To je naša vera!Že popoldan sem izku<strong>si</strong>l vso težo odgovornosti za sočloveka,ki jo nalaga evangelij. Na vrata je potrkala ElizabetaBiti z vnukinjo Selino. Elizabeto sem spoznalpred dvema letoma, ko sem zbiral podatke o redovnisestri Metodi Fabčič. Elizabeta jo je dobro poznala, sajje vse otroštvo preživela z njo in drugimi redovnicamiv Bumi na otoku Malaiti. Sestra Metoda je gojila kravemolznice in ko je kakšna mati umrla na porodu ali kmaluza njim, so ljudje prinesli dojenčka k sestram in mednjimi je bila tudi Elizabeta. Sestre so bile njihove mamein Elizabeta pravi, da je Slovenka, ker je njena mama,s. Metoda, Slovenka.Elizabeto in Selino sem povabil v sobo. Obiskovalka jepovedala, da je slišala, da sem znova na Salomonih,pa me je prišla pozdravit. Beseda je stekla o s. Metodi.To vidi Elizabeta skozi svojo izkušnjo in zato pripovedo sestri preskakuje v pripoved o Elizabeti. SestraMetoda je njej in še mnogim drugim rešila življenje skravjim mlekom. Vedeti moramo namreč, da Salomonciniso živinorejci. Gojijo le prašiče, a ti se v glavnemprehranjujejo sami. Govedo so na otoke pripeljali belciin to za meso, le sestre na mi<strong>si</strong>jonskih postojankah soimele krave molznice. Danes ni več veliko sester, zatotudi ne krav. Elizabeta je odraščala v Bumi pri s. Metodiin še štirimi drugimi sestrami iz družbe maristk. Prav s.Metoda jo je učila abecedo, branje in pisanje, po njenizaslugi je pismena. Ker je bila bistra, so jo sestre poslalena otok Guadalcanal, kjer je njihova družba imelašole z več razredi. Pri štirinajstih, ko je bila doma v Bumina počitnicah, se je zaljubila in poročila. Pet let ni moglazano<strong>si</strong>ti, potem pa je rodila 14 otrok. Trije so umrli. Edenod dvojčkov, deček, se je zadušil na porodu, ker se muje popkovina ovila okrog vratu; dve deklici sta hodili žev šolo, ko je eno vzela malarija, drugo pa bolečina vtrebuhu in je na poti k zdravniku izdahnila. Enajst otrokje živih, dekleta so poročena, zadnja dva fanta hoditaše v srednjo šolo.Zaradi njiju prihaja, šolnina je zelo draga. Mož je bolan,ne more več delati, zaslužka ni, zato ne more večplačevati šolnine. Pro<strong>si</strong>, če ji lahko pomagam. Ko sepozanimam, koliko naj bi to bilo, odgovori, da ne ve točno.Dogovorila sva se, da se bo pozanimala v šoli, jazpa tudi. Razložil sem še, da ji lahko pomagam le, čemi bodo dobri ljudje pomagali. Brez njih nimam nič inne zmorem nič. Povprašal sem jo, v kateri razred hodivnukinja Selina, in je odvrnila, da še ne gre v šolo inda je njen oče obljubil, da jo bo dal v šolo drugo leto. AElizabeta v to ne verjame preveč, saj to obljublja že dveleti. In koliko je deklica stara, me zanima. Stara mati neve, Selina tudi ne. Ugibava, da bo tam nekje med desetin dvanajst. Ubogi otrok, kmalu jo bodo začeli možiti, paše ni prestopila šolskega praga. Vse, kar zna, je pobralav nedeljski šoli. Elizabeta žalostno ugotavlja, da je bilov njeni mladosti bolje, ker so bile povsod po mi<strong>si</strong>jonskihpostojankah redovne sestre, ki so ogromno storile zaotroke, tudi deklice. Ona, stara mati, je pismena, njeniotroci tudi, večina vnukov, no predvsem vnukinj, pa nebo več.Lahko <strong>si</strong> predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko smose z Elizabeto in Selino razšli. S kakšno hvaležnostjosem objel vse vas, ki ste v Avstraliji, posebej v Melbournuin Adelaidi na moji poti sem na Salomone, zbrali inmi izročili velikodušen dar za naše bogoslovce. »Vino«,ki priteka iz vaše duhovne in materialne skrbi in dobrote,je »vino«, ki nas drži skupaj in razveseljuje kakornekoč v Kani, in je 'vino', ki ga usmiljeni Samarijan vlivaskupaj z oljem v rane oropanemu nesrečniku, da jih razkuži,olajša bolečino in reši življenje. Nobeden od našihbogoslovcev ne bi mogel odgovoriti na Božji klic in gauresničiti, če ne bi bilo vas, ljudi, ki ste solidarni in radipriskočite na pomoč, ko zveste, kje so potrebe. Res,šolanje bogoslovcev je dolgoročno in drago vlaganje,sadov ne vidiš takoj, a eno je gotovo: s kolikor tolikozadostnim številom domačih duhovnikov se bo dalomar<strong>si</strong>kaj izboljšati. Z njimi se bo namreč Cerkev okrepilain bo lahko še več storila za vsestranski in celostnirazvoj in napredek slehernega človeka in vseh skupajtukaj na Salomonih … in tudi drugod. Preveč obrazov inimen se vrsti v mojem spominu, da bi mogel vse zapisatiin se vsakemu posebej zahvaliti. Gotovo pa je, da smov<strong>si</strong> na Salomonih veliki dolžniki slovenskih frančiškanovv Avstraliji, ki z neizmerno srčnostjo podpirajo mi<strong>si</strong>jonin bogoslovje na Salomonih. Da gre posebna zahvalap. Cirilu in mi<strong>si</strong>jonarki Mariji Anžič, pa je samo po sebiumevno.Hvaležen sem vsem, ki ste tako ali drugače povezani zmenoj in mi<strong>si</strong>jonom, posebej pa v molitvi. Naj sklenemta pogovor z vami z mislijo papeža Benedikta: »Zavesto neuničljivi božji ljubezni je tista, ki nas podpira pri napornemin prizadevnem delu za pravičnost, za razvojnarodov, med uspehi in neuspehi, v neprestanem sledenjupošteni ureditvi človeških zadev. Božja ljubezennas kliče, da zapustimo to, kar nas omejuje in je končno,ter nas opogumlja, naj delamo in napredujemo v iskanjudobrega za vse, četudi se ne uresniči takoj, četudije tega, kar uspe nam, politikom in gospodarstvenikom,vedno manj od tistega, po čemer hrepenimo. Bog namdaje moč, da se borimo in trpimo iz ljubezni za skupnodobro, zakaj On je naše vse, naše največje upanje (78).Vse to je nujno, če hočemo spremeniti 'kamnito srce'v 'meso' (Ezk 36,26), da bi tako življenje na zemlji 'pobožanstvili'in zato počlovečili. Naj nas Devica Marijavaruje in ohranja s svojo nebeško priprošnjo, s potrebnomočjo, z upanjem in veseljem, da bi se še naprej velikodušnoposvečali dolžnostim 'razvoja celega človeka invseh ljudi' (79). (Ljubezen v resnici).Hvaležni Drago Ocvirk,mi<strong>si</strong>jonar na Salomonovih otokih38 misli | julij - avgust 2010
Potovanje po TasmanijiTasmanija je najmanjša zvezna država v Avstralijiin njena druga najstarejša, poznana tudi kot »Otokjabolko«.Od sonca ožgana dežela celinske Avstralije se nerazteza tako daleč na jug, kjer se na neposeljenemzahodnem delu otoka razprostira območjegora, jezer in rek ter neprehodnih gozdov, navzhodnem delu pa ležijo manjša mesta, va<strong>si</strong> inrodovitna polja. Naše potovanje se je začelo vLauncestonu z obiskom posestva Woolmers',katerega začetki segajo v leto 1817, ko se je tunaselil Thomas Archer, prednik Thomasa ArcherjaVI., ki je tukaj umrl leta 1994. Na sprehodu poobsežnem zemljišču smo <strong>si</strong> ogledali zgradbe, ki sojih zgradili zaporniki in so se ohranile do današnjihdni. Takšna posestva niso mogla obstati brez zapornikov,ki so bili pripeljani v avstralske kolonije.Med razgibanim gričevjem smo uzrli v švicarskemslogu zgrajeno va<strong>si</strong>co Grindwald, ki je nastala napobudo nekega Nizozemca, ki se je navduševalnad švicarsko arhitekturo. Naslednje dni smopreživeli v soteski Cataract, z vožnjo po zgornjemtoku reke Tamar. Obiskali smo rudnik zlata in tudirudnik Beaconsfield, v katerem so aprila 2006 ostaliujeti trije rudarji kilometer pod tlemi. Eden odnjih je žal umrl, druga dva pa so rešili po 14 dneh.Na poti v Hobart smo se ustavili v živalskem parkuin <strong>si</strong> ogledali Tasmanske hudiče, obiskali pa smotudi cerkev sv. Janeza v Bucklandu, ki je bilazgrajena v letu 1846 in je poznana po barvnemvitražnem oknu, ki izvira iz 14. stoletja.V Richmondu smo videli najstarejši avstralskikamniti most, ki so ga zgradili zaporniki leta 1823in je še danes uporabi ter najstarejšo avstralskokatoliško cerkev sv. Janeza Evangelista, v katerismo zapeli pesem in molili.Dež ni zmotil našega navdušenja za nakupovanjena tržnici Salamanda.Tistega popoldneva smo se srečali s p. Cirilom,ki je prišel, da bi skupaj imeli mašo na potovanju,skupaj z rojaki Hobarta. Popoldanski čaj so nampriskrbele naše gospe iz Hobarta, za kar se jimiskreno zahvaljujemo. Izlet po morju se je zaključilz večerjo in veliko petja in smeha.Razvpiti Port Arthur je bil namenoma izbran za kazenskokolonijo, saj leži na polotoku s strmimi prepadnimistenami, ki so zapornikom onemogočalepobeg. Med leti 1830 in 1877 so bili v koloniji zaprtikaznjenci, ki so obdelovali les in z njim tudi trgovali.Po odhodu zapornikov so se ljudje kraja začeliizogibati in mnogi so upali, da bo nekdanjo kolonijouničil požar in izbrisal spomin na »zaporniško«preteklost.Na 20 minutni vožnji z ladjo smo <strong>si</strong> ogledali PointPuer, the Boys' Prison, otok mrtvih in čudovitoobalo, ki je danes ena glavnih turističnih atrakcij.Preden smo zapustili Port Arthur, smo šli tudi mimohiše Broad Arrow Cafe, od katere so danes ostalele še zunanje stene, in na stopnicah opazili napis:»Na tem kraju je bilo 28. aprila 1996 prizoriščetragičnih dogodkov. Ta prostor ima posebenpomen za vse prizadete v teh dogodkih, za pro<strong>si</strong>mo,da se vedete spoštljivo.« Ob napisu smo zakratko postali, nato pa tiho odšli do spomenika,kjer so bila na lesenem križu napisana imena 35žrtev, med njimi tudi Nanette Mikac in njenih dvehmalih hčerk. Vsak od obiskovalcev je tam postal ssvojimi mislimi in molitvami.Stena »Wall in the Wilderness«, iztesana izborovega lesa Huon, je izjemna skulptura, ki prikazujezgodovino neizprosne centralne regije, nanjej pa so upodobljeni prvi avtohtoni prebivalci,gozdarji, pastirji, gradbinci in rudarji. Sledila je enanajlepših voženj z železnico na svetu pa sledehpionirjev, ki so <strong>si</strong> utirali pot skozi težko prehodnepragozdove med rudarskim mestom Queenstownin pristaniščem v Strahanu. Železnica na 35 kilometrskiprogi prečka divjo reko King in se po lesenihmostovih vzpne skozi strme soteske.Vkrcali smo se na ladjo Lady Jane Franklin II. inprečkali zaliv Macquarie ter pluli mimo Hudičevihvrat do vznožja reke Gordon, kjer smo opazovaligozdove ob rečnem bregu, ki so popolnoma odsevalisvojo sliko na vodni gladini. Ob bregusmo nato pristali in se sprehodili po pragozdu terobiskali nekdaj strah zbujajočo kazensko kolonijoSarah Island.Lepota Cradle Mountain nacionalnega parka injezera Dove sta očarala naravovarstvenika GustavaWeindorferja, da je iz borovega lesa »KingBilly« s sekiro in žago zgradil kočo Waldheim.Weindorfer je tu preživel svoja zadnja leta in je namisli | julij - avgust 201039
- Page 1 and 2: foto: Vid GajšekPRINT POST APPROVE
- Page 4 and 5: župnijski cerkvi, nato smo imeli z
- Page 6 and 7: v odrasli dobi, v njegovi dokaj zna
- Page 8 and 9: ektorja Katoliškega doma v Tinjah
- Page 10 and 11: tistemu, ki je obsojen na prvih str
- Page 12 and 13: Slovenstvo po svetu je kot slabo fi
- Page 14 and 15: samo centri kulture za starejšo, a
- Page 16 and 17: Osebe, rojene v Avstraliji, tako v
- Page 18 and 19: AdelaideV LEPEM jesenskem nedeljske
- Page 20 and 21: skromni dar za misijone na Salomono
- Page 22 and 23: NA PRVO NEDELJO VJUNIJU smo praznov
- Page 24 and 25: Po sv. maši bodo stojnice v dvoran
- Page 26 and 27: 1958. Poročen je bil z Joan O’Co
- Page 28 and 29: so bili že zelo lačni. Tudi ta da
- Page 30 and 31: operne hiše. Gledalcev, fotografov
- Page 32 and 33: KRIŽARJENJE PO ZALIVIH“SYDNEY HA
- Page 34 and 35: Andrew Žičkar je eden od mladih a
- Page 36 and 37: Slovencih in njihovih narečjih.Naj
- Page 40 and 41: pobočju blizu koče tudi pokopan,
- Page 42 and 43: Slovensko društvo PLANICA, Melbour
- Page 44 and 45: Melbournep. Ciril A. Božič, OFMMa
- Page 46 and 47: 2. oktobra 2010, ob 3. uri popoldne
- Page 48 and 49: ANA MARIJA COLJA rojena ZECHER, je
- Page 50 and 51: Predstavitev Antologijeslovenskih s
- Page 52 and 53: Kronika slovenskih šolin učitelje
- Page 54 and 55: Dom počitka matere Romane - sloven
- Page 56 and 57: 56 misli | julij - avgust 2010
- Page 58 and 59: SPOROČILA FOTOGRAFIJNASLOVNA STRAN
- Page 60: 60 misli | julij - avgust 2010