December - Planinski Vestnik

leta 1948 sem v družbi Janeza Freliha iz Jesenicpreplezal slovito Aschenbrennerjevosmer v severni steni Travnika. To je bila prvaponovitev te smeri. Zanjo sem se temeljitopripravljal vse leto. Ker sva pozno vstopilain ker so naju iznenadile težave v steni, svas prijateljem izstopila šele tretji dan zjutraj.Glavno načelo mi je vedno bilo: Najprej pravilnovarovanje, potem ostalo. Tako je dostikrattekel čas v »prazno«. Za to mi ni bilonikoli žal. V steni Travnika sem morda stalna robu skrajnih možnosti. Če bi bilo malcetežje, bi verjetno ne zmogel več. V bivakumed kaminom in orlovim stojiščem sem prvičv življenju videl, da je povratek morda komajmogoč. Pot je držala samo navzgor. Zavedelsem se tudi, da bi morda ostala za vedno vsteni, če bi obnemogla. Takrat pri nas takotežavnih smeri še niso plezali in eventualnapomoč GRS bi najbrž prišla prepozno. Povrhuvsega naju je dajala še neznanska žeja. Imelasva tudi smolo. Ušlo nama je precej klinov intik pod strehami nad lusko tudi eno kladivo.Še danes ne morem pozabiti, kako sva z Janezomkot največjo slast sesala vlažni in zelenimah v drugem bivaku. Da sem prišel dovotline, sem moral nekaj klinov zabiti kar sskalo, ki sem jo mimogrede odlomil. Cenjenibralci naj mi oproste, če sem bil včasih priopisih preveč suhoparen. V zaletu tedanjegaplezalstva so se pač bolj beležili tehnični opisikakor globlja notranja doživetja.Vzpon v severa i steni Travnika zame ni pomenille velike tehnične zmage. Pomenil mije mnogo več. Spoznal sem pri tem marsikaj,predvsem pa skrajne meje svojih zmogljivosti.Tega spoznanja sem se potem tudi držal. Resje, plezal sem še težavnejše smeri, predvsemprvenstvene. Toda pri tem je bil moj partnertehnično enak ali pa celo boljši. Sam pa semsvoja dognanja, pridobljena z dolgotrajnoprakso, z nasveti in varovanjem prenašal nasvoje soplezalce.Med imenitna doživetja sodita poleg ostalihtudi Dedec nad Korošico in pozneje ŠtajerskaRinka. V severni steni Dedca v centralni smerije Cic čudovito rešil problem črne stene, kjersva le za las ušla smrti. Cic je premagal 20-metrsko steno v prostem plezanju in sicerprav na koncu svojih moči. Njegov padec bitakrat pomenil katastrofo. V naslednjem raztežajuse je tudi to zgodilo. Toda dober klinin dobro stojišče sta ob moji budnosti rešilasituacijo. Bila sva na koncu svojih moči. Rešilasva problem smeri, toda naslednjega dnenisva mogla samostojno izplezati; problemsem dokončal pozneje. Stena Dedca jepomenilavišek mojega razvoja in morda tudi mojihsovrstnikov. Te meje življenja in smrti pasem se zavedel mnogo pozneje. To je bil edenredkih vzponov z izrazitim tveganjem. Bilasva sredi stene, ko sva to spoznala in ko sevrniti ni bilo več mogoče. Če bi bilo drugače,vzpona ne bi tvegala.Tiste čase smo mnogo plezali pozimi.Mordamnogo več, kot si to predstavljajo današnjiplezalci. Bivaki v mrzlih zimskih nočeh so bilina dnevnem redu. Oprema je bila borna. Bivakav Jugovem stebru v triglavski steni nebom pozabil nikoli. Alpinist ve, kako jefebruarjav gorah. Toda z Zupanom svaves dan čistila pršič in se dvignila nadnajprejnajtežjidel. Celo noč sva drgetala in drgniladrug drugega. Bilo je 12 stopinj pod ničlo.Midva brez vsega! Naslednjo noč v koči naDoliču je bilo bolje, pokrila sva se vsaj s trdimižimnicami. In takih vzponov je bilo več.Zdi se mi, da zimski alpinizem zastaja. Mordanovi rod ne pozna našega »gax-anja« ali pa jezimski alpinizem zgrešen pojav? Menim, daje za vzpone v Himalaji in drugih gorstvihle to najboljša šola. Nam te možnosti niso biledane. Glej kakorkoli, takrat materialnih pogojevni bilo. Bodoči kandidati himalajskihsten bi verjetno nabrali največ izkušenj inkar je potrebno ravno v zasneženihnaše triglavske stene. Spominjam sestrminahprijateljev,ki so po treh bivakih prišli iz stene. Sevedapa je zimski alpinizem več kotgaranjein svojih zimskih vzponov ne morem z ničimerprimerjati. Tukaj ni bilo časa za občudovanjelepe gorske narave. Običajno stabila dva dneva vsa do kraja napeta insprostitevje prišla šele naslednjega dne po srečnokončani turi.Med lepa doživetja v gorah pa moram vsekakoruvrstiti čudovite smučarske pohode vTriglavskem pogorju. Zal pri nas visokogorsketure niso tako množične kot »mehanizirana«smučišča naših novih turističnih središč. Medmnožico teh pohodov pa je skoraj pozabljenokrižarjenje od Mozirskih planin, preko Raduhein Korošice. S pokojnim prijateljem VladomFajgljem sem preživel teden dni v snežnemmetežu dolge ture na smučeh. Vlak sva zapustilav Šmartnem ob Paki in znova vstopilav Kamniku. Vmes sva s smučmi dosegla Raduhoin smuči pustila le 100 metrov pod vrhomOjstrice. Do Raduhe naju je spremljal snežnimetež in le s pomočjo karte in busole sva do-