1. PDF document (3855 kB) - dLib.si

To je naša vera!Že popoldan sem izkusil vso težo odgovornosti za sočloveka,ki jo nalaga evangelij. Na vrata je potrkala ElizabetaBiti z vnukinjo Selino. Elizabeto sem spoznalpred dvema letoma, ko sem zbiral podatke o redovnisestri Metodi Fabčič. Elizabeta jo je dobro poznala, sajje vse otroštvo preživela z njo in drugimi redovnicamiv Bumi na otoku Malaiti. Sestra Metoda je gojila kravemolznice in ko je kakšna mati umrla na porodu ali kmaluza njim, so ljudje prinesli dojenčka k sestram in mednjimi je bila tudi Elizabeta. Sestre so bile njihove mamein Elizabeta pravi, da je Slovenka, ker je njena mama,s. Metoda, Slovenka.Elizabeto in Selino sem povabil v sobo. Obiskovalka jepovedala, da je slišala, da sem znova na Salomonih,pa me je prišla pozdravit. Beseda je stekla o s. Metodi.To vidi Elizabeta skozi svojo izkušnjo in zato pripovedo sestri preskakuje v pripoved o Elizabeti. SestraMetoda je njej in še mnogim drugim rešila življenje skravjim mlekom. Vedeti moramo namreč, da Salomonciniso živinorejci. Gojijo le prašiče, a ti se v glavnemprehranjujejo sami. Govedo so na otoke pripeljali belciin to za meso, le sestre na misijonskih postojankah soimele krave molznice. Danes ni več veliko sester, zatotudi ne krav. Elizabeta je odraščala v Bumi pri s. Metodiin še štirimi drugimi sestrami iz družbe maristk. Prav s.Metoda jo je učila abecedo, branje in pisanje, po njenizaslugi je pismena. Ker je bila bistra, so jo sestre poslalena otok Guadalcanal, kjer je njihova družba imelašole z več razredi. Pri štirinajstih, ko je bila doma v Bumina počitnicah, se je zaljubila in poročila. Pet let ni moglazanositi, potem pa je rodila 14 otrok. Trije so umrli. Edenod dvojčkov, deček, se je zadušil na porodu, ker se muje popkovina ovila okrog vratu; dve deklici sta hodili žev šolo, ko je eno vzela malarija, drugo pa bolečina vtrebuhu in je na poti k zdravniku izdahnila. Enajst otrokje živih, dekleta so poročena, zadnja dva fanta hoditaše v srednjo šolo.Zaradi njiju prihaja, šolnina je zelo draga. Mož je bolan,ne more več delati, zaslužka ni, zato ne more večplačevati šolnine. Prosi, če ji lahko pomagam. Ko sepozanimam, koliko naj bi to bilo, odgovori, da ne ve točno.Dogovorila sva se, da se bo pozanimala v šoli, jazpa tudi. Razložil sem še, da ji lahko pomagam le, čemi bodo dobri ljudje pomagali. Brez njih nimam nič inne zmorem nič. Povprašal sem jo, v kateri razred hodivnukinja Selina, in je odvrnila, da še ne gre v šolo inda je njen oče obljubil, da jo bo dal v šolo drugo leto. AElizabeta v to ne verjame preveč, saj to obljublja že dveleti. In koliko je deklica stara, me zanima. Stara mati neve, Selina tudi ne. Ugibava, da bo tam nekje med desetin dvanajst. Ubogi otrok, kmalu jo bodo začeli možiti, paše ni prestopila šolskega praga. Vse, kar zna, je pobralav nedeljski šoli. Elizabeta žalostno ugotavlja, da je bilov njeni mladosti bolje, ker so bile povsod po misijonskihpostojankah redovne sestre, ki so ogromno storile zaotroke, tudi deklice. Ona, stara mati, je pismena, njeniotroci tudi, večina vnukov, no predvsem vnukinj, pa nebo več.Lahko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko smose z Elizabeto in Selino razšli. S kakšno hvaležnostjosem objel vse vas, ki ste v Avstraliji, posebej v Melbournuin Adelaidi na moji poti sem na Salomone, zbrali inmi izročili velikodušen dar za naše bogoslovce. »Vino«,ki priteka iz vaše duhovne in materialne skrbi in dobrote,je »vino«, ki nas drži skupaj in razveseljuje kakornekoč v Kani, in je 'vino', ki ga usmiljeni Samarijan vlivaskupaj z oljem v rane oropanemu nesrečniku, da jih razkuži,olajša bolečino in reši življenje. Nobeden od našihbogoslovcev ne bi mogel odgovoriti na Božji klic in gauresničiti, če ne bi bilo vas, ljudi, ki ste solidarni in radipriskočite na pomoč, ko zveste, kje so potrebe. Res,šolanje bogoslovcev je dolgoročno in drago vlaganje,sadov ne vidiš takoj, a eno je gotovo: s kolikor tolikozadostnim številom domačih duhovnikov se bo dalomarsikaj izboljšati. Z njimi se bo namreč Cerkev okrepilain bo lahko še več storila za vsestranski in celostnirazvoj in napredek slehernega človeka in vseh skupajtukaj na Salomonih … in tudi drugod. Preveč obrazov inimen se vrsti v mojem spominu, da bi mogel vse zapisatiin se vsakemu posebej zahvaliti. Gotovo pa je, da smovsi na Salomonih veliki dolžniki slovenskih frančiškanovv Avstraliji, ki z neizmerno srčnostjo podpirajo misijonin bogoslovje na Salomonih. Da gre posebna zahvalap. Cirilu in misijonarki Mariji Anžič, pa je samo po sebiumevno.Hvaležen sem vsem, ki ste tako ali drugače povezani zmenoj in misijonom, posebej pa v molitvi. Naj sklenemta pogovor z vami z mislijo papeža Benedikta: »Zavesto neuničljivi božji ljubezni je tista, ki nas podpira pri napornemin prizadevnem delu za pravičnost, za razvojnarodov, med uspehi in neuspehi, v neprestanem sledenjupošteni ureditvi človeških zadev. Božja ljubezennas kliče, da zapustimo to, kar nas omejuje in je končno,ter nas opogumlja, naj delamo in napredujemo v iskanjudobrega za vse, četudi se ne uresniči takoj, četudije tega, kar uspe nam, politikom in gospodarstvenikom,vedno manj od tistega, po čemer hrepenimo. Bog namdaje moč, da se borimo in trpimo iz ljubezni za skupnodobro, zakaj On je naše vse, naše največje upanje (78).Vse to je nujno, če hočemo spremeniti 'kamnito srce'v 'meso' (Ezk 36,26), da bi tako življenje na zemlji 'pobožanstvili'in zato počlovečili. Naj nas Devica Marijavaruje in ohranja s svojo nebeško priprošnjo, s potrebnomočjo, z upanjem in veseljem, da bi se še naprej velikodušnoposvečali dolžnostim 'razvoja celega človeka invseh ljudi' (79). (Ljubezen v resnici).Hvaležni Drago Ocvirk,misijonar na Salomonovih otokih38 misli | julij - avgust 2010