December - Planinski Vestnik

malega Triglava je mirno bral, ali naprej semu ustavlja beseda, ponehuje, z glavo kima,dvomi, da bukve morebiti resnice ne govore,in večkrat pravi: »Wenn schon mali soschlimm ist, was wird veliki machen (čeje že z malim taka pokora, kaj bo šele z velikim)!-«Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali.V petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemov Bistrico do Mavrica, pri kateremsmo zajutrkovali in potem čez goro v Srednjovas se podali. V gostilni pri Sestu smo prašalipo vodniku Jožefu Sestu, pa izvedeli smo, daje v Rovtah. Najeli smo njegovo hčer Rozaloin gostilničar.jevo deklo Mino, ki ste nabasalinaša odvečna oblačila, pijačo in jedila, intako smo ob 11. dopoldne odrinili iz Srednjevasi na hrib. Kmalu mejpotoma srečamo JožefaŠesta. Ko j je pripravljen, da nam hočevodnik biti; samo da je še po puško domuskočil. Pri prvi koči počakamo starega Šesta,in Rozala je šla po mladega Lorenca. Obakmalu prideta. Mi pa smo mej tem časom pilisladko mleko pa siratko jedli. Od tod sta očein sin nosila naše blago; šli smo čez hribe indoline, in prišli smo prav trudni ob polu S.zvečer na Belo polje.Predrto se v Belo polje navzdol gre, štrli velikanod tal v višavo, kakor da bi bil z nebomzvezan — tu je najlepši pogled Triglava.Omeniti še moram, da, pred 110 v dolino prideš,moraš še kake tri sežnje snega pregaziti,čeravno ta ni bil prvi. Ko v Šimnovo kočopridemo, smo odložili. Šimen nam ponudisladkega mleka. Rosner pa jaz sva ga pila.Globočnik pa je bil nevoljen, da tukaj tudikislega mleka ne dobi; ali odvrnili so mu, dase mleko tu zavoljo mrzlote ne izkisa. Šimnapotem poprašamo: kaj nam bo za večerjonapravil? »Grem ko j turšične moke iskat —pravi — bodo pa žganci z mlekom.« In iz 5grl zadonijo mu dobro-klici! Mej tem, ko sose žganci kuhali, greva z Rosner jem na travopočivat, in videla sva, kako dekleta kravemolzejo na planini. Goveje živine je tu kakih150 repov z veliko trumo koz in enim konjem.Vsa živina, kadar dežja ni, prenočuje podmilim nebom. Po večerji — ob 9. uri — jeGlobočnik na tisto straii, po kateri smo goriprišli, visoko na skali dva raketeljna izpustil,katera pa se gotovo nista videla ondi, kamorsta bila namenjena v znamenje, da smo tukaj.Živina se je jako prestrašila in divjalaokrog — gotovo štirinožnim planinskim stanovalcemraketeljni niso bili po volji!Šimen je ta čas v kočo sena nanOsil, in potemsmo se vlegli. En čas smo dobro spali; aliproti jutru je bilo zelo mraz, da nas našiplašči in suknje niso dosti greli. Ob polu 4.sta vstala Šimen pa Jože, ter začela žgancekuhati in mleko vreti. Tudi Globočnik in jazvstaneva in se napraviva. Rosner je pa žezvečer naročil, da njega ni treba buditi, keron ne za milijon, tudi za celi svet na Triglavne gre, ter mrmra, da sva ga že do sem zapeljala.Ko smo žgance snedli, odrinemo obpolu 5. uri, v soboto zjutraj, naprej. Vremese ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves vmegli. Ali le »naprej!« je bilo najino geslo, inprekobacali smo čez kamenje in sneg, v dobriuri prav v podnožje Triglavovo. Zopet namse odpre krasen pogled; ali megla je velikegaše zmirom zakrivala in še celo na malegasegla. Videli smo pri pol višavi malega Triglavadve črni vrani okoli frfrati, tri belejerebice (Schneehiihner) pa so ob prednjemohribji letale. To je bilo vse, kar smo živegavideli. — Začelo je zdaj celo deževati, in pravmrzel veter je vlekel. Klobuke si z rutamipriveževa in tako prav težko na strma»Vrata«* prilezeva. Tukaj se spočijemo in zžganjem in kruhom vsi okrepčamo. Veterčedalje huje vleče. Palice in kar je sicer nepotrebnega— pravi Jože — morata tukajpustiti. Jaz sem taško in flaško Jožetu z ramedal, in tako sva začela, jaz naprej, Jože zamenoj, po skalnati steni kviško na mali Triglavplezati. Vodnik gori grede mora biti odzad; potreba je, da večkrat z roko podpiranoge. Za nama pa je bil Globočnik z Lorencem,in tako smo z veliko težavo dospeli namali Triglav kmalo po 7. uri. Pri neki skalnatisteni smo počivali. Z žganjem se zopetpokrepčamo in potem dalje podamo čez sedlo,čez katero pa ni težavno iti in tudi ne prevečnevarno. Izprva smo šli po koncu, kmalu pajezdarimo čez ozko pot, katera ni dolga; zdajprihaja širja, zdaj ožja; tudi čez majhne špičasteskale je treba kobacati. Ako se na propade,ki so na obeh straneh, oziraš, lahko seti v glavi zvrti; ali človek še časa nima odsebe pogledati, ker Bogme! za vsako stopinjo,ki jo storiš, je največje pazljivosti treba.Naenkrat stojiva pred velikim stolpom, kateriskoraj navpik proti nebu moli. Zdaj poprašamJožeta, kod da gori pojdemo. »Ravno porobi — pravi — gospod! Le korajžo, vse bomosrečno prestali« Enmalo me je streslo; alimislil sem, ako mora biti po robu, hajdimopo robu! Začeli smo tedaj lezti po robu dopodvrha. Htida je bila! Zdaj pravi Jože: podajmose na desno stran roba« — in ta potdo vrha je bila najnevarnejša. Jože je rekel,da jo je on nedavno našel.Ob četrt na 9. uro smo bili vsi skupaj navrhu Triglavovem. Mrzel veter je še zmirompihal, vodnika nam dasta plašče, da se ogrneva.Z Globočnikom se objameva in poljubiva.S solznimi očmi se vsi na kolenavržemo, Boga z molitvijo zahvalimo, cla nasje srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati,bilo je prvo. Kakor daleč oči neso, vse jeniže; samo mi, ki smo na vrhuncu bili, jaz za5 čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Jožeše več, Globočnik blizo 6 čevljev viši od Triglava.Najprvo se ozremo tje, kjer je Garibaldi.proti Tirolom, in tje, kjer je Cialdini, protiVidmu ali Benetkam. Nekaj morja smo videli.Jože nam pokaže nekaj belega, rekoč, da jeto Videm. Ali ko bi trenil, pridrvi megla inzagrne nam laško stran.* Tako imenuje Kadilnik nekak ozek, strm žleb,skozi katerega se je bilo treba splaziti, ako seleze na Mali Triglav od tiste strani, kjer stojizdaj Dom Planika.