebena je bila podobnaogromnemu, tisoč meterskemu zaletiščuskakalnice, po kateri bi se lahko vsak trenutekzapeljala iz vsakdanjosti v večnost. Postajalsem čedalje trši — malo od mraza, še bolj odstrahu. Poprijel sem za vrv. Marjan se je