Tegi 2018

LITERATURA
XIII.
V vsakem delu življenja se moramo soočati z določenimi ovirami in spremembami. Nekatere
spremembe naredimo zavestno (se odločimo, da bomo poskusili kaj novega, npr. začeli trenirati
kakšen šport ali se ukvarjati s kakšnim drugim hobijem), na druge spremembe (kot je recimo
obvezna osnovna šola) pa ne moramo vplivati mi. Z ene strani je to izredno dobro, saj mladi nujno
potrebujemo izobrazbo; po drugi strani pa velika težava nastane pri odločitvah ob vpisu v srednjo
šolo, saj je ta zelo pomemben začetek našega pravega odraslega življenja. Dobro moramo razmisliti
o tem, kaj želimo početi skozi življenje in v tej stvari obenem trdo delati in uživati.
Želim vam na kratko predstaviti svojo zgodbo in vas skozi njo naučiti kaj koristnega:
Sem dijakinja, ki obiskuje 1. letnik tehniške gimnazije. Treniram atletiko in mažorete (ples s palico),
poleg tega rada rišem, pojem in se zadnje 3 mesece skušam naučiti igrati inštrument. Živim v
Trebnjem, približno 5 minut stran od osnovne šole, katero sem obiskovala 9 let; kar pomeni, da
sem lahko prišla domov takoj po pouku in imela v popoldnevu veliko prostega časa, katerega sem
izkoristila za treninge, učenje in druženje s prijatelji oz. družino. Lahko bi rekli, da je bilo moje življenje
odlično. Vse pa se je spremenilo z začetkom prvega letnika.
Dobila sem druge sošolce in kar na enkrat morala spoznati ogromno novih ljudi in se privaditi na
novo šolo, novo okolje, nove sisteme predavanja in ocenjevanja itd.
Najtežje pa se mi je bilo privaditi na zgodnejše vstajanje in veliko daljše poti do šole, kar je privedlo do
tega, da imam veliko manj prostega časa, tega pa moram posvetiti učenju, saj sem na gimnaziji. Prav
tako imam skoraj vsak dan treninge, zato mi na določene trenutke zmanjkuje časa, energije in volje,
kar privede do (kakor jaz temu pravim) »depresije«.
Ker imamo v zadnjem obdobju ogromno ocenjevanj, se zaradi vseh obveznosti ne morem učiti sproti,
zato ogromno snovi ne razumem oziroma je nisem razumela, dokler nisem stvari vzela v roke in
izpustila ogromno treningov, da sem lahko čas posvetila učenju in se zopet spravila na pravi tir.
Poleg učenja in napornih treningov pa je do moje »depresije« pripeljalo tudi to, da sem ob vsem tem
kaosu pozabila na svoje prave stare prijatelje, ki me res dobro poznajo in mi vedno pomagajo ali
pa vsaj pozorno poslušajo moje težave. Z vsemi problemi sem se želela soočiti sama, vendar sem
namesto iskanja rešitev vedno znova obupala in se velikokrat zaprta v svoji sobi jokala.
Nauk moje zgodbe je, da si moramo vzeti čas in se učiti sproti; da moramo zaradi šole in ostalih
pomembnih stvari zmanjšati količino časa, preživetega na elektronskih napravah, in ne smemo
pretiravati s treningi. Poleg tega ne smemo pozabiti na naše prave prijatelje in družino ter se z njimi
neizmerno zabavati, imeti pa moramo tudi osebo, na katero se lahko zanesemo in ji zaupamo vse
svoje probleme, saj takih stvari NIKOLI ni dobro zadrževati le zase.
Nika Povhe, T1B
55