Å tevilka 13, oktober 2008 - Carinska uprava Republike Slovenije

[ŠPORT IN PROSTI ČAS]Andi 2008Cilj alpinistične odprave v perujske Ande je bil osvojitinajvišji vrh Peruja, 6763 metrov visoko goro Huascaran, inpreplezati prvenstveno smer v vzhodni steni Chopicalquija.To je bil moj tretji obisk teh gora.Na perujskem letališču smo ugotovili, da imajo taksistievropske cene, pa čeprav opravljajo storitve v slabše razvitidržavi Južne Amerike. Po daljših pogajanjih in nižanjih censmo le našli moža, ki nam je bil pripravljen priskrbeti voziloza razumljivo ceno. Toda ponudil nam je le manjši kombi,v katerega bi se še nekako stisnili, a kaj ko smo imeli ševsak po 50 kilogramov opreme, za katero bi potrebovali šeen kombi. A oni se dogovarjajo na svoj način. Najprej teprepričajo, da bo šlo, spravijo nekaj prtljage v kombi, poberejodenar in izginejo, tako da nam ni preostalo drugegakot iskanje kombijev. Cena prevoza se je tržno dvigala inpribližala evropskim cenam. S tem pa težav s prtljago nibilo konec. Čeprav smo bili v majhnem hotelu praktičnosami razen nekaj domačinov, so nam ukradli nahrbtnik, into ravno v trenutku, ko je bil njegov lastnik pod prho. Čepravje bila oprema v nahrbtniku vredna okrog 800 evrov,je drzni tat zanjo iztržil kvečjemu kakih 50. Prav gotovose bo ukradena oprema naslednje leto prodajala v bližnjihtrgovinah z rabljeno gorniško opremo.Preplezana nova smer v vzhodni steniChopicalquija.Prevozi z avtobusi čez domala 5000 metrov visoke gorskeprelaze so ravno pravšnja oblika sproščanja adrenalina. Potiso speljane nad visokimi prepadi. Vozniki pa kljub slabimcestam vozijo hitro, tako da se moraš držati z rokami, daz glavo ne udariš ob strop avtobusa. Še bolj zanimivo jepogledati skozi okno, saj se zdi, da avtobus vozi le nekajcentimetrov od roba ceste, pod katerim so sto- in večmetrskeprepadne stene, ki se končajo v deročih rekah. Imelismo srečo, kar pa ne velja za skupino turistov, ki so skupajz avtobusom zgrmeli v prepad ravno tistega dne, ko smo sevrnili v domovino.Država je polna nasprotji. V mestu se vsak najstnik ponašaz mobilnim telefonom, bogati podjetniki se vozijo z velikimiterenskimi avtomobili, ko pa se odpraviš stran, v oddaljenevasi, srečaš ljudi, ki živijo kot v srednjem veku, njihov edinicilj je preživetje. So brez elektrike, polja obdelujejo ročno,saj so prestrma, da bi uporabljali živali. Živijo dobesednoiz dneva v dan.Vsekakor smo imeli tudi nekaj sreče, saj smo kljub velikikoličini novozapadlega snega preplezali novo prvenstvenosmer. Srečno smo se vrnili domov, polni lepih vtisov in z izkušnjo,kako težko zna biti življenje, ki ga živijo tamkajšnjiprebivalci.Spraviti vso opremo na kombi jeposeben podvig.Jernej Arčon, CU Nova GoricaFoto: Jernej ArčonCARINA.SI | 33