December - Planinski Vestnik

plezalcem Dieterjem v. Sodnom, ki je v tistihmetrih visel dobri dve uri. Pri tem si izpostavljenprav od blizu radovedni publiki izpredkoče in je plezanje te smeri ob nedeljahprava mora. To se je zgodilo nam in smo zaraditega postali ob sestopu kader vnetihfotofilmarjev, ki so v naši družbi ob brnenjukamer sestopali do koče.Smer nosi po zadnji knjigi Dolomiti Orientalioceno VI +, čeprav verjamem, da si jeob dosežkih zadnjih let ne zasluži več, vsajzaradi kratke stene. Je pa neprimerno težjaod Rumenega raza in Comicija v Čini. —Vsa čast Cassinu, krepko so se lepile srajcena hrbtih, preden smo dosegli skrinjo na vrhu.Pa še dež je podžigal vnemo, ker je spust pomokri grapi z vrha neprijeten in celo tvegan.No, skupek vsega mojega potepanja po Dolomitihkaže 37 smeri od III. pa do VI. stopnje,vmes še dve prvenstveni, da ne bo vse podtujim imenom. Lepo, a premalo, da bi rekelmirne duše: »Poznam Dolomite!«V MONTBLANŠKIHGREBENIHSlabe volje sva z Dušanom sedela na zelenoprevlečenih klopcah v jedilnici hotela in gledalavsak s svojega konca skozi okenske šipev greben Peuterey. V kratkih presledkih svazahukala v steklo, ga obrisala z rokavom intako napravila vsak zase razgledno odprtinov ledeni skorji.V hotelu je šumelo kot v panju. Bil je nabits turisti, plezalci, vodniki in v prvi vrsti ssmučarji, največ z mladimi ljudmi obeh spolov,ki so preganjali dolgčas med snežnimviharjem po svoje. Za naju niso bili več zanimivi.Prve dni so naju bolela ušesa od njihovihprepirov, otročarij — čisto italijanskihduškov, ki jih kljub Dušanovi polovični italijanščininisva razumela.Najbolj glasni so bili seveda oni s prvim puhompod nosom, našemljeni v vseh barvah.To je bil mavrični kupček razigranih, skorootročjih smučarjev, ki pa so jemali ta športkot razvedrilo po potrebi. Vsak dan v novihraztegljivih hlačah, kričečih puloverjih inčevljih do kolen, ves dan za točilno mizo instokrat na obhodu po vseh hotelskih prostorih.Prišla sva do zaključka, vsaj po naročilihin flegmi, s katero so plačevali napitke vdesettisočih, da jim edino denar ne dela nobenihpreglavic. V dolini nekje sedi njih dobriočka, ki bo odštel penzion za tri tedne mordas polmilijonskim čekom ali še več. Za najuje bila v tem hotelu steklenica kisle voderazkošje.Stresel me je mraz, ko sem se spomnil, kakozavija veter okrog naših šotorov, trga platnain količke in najde ponoči vsako špranjo, danas obišče v spremstvu oblakov pršiča. Nične pomaga, vzdignila sva se s toplega in počasnihkorakov zapustila toploto in vrišč. Zunajje udaril veter z vso silo, da sva se moralaskloniti daleč proti njemu. Tesno sva zapelabundi in odtavala v temo in meglo na ledenik.Smer vetra je kazala pot. Na sredi sedla svasrečala v vetru zibajoče se postave Jeseničanov,ki so šli na toplo — gledat televizijskooddajo. Brez večerje sva zlezla v šotor, odkidalaspalne vreče in zlezla vanje oblečena, kotsva prišla čez sedlo hotela. Štirinajst dni smože ravnali svoje kosti na trdem ledeniku Velikana(Col de Geant) v višini 3370 m in včasihse mi je zjutraj zdelo, da bo ostala hrbtenicakriva kot turška sablja od mraza in mokrote,ki sta bila poleg naju stalna gosta šotora. Imelsem za nameček še to srečo, da mi je že prvidan spustila blazina in sem ležal ves čas naledu s tanko spalno vrečo pod seboj.Spanca ni hotelo biti. Dušan je že zdavnajhrumel, pokrit čez glavo in bil bogve kje,mene pa je trgalo po vseh sklepih, da semjih tokrat brez večjih težav vse preštel. Šelepo tretji tableti me je zmanjkalo za nekaj ur.Zbudil me ni vihar, niti bobnenje šotorskegaplatna, ker sem ga bil vajen, temveč nekajdrugega, novega — popoln mir. Radovednostmi ni dala miru, kajti zgodilo se je lahkodvoje: lepo in mirno vreme, kar bi bil čudež,ali pa gost in miren sneg, ki naletava brezvetra. Pol ure je trajalo, da sem razvozljalzadrge in porinil glavo iz šotora — v sneg.Zato torej tak mir. Bili smo zakopani v novemsnegu, zunaj pa je bučal pravi montblanškivihar — pod jasnim nebom. Danes nas je snegverjetno rešil brezplačne vožnje čez sedlo, kerbi sicer šotori v tem vetru ne zdržali na svojihmestih s svojo vsebino vred.Drug za drugim smo lezli iz šotorov oziromabelih kupčkov, zasidranih s cepini in vsak jespustil na svetlo krepko besedo jeze in razočaranja:zopet nič! Ze četrti dan se igramovoluharje v teh brlogih in ne moremo nikamor.Proti jutru je veter ponehal, umito nebona vzhodu je dobilo prvi sij. Oklenilo je grebeneVelikanovega zoba, zažarelo v Marbresuin Roche Fortu, v divjih iglah nad Chamonixomin sam očka Mont Blanc je dobil rdečklobuk. Z zarjo in dnem je rasla tudi našadobra volja. Valant je zarožljal s klini —znamenje, da se nekaj pripravlja. Ob šestihse je odločilo: grebensko prečenje Dent duGeant — Roche Fort, ledna tura, zračna innevarna, kot nalašč za tropo spočitih in furjastih,saj bi šli to jutro kamor koli, samo neveč v naše ledenice in hotelski direndaj. Našsvet je bil drugje, daleč nad nami.Iglu je bil v polnem prometu. Štirje kuhalnikiso brneli svoj blagodejni »dobro jutro,« izodprtine ledene koče je prihajal prijeten vonjpo kavi, čokoladi, bencinu in prismojenem,najbolj pogostnem rezultatu naše kuharije.Z Dušanom sva šla to jutro na »polno hrano«.Vsak svojo konservo nadevane paprike, srcev omaki in pol kilograma graha.Nekaj metrov pod našim taboriščem je držalaobičajna pot proti Geantu, ki je bila skorajves dan v prometu. Največ jih je sicer obtičalo