ablete - Zdravniška zbornica Slovenije

ZavodnikZa zdravje, z modernimitehnologijami naprej!Marko PokornŠele z razcvetom modernih tehnologij sem sprevidel,za kakšen poklic (zdravnik) in specializacijo (otroški)sem se odločil. Z modernimi tehnologijami mislimpredvsem mobilni telefon, v manjši meri pa tudielektronsko pošto. Ti dve stvari sta zbrisali mejo medjavnim in zasebnim v mojem življenju.Upam si trditi, da so ravno moderne tehnologijezdravstveni sistem ohranile socialističen. Socialističenv smislu, da je zdravje oziroma zdravništvo dostopnovsem. Vedno in povsod. Štiriindvajset ur na dan, 365dni v letu tam, kamor seže signal mobilne telefonije.In ta signal seže vsak dan dlje. In minuta pogovora jedanes skoraj zastonj. Zato menim, da je prihodnostslovenskega zdravstva v modernih tehnologijah.Upam, da se bodo tega čim prej zavedli tudi tisti, kiodločajo o zdravstveni politiki.V ilustracijo: v soboto nekaj po osmi uri zvečer te pokličenekdo, ki ga sicer ne poznaš, imata pa skupnegaznanca. In klicatelj ima otroka v bolnišnici nekje vtreh krasnih in temu klicatelju je vajin skupni znanec(ki ga sicer nisi videl že nekaj let) dal številko tvojegatelefona in on ne ve čisto dobro, kaj je z otrokom,ampak ga zanima, a je kaj hudega in če se da še kajnarediti. Seveda se da, te prešine. Da se zamenjatitelefon, številke ne izdaš nikomur več in imaš potemmir. Potem pa globoko vdihneš, izdihneš in mirnoodgovoriš, kaj je glede na povedano najbolj verjetnoin klicatelja pomiriš, da z otrokom, čeprav je v trehkrasnih, najbrž res ni nič hudega.Podobne stvari so se dogajale tudi moji mami (ravnotako otroški zdravnici) v predmodernem času. Klicaliso jo na navaden telefon, v petek in svetek. Najprejse je pogovorila po telefonu, če pa to ni bilo dovolj,je šla bolnega otroka pregledat na dom. Jaz sem se paljubosumno usajal, da je bilo njene službe konec že obenih in kaj ima zvečer okrog za hodit.Šele po mamini smrti mi je njen brat (tudi zdravnik)povedal, da jima je njun oče, se pravi moj starioče (ki ni bil zdravnik), ob odhodu na študij medicinepoložil na srce, da morata v vsakem bolnikuvideti svojca. Rekel je, vsakega moraš obravnavati,kot da bi bil tvoj. In v luči tega spoznanja sem videl,kako me je mama imela rada, ko je hodila zvečerokrog pregledovat bolne otroke. In me je bilo sramza nazaj.Vedno bolj sem namreč prepričan, da je bil to najboljšinasvet, ki ga je moj stari oče lahko dal. Vsak zdravnikse mora maksimalno zavzemati za bolnika, kot da bibil njegov sorodnik. Na ta način se izboljša strokovnaobravnava bolnikov, pa tudi komunikacija z bolnikomin svojci je boljša, najde se tudi kakšna spodbudna alitolažilna beseda. Je pa res, da se v naši družini nikolinismo kaj prida kregali in smo se večinoma odličnorazumeli.Omenjenemu nasvetu se da ugovarjati. Do vseh bolnikovmoraš biti enako strokoven in nepristranski, čustvain sorodstvene vezi pri tem nimajo nič. Tudi samse izogibam zdravljenju svojih bližnjih, ker si zaradičustvene vpetosti težko objektiven. Predvsem pa našedelo izjemno otežuje njegova špekulativna narava.Med stotimi otroki, ki so napoteni v našo sprejemnoambulanto na Infekcijski kliniki (IK), je le majhen deležtistih, ki so resno bolni in potrebujejo poglobljenoobravnavo. Obstajajo določena merila (klinična, laboratorijska),s pomočjo katerih lahko izluščimo omenjeneotroke, vendar imajo le omejeno občutljivostin specifičnost. In tu zaživita še dva filozofsko-medicinska,medsebojno nasprotujoča si pristopa: prvi je»saj ni nič« (SNN) – in res v večini primerov ni ničhudega, drugi pa je »za vsak slučaj«(ZVS) – ki prvemu96 Revija ISIS - Julij 2010