December - Planinski Vestnik

Ljubnega, v holandščini pa, da so obiskaliLogarsko, nato pa preko St. Lenarta odriniliv Železno Kaplo. 27. avg. 1880 sta bila tufrancoska študenta J. Drioux, jurist, in A. LeChere, montanist, oba člana CAF, sekcijaPariš. Potovala sta iz Celja preko Solčave vLjubljano. Pripisala sta, da so naši ljudje zeloprijazni. 20. avg. 1886 se je vpisal Peter Tolazzi,»capo muratore«, italijanski zidar, gotovone edini, ki je zidal v tej dolini. Večjazidarska in hudourniška dela od 1. 1905 do1. 1956 so bila v rokah ljudi z naše zahodnemeje. Na str. 111 je vpisana Adela Bridiga,žena Gina Bridiga, ladijskega mašinista. Ginopošilja iz »srca Alp« pozdrav »alla mia bellaIstria«, njegova žena pa pravi, da ji je pot odLuč do Solčave nudila take lepote, kakršne sini mogoče predstavljati.RaznoKdor lista po knjigi, bo zlahka našel dovoljpotrdila za resnico, da je pot v hribe kazalmeščan, tudi če si je za vodnika izbral domačinapastirja, drvarja, divjega lovca ali nabiralcarudnin. To velja tudi za tukajšnjo ožjoplaninsko zgodovino. Slovenski meščani, izobraženci,trška gospoda in vaški veljaki, največz ožjega savinjskega področja so bili prvislovenski izletniki, prvi slovenski planinci natem področju in so s svojimi slovenskimivpisi izpričevali svojo narodno pripadnost involjo, da našemu planinskemu svetu priborenarodni značaj, da ga osvoje zase in za svojrod. Zato ni čudno, da najdemo v aktivnihplaninskih vrstah najvidnejše naše meščanskepolitike in da jih najdemo tudi v tej knjigivpisane po večkrat. Značilen za knjigo je tudivpis slovenskega koroškega življa od Zilje doPliberka, ne samo zato, ker je Logarska zOkrešljem obdana od dveh koroških dolin,marveč zato, ker je bil tedaj dokaj močnejšiin stik Solčave s Kaplo lažji kot kasneje čezdržavno mejo.Na drugi strani najdemo skoraj ves vidnejšinemški in nemčurski element. Samo nekajpredvsem Celjanom znanih imen: NorbertZanier iz Prebolda (vpisan z dvema Slovencema),Gustav Stiger Perissich, Julius Rakusch,Woschnagg, Walland, Fritz May, Negri,Pacchiaffo, "VVesten, dr. Sadnig, Zangger.Westen je vpisal »prvo Autofahrt« 1. 1912 »prinajslabših cestnih razmerah«, refren, ki gaponavljajo vsi obiskovalci Logarske od srede19. stol. do današnjih dni. Med vidnimi celjskimiNemci naj posebej omenim družinoGubo (Gubo je bil profesor na celjski gimnazijiin nemški lokalni zgodovinar).Nekaj je v knjigi slovenskih vpisov, ki so verjetnobolj poslovnega značaja in po svoje kažejo,kako je rastla moč domačega obrtnika,podjetnika. 4. 7. 1894 je lesni trgovec TonaMlinar po kupčijskih poslih naredil kar lepoturo. Šel je verjetno iz Šoštanja čez Kramaricoin to ponoči. »Bil sem v nevarnosti za življenje,ker je veliko deževje mostove in cestepobralo, sem po vseh štirih lazil po Planinido Črne, srečno dospel ob 11. uri v Črno, zdajga pa pijem zdrav v Solčavi« Hodil je dvadni. Na isti strani je vpisana Goričarjeva družinaza medicincem Jožefom Goričarjem, natomariborski gimnazijci šestošolca VekoslavKukovec in Ivan Spindlei-, za tema pa JakobFišer, ki je »peljal prvi po novi cesti podIgloj, solčavsko pošto, zastopano po AlojzijuPrušnik, gospodu Globočnik iz Ljubnega inPšeničnik ...« Podpisal se je Alojzij Prušnik,sam komaj pismen, da pa je cesto pisal z velikozačetnico, je menda kar prav. Prušnikasta spremljala Rudolf Goričar, »k. k. Postofficial«iz Judenburga, in sin Josip Goričar7. 8. 1894. Jakob Fišer se je nekaj tednov natovpisal po nemško »aus Leutsch« (Luče). Vzvezi s cesto se je vpisal isto leto Hrast izTolmina — Kiistenland — nadzornik pri lučkiin solčavski cesti, ki jo je začel graditi priTeverski brvi 22. 4. 1894.Vinko Čamernik, kamnoseški mojster iz Celja,je vpisal poslovno pot v kamnolom rdečegamarmorja 30. 7. 1903. Ne samo kot turist, verjetnobolj kot veletrgovec z vinom je bil leta1909 tu Mejač iz Komende z družino, vendarje opravil kar lepo turo iz Bistrice čez Jermanovavrata v Logarsko, vrnil pa se je prekoLuč in Podvolovleka. Nekajkrat je od 27. 7. 1910dalje vpisan sodavičar Miklavc iz Mozirja.22. 8. 1909 so se vpisali paški fantje in dekletater pripomnili, da je deževalo in — vse zavero, dom, cesarja! Da bi ta staroslovenskacvetka ne ostala osamljena, je v knjigi ohranjenatudi iver iz farške gonje: 30. 9. 1901 seje vpisal mozirski kaplan, k njegovemu imenupa je nekdo pripisal Oberschweinkerl.8. 8. 1916 je bil tu dr. Vinko Šarabon, 21. 7.1917 pa dr. Rudolf Andrejka, ministerialnipodtajnik na Dunaju. Ta se je podpisal podverze:»Svetemu Petru čast in slava«Radostno vzklika kmetker Solčavav dežju plava.Splaval lepi je izlet.Moral tu sem danes vedriti.Nad S. Petrom se jeziti:Sveti Peter se smehlja,Vsem ustreči se ne da.30. 7. 1915 so se vpisali dr. Ivan Grafenauer,dr. Lovro Pogačnik in prof. Ivan Mazovecspotoma na turi čez Kranjski Rak v Luče,Solčavo in Okrešelj. 24. 8. 1917 najdemo JožefaBudihno, primorskega begunca iz Mirna priGorici. Naslednji dan se je vpisala »Čevljarskazadruga« iz Mima, ki je kot begunkaživela v Vrbovcu pri Mozirju.»Od doma šli dolinoplazci,zdaj vračamo se — veleturisti,seveda ne vsi, temveč samo miki smo fantje prave krvi.Tako pravi osem vpisanih beguncev, ki so tudiedina sled primorskih beguncev v tej knjigi.