1. PDF document (3855 kB) - dLib.si

Potovanje po TasmanijiTasmanija je najmanjša zvezna država v Avstralijiin njena druga najstarejša, poznana tudi kot »Otokjabolko«.Od sonca ožgana dežela celinske Avstralije se nerazteza tako daleč na jug, kjer se na neposeljenemzahodnem delu otoka razprostira območjegora, jezer in rek ter neprehodnih gozdov, navzhodnem delu pa ležijo manjša mesta, vasi inrodovitna polja. Naše potovanje se je začelo vLauncestonu z obiskom posestva Woolmers',katerega začetki segajo v leto 1817, ko se je tunaselil Thomas Archer, prednik Thomasa ArcherjaVI., ki je tukaj umrl leta 1994. Na sprehodu poobsežnem zemljišču smo si ogledali zgradbe, ki sojih zgradili zaporniki in so se ohranile do današnjihdni. Takšna posestva niso mogla obstati brez zapornikov,ki so bili pripeljani v avstralske kolonije.Med razgibanim gričevjem smo uzrli v švicarskemslogu zgrajeno vasico Grindwald, ki je nastala napobudo nekega Nizozemca, ki se je navduševalnad švicarsko arhitekturo. Naslednje dni smopreživeli v soteski Cataract, z vožnjo po zgornjemtoku reke Tamar. Obiskali smo rudnik zlata in tudirudnik Beaconsfield, v katerem so aprila 2006 ostaliujeti trije rudarji kilometer pod tlemi. Eden odnjih je žal umrl, druga dva pa so rešili po 14 dneh.Na poti v Hobart smo se ustavili v živalskem parkuin si ogledali Tasmanske hudiče, obiskali pa smotudi cerkev sv. Janeza v Bucklandu, ki je bilazgrajena v letu 1846 in je poznana po barvnemvitražnem oknu, ki izvira iz 14. stoletja.V Richmondu smo videli najstarejši avstralskikamniti most, ki so ga zgradili zaporniki leta 1823in je še danes uporabi ter najstarejšo avstralskokatoliško cerkev sv. Janeza Evangelista, v katerismo zapeli pesem in molili.Dež ni zmotil našega navdušenja za nakupovanjena tržnici Salamanda.Tistega popoldneva smo se srečali s p. Cirilom,ki je prišel, da bi skupaj imeli mašo na potovanju,skupaj z rojaki Hobarta. Popoldanski čaj so nampriskrbele naše gospe iz Hobarta, za kar se jimiskreno zahvaljujemo. Izlet po morju se je zaključilz večerjo in veliko petja in smeha.Razvpiti Port Arthur je bil namenoma izbran za kazenskokolonijo, saj leži na polotoku s strmimi prepadnimistenami, ki so zapornikom onemogočalepobeg. Med leti 1830 in 1877 so bili v koloniji zaprtikaznjenci, ki so obdelovali les in z njim tudi trgovali.Po odhodu zapornikov so se ljudje kraja začeliizogibati in mnogi so upali, da bo nekdanjo kolonijouničil požar in izbrisal spomin na »zaporniško«preteklost.Na 20 minutni vožnji z ladjo smo si ogledali PointPuer, the Boys' Prison, otok mrtvih in čudovitoobalo, ki je danes ena glavnih turističnih atrakcij.Preden smo zapustili Port Arthur, smo šli tudi mimohiše Broad Arrow Cafe, od katere so danes ostalele še zunanje stene, in na stopnicah opazili napis:»Na tem kraju je bilo 28. aprila 1996 prizoriščetragičnih dogodkov. Ta prostor ima posebenpomen za vse prizadete v teh dogodkih, za prosimo,da se vedete spoštljivo.« Ob napisu smo zakratko postali, nato pa tiho odšli do spomenika,kjer so bila na lesenem križu napisana imena 35žrtev, med njimi tudi Nanette Mikac in njenih dvehmalih hčerk. Vsak od obiskovalcev je tam postal ssvojimi mislimi in molitvami.Stena »Wall in the Wilderness«, iztesana izborovega lesa Huon, je izjemna skulptura, ki prikazujezgodovino neizprosne centralne regije, nanjej pa so upodobljeni prvi avtohtoni prebivalci,gozdarji, pastirji, gradbinci in rudarji. Sledila je enanajlepših voženj z železnico na svetu pa sledehpionirjev, ki so si utirali pot skozi težko prehodnepragozdove med rudarskim mestom Queenstownin pristaniščem v Strahanu. Železnica na 35 kilometrskiprogi prečka divjo reko King in se po lesenihmostovih vzpne skozi strme soteske.Vkrcali smo se na ladjo Lady Jane Franklin II. inprečkali zaliv Macquarie ter pluli mimo Hudičevihvrat do vznožja reke Gordon, kjer smo opazovaligozdove ob rečnem bregu, ki so popolnoma odsevalisvojo sliko na vodni gladini. Ob bregusmo nato pristali in se sprehodili po pragozdu terobiskali nekdaj strah zbujajočo kazensko kolonijoSarah Island.Lepota Cradle Mountain nacionalnega parka injezera Dove sta očarala naravovarstvenika GustavaWeindorferja, da je iz borovega lesa »KingBilly« s sekiro in žago zgradil kočo Waldheim.Weindorfer je tu preživel svoja zadnja leta in je namisli | julij - avgust 201039