1. PDF document (3855 kB) - dLib.si

tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetegapisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskembratu Kajnu. Zgodil se je tudi greh, ki je ugonobilsamega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zatoje ta kraj posejan s križi in znamenji, ki govorijoo Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu naposeben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilnoin po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda.Zadnja beseda je beseda odpuščanja in vstajenja.Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom inrabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče jeto molitev uslišal, zato je svojega umorjenegaSina obudil od mrtvih, kar pomeni, da je ljudemodpustil zločin, ker smo mu ubili Sina, ki je postalnaš brat, in nam ga je vrnil kot živega priprošnjikaza spravo z njim samim in za spravo med nami.Vsakoletno slovesnost tukaj navadnoimenujemo spravna slovesnost.Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašopred dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampakzato, ker nas vsaka sveta maša vodi k spravi in naszanjo usposablja. Sprava, kakršno potrebujemo,ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki imaveč korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijonajpomembnejši.Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici.Resnico lahko poteptamo na dva načina: dajo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo.Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletjazamolčana, ko pa je prišla na dan, je bilanezaželena ali pa omalovaževana. Še danes simarsikdo ne upa ali pa ne sme govoriti, kar ve otem. Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovinanapisana in povedana tako, kakor je bila v časuvladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Todaresnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudiJezus v evangeliju: »Nič ni skritega, kar bi se nerazodelo …« Ravno Kočevski Rog, Teharje aliHuda jama so dokaz za to. Resnica pride prej alislej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati,kakšna mora biti, ampak nam nasprotno onapredpisuje, kaj smemo in česa ne smemo trditi.Ona narekuje samo sebe. To velja za vsa področjaznanosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalotudi za zgodovinsko znanost, če seveda želimo,da ima tudi zgodovina o revoluciji na Slovenskemdostojanstvo znanosti in ne ideologije.Skupaj z resnico in z njeno podporo spravazahteva tudi pravico. Ljudje, ki so našli svojezadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, napravico še vedno čakajo. Njihovi pravici dopravičnosti še ni bilo povsem zadoščeno. Takodolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojenin je zarota molka tako učinkovita, da tisti, kimarsikaj vedo, nočejo ali si ne upajo spregovoriti,naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Tukajsmo tudi zato, ker čutimo, da se ljudem, ki sotukaj našli poslednji dom, v nekem smislu krivicadogaja še naprej. Država obstaja zato, da svojimdržavljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost.Vsak zločin poruši varnost, red in pravičnost.Zločin mora zato biti obsojen, se pravi odstranjens seznama sprejemljivih dejanj. To je drugi korak.Tretji korak je odpuščanje. Sprave ni brezodpuščanja. Ko se soočimo z velikimi zločini ingrozotami, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenostje razumljiva in upravičena, ne sme pa se sprevrečiv sovraštvo in maščevalnost. Tudi zahteva pojasni obsodbi zločinov in zločincev ne izhaja izsovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebepo tem, da se moralni in pravni red, ki je bil zzločinom poteptan, zopet vzpostavi in da zopetdobijo svojo polno veljavo svéta moralna načelapravičnosti in človekovega dostojanstva. Spravapostane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje.Tukaj pod Krenom zato vsako leto obhajamosveto mašo. Obhajamo spomin na najvišjedejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki gaje izvršil Jezus Kristus s prostovoljno smrtjona križu, na katerem je molil za svoje rabljein zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričalnajvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nasvabi, da ga posnemamo. Odpustiti ne pomenipomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločinni zločin. Odpustiti pomeni gledati naprej in nenazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi: »Vsakkdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primerenza Božje kraljestvo.« Tako kot pri vsaki svetimaši, smo tudi tukaj – in še posebej tukaj –povabljeni, da se prepustimo moči Božje ljubezni,usmiljenja in odpuščanja, ki jo obhajamo, in setako z okrepljeno vero, upanjem in ljubeznijoobrnemo proti prihodnosti Božjega kraljestvapravičnosti, ljubezni, miru in sprave. Amen.msgr. dr. Anton Stres10 misli | julij - avgust 2010