ablete - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineOsebnost prof. Petra Lenčeta mi je osvetlila tudi njegova hčerka,zdravnica Mojca Lenče Kastelic:Petrova mladost, povezana s Štajersko, je bila polna dinamike inselitev. Po rojstvu na Celjskem se je Lenčetova družina ustalila vMariboru na Slomškovem trgu. Tam je imel stari oče, ki je bil trgovec,sedež svojega podjetja in je po posebnih receptih kuhal milo,ki ga je prodajal v avstrijski Gradec. Šolo je Peter začel obiskovativ Gradcu, kjer je tekel pouk le v nemščini, doma mu je zato mamapomagala ponavljati snov tudi v slovenščini. Ob Petru sta bili vdružini še dve sestri. Druga veja Lenčetovih korenin izvira iz Ljubljane,in sicer iz hiše pri Šuštarskem mostu, kjer je danes gostilnaZlata ladjica. V sorodu so bili tudi z dr. Jenkom, ki je bival nasprotiZlate ladjice in je bil oče prve slovenske zdravnice dr. EleonoreJenko Groyer (1879–1959). Petrov stari oče je bil bratranec dr.Groyerjeve. Tretji del družinskih korenin prihaja iz gostinskih vrst,in sicer so imeli predniki na Wolfovi ulici gostilno Pri belem volku,ki jo v knjigi »Dnevnik 1914–1920« popisuje tudi njihov nekdanjisosed Fran Milčinski.Peter je zaradi šolanja kmalu odšel od doma in moral v internatupostati samostojen. Bil je prilagodljiv in vedoželjen. Tudi jezike seje z lahkoto učil. Ljubljanska medicinska fakulteta je ob njegovemvpisu imela za sabo že prvo desetletje poučevanja. Leta 1933, koje v Ljubljani opravil prvi rigoroz, mu je bila najbližja zagrebškafakulteta, na katero je ohranil lep spomin in je svojima otrokomanavdušeno pripovedoval o vajah iz patologije pri prof. SergijuSaltykovu. Ker je pri njem prebil veliko časa in opravil raziskovalnonalogo, ki je bila celo nagrajena, je otrokoma v šali razlagal, daje »že zaživega« bil del patološkega muzeja.Lenčetovi spomini na prva zdravniška službena leta kažejo nanjegovo priljudnost, sposobnost hitrega navezovanja medčloveškihodnosov in vzpostavljanja trajnih prijateljstev. Iz slovenjgraškegaMladi zdravnik dr. Peter Lenče (slika iz indeksa)delovnega obdobja je ostal tak prijatelj tamkajšnji župnik JakobSoklič, ki je leta 1937 ustanovil mestni muzej. Pri delu je tudispoznal prostranstva tamkajšnjega Pohorja in vzljubil njegovoneokrnjeno lepoto. Pri delu je večkrat nadomeščal tudi dr. AdolfaRamšaka (1897–1968) v bolnišnici bratovske skladnice v Črni naKoroškem, kjer so v glavnem zdravili rudarje iz rudnika svinca vMežici zaradi zastrupitve s svincem (saturnizma). Tam je PeterLenče spoznal svojo bodočo življenjsko sopotnico Erno, vzljubilKorošico in Koroško. Poročila sta se tik pred drugo svetovnovojno in skupaj previharila težka leta, ko sta že živela v Ljubljani.Ko je že vse sorodstvo mislilo, da ne bosta imela otrok, se je PetruAbsolventi medicine s svojimi učitelji v Ljubljani leta 1952. Z leve proti desni si sledijo: NN, France Hribar, Ljudevit Merčun,Hubert Pehani, Ivan Marinčič, Igor Lunaček, Igor Tavčar, Leopold Ješe, Julij Nardin, Valentina Kobe, Jože Jakša, Milica PetrovićValentinčič, Peter Lenče, Milko Bedjanič, jurist sekretar MF, Ivan BonačRevija ISIS - Julij 201035