tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetegapisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskembratu Kajnu. Zgodil se je tudi greh, ki je ugonobilsamega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zatoje ta kraj posejan s križi in znamenji, ki govorijoo Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu naposeben način pridruženi v<strong>si</strong>, ki so umrli na<strong>si</strong>lnoin po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda.Zadnja beseda je beseda odpuščanja in vstajenja.Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom inrabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče jeto molitev uslišal, zato je svojega umorjenegaSina obudil od mrtvih, kar pomeni, da je ljudemodpustil zločin, ker smo mu ubili Sina, ki je postalnaš brat, in nam ga je vrnil kot živega priprošnjikaza spravo z njim samim in za spravo med nami.Vsakoletno slovesnost tukaj navadnoimenujemo spravna slovesnost.Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašopred dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampakzato, ker nas vsaka sveta maša vodi k spravi in naszanjo usposablja. Sprava, kakršno potrebujemo,ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki imaveč korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijonajpomembnejši.Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici.Resnico lahko poteptamo na dva načina: dajo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo.Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletjazamolčana, ko pa je prišla na dan, je bilanezaželena ali pa omalovaževana. Še danes <strong>si</strong>mar<strong>si</strong>kdo ne upa ali pa ne sme govoriti, kar ve otem. Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovinanapisana in povedana tako, kakor je bila v časuvladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Todaresnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudiJezus v evangeliju: »Nič ni skritega, kar bi se nerazodelo …« Ravno Kočevski Rog, Teharje aliHuda jama so dokaz za to. Resnica pride prej alislej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati,kakšna mora biti, ampak nam nasprotno onapredpisuje, kaj smemo in česa ne smemo trditi.Ona narekuje samo sebe. To velja za vsa področjaznanosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalotudi za zgodovinsko znanost, če seveda želimo,da ima tudi zgodovina o revoluciji na Slovenskemdostojanstvo znanosti in ne ideologije.Skupaj z resnico in z njeno podporo spravazahteva tudi pravico. Ljudje, ki so našli svojezadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, napravico še vedno čakajo. Njihovi pravici dopravičnosti še ni bilo povsem zadoščeno. Takodolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojenin je zarota molka tako učinkovita, da tisti, kimar<strong>si</strong>kaj vedo, nočejo ali <strong>si</strong> ne upajo spregovoriti,naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Tukajsmo tudi zato, ker čutimo, da se ljudem, ki sotukaj našli poslednji dom, v nekem smislu krivicadogaja še naprej. Država obstaja zato, da svojimdržavljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost.Vsak zločin poruši varnost, red in pravičnost.Zločin mora zato biti obsojen, se pravi odstranjens seznama sprejemljivih dejanj. To je drugi korak.Tretji korak je odpuščanje. Sprave ni brezodpuščanja. Ko se soočimo z velikimi zločini ingrozotami, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenostje razumljiva in upravičena, ne sme pa se sprevrečiv sovraštvo in maščevalnost. Tudi zahteva pojasni obsodbi zločinov in zločincev ne izhaja izsovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebepo tem, da se moralni in pravni red, ki je bil zzločinom poteptan, zopet vzpostavi in da zopetdobijo svojo polno veljavo svéta moralna načelapravičnosti in človekovega dostojanstva. Spravapostane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje.Tukaj pod Krenom zato vsako leto obhajamosveto mašo. Obhajamo spomin na najvišjedejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki gaje izvršil Jezus Kristus s prostovoljno smrtjona križu, na katerem je molil za svoje rabljein zanje pro<strong>si</strong>l odpuščanja. S tem je izpričalnajvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nasvabi, da ga posnemamo. Odpustiti ne pomenipomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločinni zločin. Odpustiti pomeni gledati naprej in nenazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi: »Vsakkdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primerenza Božje kraljestvo.« Tako kot pri vsaki svetimaši, smo tudi tukaj – in še posebej tukaj –povabljeni, da se prepustimo moči Božje ljubezni,usmiljenja in odpuščanja, ki jo obhajamo, in setako z okrepljeno vero, upanjem in ljubeznijoobrnemo proti prihodnosti Božjega kraljestvapravičnosti, ljubezni, miru in sprave. Amen.msgr. dr. Anton Stres10 misli | julij - avgust 2010
Pismo dr. Zvoneta Žigona,novega odpravnika poslovna Veleposlaništvu RS v CanberriDrage rojakinje in rojaki!Višja <strong>si</strong>la je hotela, da je moral g. JureGašparič, dosedanji začasni odpravnikposlov na Veleposlaništvu RepublikeSlovenije v Canberri, nepričakovano inna hitro zapustiti svoje delovno mesto,glede katerega je imel toliko spodbudnihnačrtov in misli. V začetku julija sem takoz ministrstva prejel povabilo oziromavprašanje, ali bi bil Jureta pripravljennadomestiti in v pol leta izvesti naloge, kiostajajo po njegovem odhodu. Odločitevje padla v pičlih dveh dneh, potovanje pase je začelo že čez mesec.Najprej mi torej dovolite, da vas tudi sam prisrčnopozdravim in se vam čisto na kratko predstavim.Nekateri ste me lahko spoznali že leta 2002, ko semkot predstavnik Urada Vlade RS za Slovence vzamejstvu in po svetu obiskal večino slovenskihustanov in jim predstavil delo Urada ter možnostisodelovanja z njim. Hkrati sem se takrat tudi samveliko naučil in prav zato je bila zelo na hitro sprejetaodločitev o odhodu v Avstralijo mnogo lažja.Kot novinar, raziskovalec in uradnik sem se sSlovenci po svetu ukvarjal od leta 1991, najbolje semspoznal skupnosti rojakov v Južni Ameriki, delomatudi po Evropi, Afriki in bivši Jugoslaviji. Veliko je ktemu poznavanju prispeval moj položaj na Uradu zaSlovence v zamejstvu in po svetu, kjer sem bil več letodgovoren za delo s Slovenci v čezoceanskih in evropskihdržavah ter za odnose s slovenskimi izseljenskimiustanovami v Sloveniji.Tri leta po obisku v Avstraliji, leta 2005, sem bilimenovan za Generalnega konzula RS v ameriškemClevelandu, kjer sem <strong>si</strong> štiri leta prizadeval za večjopovezanost ameriških Slovencev z matično domovino,pa tudi (ali celo predvsem) med seboj.Morda zdaj zveni že kot fraza, pa vendar, tudi vAmeriki sem se ogromno naučil in dodobra spoznaltamkajšnje slovenske skupnosti v različnih mestih inzveznih državah.V Avstralijo prihajam z enim samim glavnim namenom:»normalizirati« trenutno nedorečeno <strong>si</strong>tuacijo. V prvivrsti to pomeni izvedbo selitve veleposlaništva na novolokacijo, kjer bosta v isti hiši pisarna veleposlaništvain pa rezidenca bodočega veleposlanika. Postopekje dokaj zamuden, zato ne pričakujem, da bi pisarnalahko začela normalno delovati predsredino septembra. Seveda boste onovi lokaciji in vseh ostalih podrobnostihobveščeni takoj, ko bo to mogoče. Ker jekonzularno delo zastalo že sredi junija,me je pričakala tudi zajetna »dediščina«neodprtih pisemskih ovojnic z različnodokumentacijo. Moja naslednja nalogabo torej kolikor mogoče hitro nadoknaditidvomesečno nedelovanje ambasade, karbo vsekakor podvig posebne vrste...Ob tej priložnosti bi rad izrekelin zapisal velikanski HVALA častnemugeneralnemu konzulu g. Alfredu Brežniku,ki je v kritičnih trenutkih priskočil na pomoč in odgovarjalna vaša številna vprašanja ter tako vsaj nekolikoomilil težko <strong>si</strong>tuacijo.Dragi prijatelji, čeprav vem, da je ob tolikih menjavah,ki se v zadnjem času dogajajo na veleposlaništvu,verjetno težko pričakovati od vas zaupanje, upam,da bom uspel z vami vzpostaviti in ohraniti kar sedaplodne, koristne in - kar je najpomembneje -prijateljske stike. Ne morem vam obljubiti, da bo mojedelo idealno, lahko pa vam dam besedo, da se bom navso moč trudil, da bi bilo čim bliže temu.V naprej se vam zahvaljujem za vaše razumevanje inse veselim srečanj z vami!Dr. Zvone Žigon, pooblaščeni minister,začasni odpravnik poslov, Canberra, avgust 2010PRISRČNA DOBRODOŠLICA novemu začasnemuodpravniku poslov na Veleposlaništvu RS vCanberri, g. dr. ZVONETU ŽIGONU.Že ob njegovem prvem obisku Avstralije predosmimi leti je napravil izreden vtis, spremljali pasmo tudi njegovo zelo uspešno delo med Slovenciv Clevelandu v ZDA. Prepričani smo, da boprav tako uspešen tudi med Slovenci v Avstraliji.Žal nam je že sedaj, da je le začasni odpravnikin bo med nami le pol leta. Gotovo mu bo čas zvsemi mogočimi rednimi opravili ter še s selitvijoVeleposlaništva in obiskom ministra dr. BojanaŽekša prehitro minil.Gospod dr. Zvone Žigon, lepo in domače sepočutite med nami, rojaki in prijatelji!Gospodu Juretu Gašpariču pa želimo v domovinidosti zdravja in korajže. p. Cirilmisli | julij - avgust 201011
- Page 1 and 2: foto: Vid GajšekPRINT POST APPROVE
- Page 4 and 5: župnijski cerkvi, nato smo imeli z
- Page 6 and 7: v odrasli dobi, v njegovi dokaj zna
- Page 8 and 9: ektorja Katoliškega doma v Tinjah
- Page 12 and 13: Slovenstvo po svetu je kot slabo fi
- Page 14 and 15: samo centri kulture za starejšo, a
- Page 16 and 17: Osebe, rojene v Avstraliji, tako v
- Page 18 and 19: AdelaideV LEPEM jesenskem nedeljske
- Page 20 and 21: skromni dar za misijone na Salomono
- Page 22 and 23: NA PRVO NEDELJO VJUNIJU smo praznov
- Page 24 and 25: Po sv. maši bodo stojnice v dvoran
- Page 26 and 27: 1958. Poročen je bil z Joan O’Co
- Page 28 and 29: so bili že zelo lačni. Tudi ta da
- Page 30 and 31: operne hiše. Gledalcev, fotografov
- Page 32 and 33: KRIŽARJENJE PO ZALIVIH“SYDNEY HA
- Page 34 and 35: Andrew Žičkar je eden od mladih a
- Page 36 and 37: Slovencih in njihovih narečjih.Naj
- Page 38 and 39: To je naša vera!Že popoldan sem i
- Page 40 and 41: pobočju blizu koče tudi pokopan,
- Page 42 and 43: Slovensko društvo PLANICA, Melbour
- Page 44 and 45: Melbournep. Ciril A. Božič, OFMMa
- Page 46 and 47: 2. oktobra 2010, ob 3. uri popoldne
- Page 48 and 49: ANA MARIJA COLJA rojena ZECHER, je
- Page 50 and 51: Predstavitev Antologijeslovenskih s
- Page 52 and 53: Kronika slovenskih šolin učitelje
- Page 54 and 55: Dom počitka matere Romane - sloven
- Page 56 and 57: 56 misli | julij - avgust 2010
- Page 58 and 59: SPOROČILA FOTOGRAFIJNASLOVNA STRAN
- Page 60:
60 misli | julij - avgust 2010