Domovina 93: Politični turizem za naš denar (Predogled)

ŠIRIMO OBZORJA 

Poštnina plačana pri pošti 1351 Brezovica pri Ljubljani 

13. 4. 2023 

Kaj je treba vedeti pred nakupom e-avtomobila 

Kako je Ivan Sivec premagal Franceta Bevka 

Ustavne spremembe sprle NSi in SDS 20 

48 

46 

Predsednica 

Urška posvojila 

šimpanzinjo 

in jo poimenovala 

Urška 

Urška Klakočar Zupančič in poslanka Mojca Pašek Šetinc v Afriki 

Politični turizem 

12 

ZA NAŠ DENAR 

3,60 € 

93

Ivan Sivec 

O, srečni dom nad zvezdami 

ŽIVLJENJE, DELO IN SMRT MUČENCA FILIPA TERČELJA 

KUPI V TRGOVINI 

ISKRENI 

Življenjepis duhovnika, pesnika, pisatelja in mučenca Filipa Terčelja (1892-1946) 

v 31 zgodbah, ki njegovo življenjsko zgodbo predstavi zgodovinsko natančno, obenem 

pa se ob branju srečamo tudi z vsemi njegovimi značajskimi potezami. 

V knjigi najdemo veliko odlomkov 

iz številnih Terčeljevih pesmi in črtic, 

opremljena pa je tudi z bogato barvno 

slikovno prilogo na 32 straneh. 

“Z velikim veseljem sem prebral 

letošnje šmarnice pisatelja Ivana 

Sivca, ki opisujejo življenje in delovanje 

Filipa Terčelja. Priznam, 

prebral sem jih dvakrat. Prvič na 

dušek od začetka do konca, drugič 

pa počasi in s premislekom.” 

- Ivan Albreht, duhovnik 

in poznavalec Terčeljevega življenja 

(iz spremne besede) 

ŠMARNICE 

2023 

NOVO! 

16,95 € 

T: 064 135 136 E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/trgovina/product/o-srecni-dom-nad-zvezdami

Kulturni šok 

AFRIČANOV 

MOJA BESEDA 

3 

Kdor pozna afriške diplomate, 

ve, da jim protokol veliko 

pomeni. Več kot Evropejcem. 

Zato slovenski poslanki res ne 

bi mogli izbrati bolj neprimernega sloga 

oblačenja, kot sta ga ubrali na uradnem 

obisku v Afriki. V Ugandi, kjer je parlament 

po izgledu podoben britanskemu, 

z zelenimi usnjenimi sedeži, kjer težko 

najdeš politika brez kravate, so gotovo 

doživeli kulturni šok ob pogledu na potetovirano 

predsednico parlamenta v 

kratki majici z dekoltejem, ali ko so uzrli 

golo poslankino koleno štrleče skozi 

zevajočo luknjo kavbojk. 

To pa tudi predsedničine izjave 

za medije nam povedo, da poslanki o 

Ugandi in Ruandi ob obisku nista vedeli 

veliko. Pa bi morali. Nenazadnje so jima 

pristojne službe, tudi ob pomoči zunanjega 

ministrstva, pripravile izvlečke 

in opomnike, ki bi si jih lahko vsaj natančno 

prebrali. 

Ko gre za civilizacijske 

norme, se v deželi pod 

Triglavom rado zatakne. 

Kakšna je končna cena tega obiska 

in ogljični odtis, je še neznanka. Enako 

kot za obisk novoletnega koncerta na 

Dunaju. Vsekakor pa to, da sta poslanki 

skupaj v afriški džungli posadili 

mladiko drevesca, ogljičnega odtisa 

letala ni kaj dosti izravnalo. 

Obisk Afrike v velikem tednu sicer 

sam po sebi ni sporen. Je koristen, saj 

so v obeh obiskanih državah državni 

obisk vzeli kot priznanje. Je tudi povsem 

običajen za državo, ki lobira za 

članstvo v 

Varnostnem 

svetu OZN. V 

vseh državah, 

ki si prizadevajo 

doseči kaj podobnega, 

se v akcijo vplete 

celotna politika, 

tudi parlamentarci, tudi opozicija. 

Pri nas pa se vse to gleda samo skozi 

prizmo notranje politike. Zaradi te 

ozkosti vlada, denimo, noče izkoristiti 

potenciala bivšega predsednika 

Boruta Pahorja, kar je velika napaka. 

Tudi v opoziciji se mnogi privoščljivo 

smejejo Urški in njeni posvojeni šimpanzinji 

Urški. A ob tem se zdi, kot 

da bi jih neuspeh kandidature – osrečil. 

Čeprav so jo predlagali oni in bo 

morebitni izbor tudi uspeh opozicije. 

Naj sosedu ... 

Glavna težava obiska v Ugandi in 

Ruandi je, da poskakujoča in z rokami 

vseprek krileča predsednica, ki je namesto 

gorile v džungli posvojila šimpanza 

v živalskem vrtu, ni niti približno 

dovolj izkoristila svoje priložnosti. 

Veliko premalo za tako dolgo in drago 

pot. Zato je ocena, da gre za politični 

turizem, povsem na mestu. 

Običajni državljani za veliki teden 

ne potujemo, saj se pripravljamo na največji 

praznik. Ne le krščanski, marveč 

slovenski. V zgodovini zadnjih 1000 let 

je namreč velika noč najpomembnejši 

praznik, s katerim je povezanih ogromno 

običajev, prenekateri tudi s predkrščanskimi 

koreninami. Letos so to bolj 

kot pretekla leta opazili tudi na državni 

televiziji TV Slovenija. Ne zaradi krščanstva, 

ampak zaradi naše 

nacionalne kulture. Zaradi 

zahodne civilizacije. 

Je pa res, da se tu, ko 

gre za civilizacijske 

norme, torej ne le 

kulturo, marveč za 

intelektualno kulturo, 

v deželi pod 

Triglavom rado zatakne. 

Predvsem zaradi 

neizobraženosti 

in nerazgledanosti. 

V osrednjih televizijskih 

poročilih je tako dolgoletni dopisnik 

iz Rima poročal, da je papež v 

Vatikanu »predsedoval maši«. Na radiju 

je na veliki četrtek stari novinarski 

maček povedal, da poteka v stolnicah 

»krizména maša«. Roko na srce, pravega 

naglasa v Slovarju slovenskega knjižnega 

jezika niti ni mogel najti, saj te 

beseda noter ni. Bi mu pa gotovo znali 

pomagati njegovi sodelavci iz verskega 

uredništva. V TV Tedniku pa so na 

velikonočni ponedeljek (to ni veliki ponedeljek, 

česar večina slovenskih novinarjev 

ne ve) predstavili bogoslovce 

iz ljubljanskega »bogoslužnega semenišča«. 

Podobnih zdrsov je bilo verjetno 

še veliko več, a jih nisem zasledil, 

saj sam, tako kot večina kristjanov, v 

velikem tednu poročilom prisluhnem 

le tu in tam. 

Zaradi novinarskih napak in bele 

kože na državniškem obisku ne bo katastrofalne 

škode. Posebej če nas to lahko 

spravi v smeh in dobro voljo. So pa 

vse te stvari pokazatelj nečesa drugega: 

nadvse borne omike najpomembnejših 

slovenskih politikov in novinarjev. 

POST SCRIPTUM 

Fotografija je vzeta iz najlepše voščinice, 

ki smo jo dobili letos. Poslala jo 

je prijateljica Sonja, ki je spekla »menihe« 

maslene hlebčke z jajcem. Za 

vsakega vnuka po enega. Število je 

pravljično, čeprav resnično. Prikazuje 

človeško veselo oznanilo: edini recept 

za obstoj in rast slovenstva in krščanstva 

v tem ponorelem svetu. 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

93 13. 4. 2023

Poštnina plačana pri pošti 1351 Brezovica pri Ljubljani 

4 VSEBINA 

TEMA TEDNA 

12 Potovanje Urške Klakočar Zupančič v Ruando in Ugando 

Tomaž Kavčič 

14 Izplen afriškega izleta: šimpanzinja, dva obljubljena 

glasova in napoved obisk diktatorja v Sloveniji 

Uredništvo 

20 

28 

36 

54 

Kakšne ustavne 

spremembe potrebujemo 

Luka Svetina · Intervju 

Pisatelj, ki je prehitel 

Franceta Bevka 

Tino Mamić · Intervju 

Otroci so samo enkrat majhni, 

kariera pa lahko počaka 

Peter Merše · Intervju 

Kruta realnost: 

ogromno zakoncev skorajda 

nima spolnih odnosov 

Eva Markovič · Intervju 

ŠIRIMO OBZORJA 

Kaj je treba vedeti pred nakupom e-avtomobila 46 

Kako je Ivan Sivec premagal Franceta Bevka 48 

Ustavne spremembe sprle NSi in SDS 20 

13. 4. 2023 

Predsednica 

Urška posvojila 

šimpanzinjo 

in jo poimenovala 

Urška 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 93, LETNIK 3, 

13. april 2023 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 

3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik portala 

Domovina.je: ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala 

Iskreni.net: ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

NAROČNINE: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

Urška Klakočar Zupančič in poslanka Mojca Pašek Šetinc v Afriki 

Politični turizem ZA NAŠ DENAR 

12 

3,60 € 

93 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ 

(tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Prelom in tisk: CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7700 izvodov 

Foto naslovnice: 

FOTOMONTAŽA CITRUS 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih 

v slovenščini. 

93 13. 4. 2023

VSEBINA 

5 

3 Kulturni šok Afričanov 

Tino Mamić 

6 Med(ijski) sosedi 

7 Foto tedna 

26 34 

300 % več nezakonitih migrantov, 

Avstrija zato ohranja mejni nadzor 

Uredništvo 

Donald Trump kot odraz 

sodobne Amerike 

Teo Petrovič Presetnik 

8 Pregled tedna 

10 Čivkarija 

11 Karikatura 

18 Kako se znebiti Tanje Fajon 

in se ob tem smejati 

Bojan Požar 

24 Skrajšali bi postopek za imenovanje vlade 

Jakob Vid Zupančič 

33 Nadškof, ki so ga po krivici izgnali 

Uredništvo 

42 46 

Zmote o izbrisanih 

Matevž Krivic 

Kaj morate vedeti pred nakupom 

električnega avtomobila 

Marko Klopčič 

40 Koliko bi naš glas štel 

v Habsburški monarhiji 

Teo Petrovič Presetnik 

44 Krekova banka je bila zgodba o uspehu 

Danica Ozvaldič 

48 Zalla Zarana, 

prva slovenska filmska zvezda 

Janez Mihovec 

50 Beremo, gledamo, poslušamo ... 

51 Starozavezni citati 

Andraž Arko 

52 59 

53 Starševstvo bi moralo postati 

obvezna šolska vsebina 

Tadeja Zabret 

Od 1. aprila velike novosti za vse starše 

Uredništvo Iskreni.net 

Kako imeti po službi več časa zase 

Mojca Belcl Magdič 

58 Mladostniki se odnosov učijo iz tega, 

kar doživijo in vidijo na internetu 

Mojca Belcl Magdič 

61 Koledar dogodkov 

62 Razvedrilo 

63 Križanka 

65 Lidija Kramar Tidl-Lidl 

60 64 

Pomladna solata z ocvrtim sirom 

Selma Bizjak 

Avtoportret z opico – Frida Kahlo 

Gregor Čušin 

66 Uporabniki kurilnega olja v avtomobilih 

ogorčeni nad pomanjkanjem 

okoljevarstvenih ukrepov 

Svit podgornik 

93 13. 4. 2023

6 

MED(IJSKI) SOSEDI 

JEZDECI SOCIALISTIČNE 

APOKALIPSE 

Matej Rigelnik v komentarju za Finance 

ugotavlja, da bi lahko družbenoekonomsko 

dogajanje zadnjih nekaj let razumeli 

kot zamenjavo »evolucijsko tržnega 

mehanizma« z načelom »božjega uvida 

politike pod krinko dobrih namenov«. 

Ocenjuje, da država in politika posedujeta 

vse več ekonomske vrednosti in posledično 

tudi svobode ljudi. Prepričanje, da bo 

novodobna socialistična centralnoplanska 

doktrina bolje upravljala s posameznikovim 

denarjem kot on sam, označi za utvaro: 

»Nihče ne bo hiše ali prizidka zgradil 

ceneje, lepše in hitreje kot vi.« 

Kot enega od razlogov za novodobno socialistično 

doktrino navaja, da se centralne 

banke od 2009 vse bolj zanašajo na odkupe 

državnih obveznic. V EU po njegovem trenutno 

velja, da je zmagovalec enak največjemu 

zapravljivcu javnega denarja. Nadalje 

opozori še na inflacijo kot obdavčitev brez 

zakonodaje ter na visoke državne izdatke v 

BDP, ki Slovenijo uvrščajo na 19. mesto na 

svetu, le odstotno točko pod Švedsko. Slednje 

pa, ker nismo Skandinavija, ni ustrezno 

in se kaže v kakovosti vsakdanjega življenja. 

Rigelnik se sicer po svojih besedah ne more 

znebiti občutka, da je večinski del podlag za 

izvajanje opisanih makro politik (globalnih 

in lokalnih, monetarnih in fiskalnih) enakost 

in občutek psevdo božjega uvida v to, kaj je 

pravično in kako lahko politika bolj učinkovito 

kot trg sam razporeja dodano vrednost 

med igralci v tržnem gospodarstvu (če temu 

sploh lahko še rečemo tako). »Upam, da na 

koncu ne verjamete več, da je v pravljici o 

Rdeči kapici volk požrl babico, saj bi vendar 

slehernemu poštenemu državljanu moralo 

biti jasno, da je babico požrla gozdna uprava 

državnih gozdov. Davkoplačevalci pa smo 

drago plačevali pasti za volkove. Dandanes 

smo vsi socialisti, ki sveto verjamemo v 

vsemogočno državo, da nas bo rešila vseh 

tegob. Država poskrbi za vse in vsakogar. Ne 

pozabite pa, da družba, ki enakost postavlja 

pred svobodo, na koncu ne bo imela ne 

enakosti ne svobode,« še pravi Rigelnik. 

VELIKONOČNA SATIRA 

V Sloveniji piha veter dobrih starih časov, 

piše anonimni kolumnist Andrej Capobianco 

za spletni Portal plus. Po njegovem 

se odpira novo obdobje novejše 

zgodovine: z velikimi koraki namreč ponovno 

jurišamo pravični družbi naproti. 

»Prazno embalažo Svobode napolnjujejo 

napredne sile Levice. Ustavno sodišče je 

v procesu nove demokratizacije nepričakovano 

nezanesljivo. Ljudsko voljo omejuje 

kar z ustavo. Zadržalo je vojni zakon 

o RTV Slovenija, s katerim se želi vladajoča 

politika velikodušno odreči vplivu 

nad javno radiotelevizijo in jo prepustiti 

ljudstvu, ki ima po naši ustavi oblast. 

Zato so najbolj napredne sile pripravile 

nov osnutek ustave. Na portalu+ smo 

potrdili predlog sprememb z obrazložitvami 

predlagateljev. O verodostojnosti 

osnutka jamčimo toliko kot Tanja Fajon, 

češ da bodo pacienti v tridesetih dneh 

prišli do specialista,« slikovito opisuje 

iskrenost Svobodnjakov in njihovega 

boja za javno Radiotelevizijo. 

V nadaljevanju kolumnist predstavi 

osnutek nove ustave, ki so jo napisale 

najbolj napredne sile. Prvi člen se tako 

glasi: »Slovenija je postdemokratična 

država.« Obrazložitev člena pa je 

sledeča: »V Sloveniji presegamo preživete 

modele večstrankarske demokracije, 

v katerih se lahko leva in desna opcija 

izmenjujeta na oblasti. Vračamo se k 

bolj naprednemu družbenemu modelu, 

kjer so prebivalke in prebivalci Slovenije 

že uživali pred ‘kapitalistično kontrarevolucijo’, 

kakor jo je imenoval Miha 

Kordiš, vodja projekta Slovenski Filozofi 

za Rehabilitacijo Jugoslavije (SFRJ). Z 

malo sreče bo švercanje kave, kavbojk 

in nogavic čez mejo ponovno postalo 

priljubljen adrenalinski šport.« 

Spodaj navajamo še nekaj novih oziroma 

spremenjenih členov: »Slovenija je še 

kar pravna in zelo zelo socialna država.« 

»Slovenija je država vseh svojih državljank 

in državljanov, ki temelji na trajni in 

neodtujljivi pravici slovenskega naroda 

do samoupravljanja.« »Gospodarska 

pobuda je svobodna, a ne ravno zaželena.« 

»V Sloveniji ima oblast ljudstvo, v 

primeru desnih vlad pa Ljudstvo.« 

LEVICA V FAZI 

SAMOOBTOŽEVANJA 

V oddaji Intervju na RTV Slovenija je 

tokrat gostovala publicistka Alenka Puhar. 

Kot so zapisali v napovedniku je med 

prvimi v socialističnih državah prevedla 

Orwellov roman 1984. 

S pisanjem in raziskovanjem se posveča 

temnim stranem zgodovine. V devetdesetih 

letih se je postavila na stran slovenske 

pomladi in demokratizacije družbe. 

Govora je bilo tako o aferi JBTZ, kot tudi o 

nedavni postavitvi spomenika Ć slovenskim 

izbrisanim. Po mnenju Puharjeve 

gre v tem primeru za klasično ravnanje 

levice, ne le slovenske, ampak na splošno 

zahodne, ki je v fazi samoobtoževanja. 

Puharjeva se je dotaknila tudi svoje 

knjige Skozi gosto noč, ki predstavlja 

zbirko pisem med uglednim predvojnim 

pravnikom in dekanom pravne fakultete 

Borisom Furlanom, ki je bil na Nagodetovem 

političnem procesu obsojen na 

smrt, in njegovo hčerko Stašo. 

93 13. 4. 2023

FOTO TEDNA 

7 

Borut Živulović/BOBO 

Največji blagoslov motorjev 

Pri nobenem velikonočnem blagoslovu jedil se ne zbere toliko ljudi, kot se jih je zbralo 

na velikonočnem blagoslovu motorjev in motoristov v Mirni Peči. Novomeški škof Andrej Saje 

je na velikonočni ponedeljek z blagoslovljeno vodo »požegnal« kar 16.000 jeklenih konjičkov.

8 

PREGLED TEDNA 

DEPOSITPHOTOS 

nadzorom, v sedmih državah kandidatkah 

za vstop v EU (v Turčiji, Severni Makedoniji, 

Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Srbiji, 

Albaniji ter Moldaviji) ter v Združenem 

kraljestvu, na Norveškem, v Švici in na 

območju Kosova med 12. januarjem in 6. 

februarjem 2023. 

NADALJEVANJE 

ČLANKA: 

Slovenski medvedi so na Južnem Tirolskem postali problem. 

ALI JE SLOVENSKI 

MEDVED UBIL TEKAČA 

Na gozdni poti na severovzhodu Italije 

je medved napadel in ubil tekača. Šlo 

naj bi za prvi tovrstni primer, čeprav so 

o napadu medveda na človeka poročali 

že marca. Žival nameravajo izslediti in 

ubiti. Družina umrlega je napovedala, da 

bo tožila italijansko državo. O napadu 

na človeka na Južnem Tirolskem so 

sicer poročali že marca, kar je sprožilo 

široko razpravo o nevarnostih, ki jih 

predstavljajo živali, ki so jih tja znova 

naselili med letoma 1996 in 2004. Prav v 

regijo Tridentinsko (Trentino) so naselili 

tudi medvede iz Slovenije. 26-letnega 

navdušenega športnika Andreo Papija je 

njegovo dekle prijavilo kot pogrešanega, 

potem ko se ni vrnil domov s teka. Obveščeni 

so bili gorski reševalci in policija, 

njegovo hudo poškodovano telo pa so 

našli v četrtek zgodaj zjutraj v kraju 

Caldes v bližini Bocna (Bolzano). 

V italijanski nacionalni organizaciji 

za zaščito živali ENPA so dejali, da sta 

26-letni moški iz vasi Caldes in medved 

žrtvi politike, ki v zadnjih 20 letih prebivalcev 

ni uspela izobraziti o pravilnem 

sobivanju z medvedi. V okviru projekta 

EU Life Ursus so leta 1999 iz Slovenije 

v italijansko regijo pripeljali ducat 

medvedov, ki so bili takrat v deželi na 

robu izumrtja. Prvotno so načrtovali, da 

bo medvedov okoli 50, predsednik regije 

Tridentinsko Maurizio Fugatti pa zdaj 

meni, da je treba njihovo število omejiti, 

še poroča nemška tiskovna agencija. 

SLOVENCEM JE 

VSEENO ZA PODNEBJE 

Slovenci so v veliki večini zadovoljni s svojim 

življenjem, v manjši meri pa s potekom 

stvari v državi, kaže nedavno objavljena 

zimska raziskava Eurobarometer. Če so 

zadovoljni z gospodarskim stanjem in 

stanjem nasploh, pa so veliko bolj kritični 

do demokracije v državi ter predvsem do 

medijev in odziva vlade na vojno v Ukrajini. 

Prav tako v oči bode zaskrbljenost 

Slovencev nad zdravstvom, ki je 36 odstotnih 

točk višja, kot je v povprečju EU. 

Od povprečja anketirancev v 27 državah 

članicah EU se pri zaznavanju aktualnih 

problemov najbolj ločimo, ko gre za 

zdravje, naraščajoče cene in podnebne 

spremembe. Prvo dvoje nas močno 

nadpovprečno skrbi, okolje in podnebje 

pa močno podpovprečno. Standardni Eurobarometer 

se je izvajal v 39 državah ali 

teritorijih: v 27 državah članicah Evropske 

unije, na območju Cipra pod turškim 

Klemen Ban/DOMOVINA 

POVEČANO ZANIMANJE 

ZA KATOLIŠKE GIMNAZIJE 

Trend vpisov kaže, da se zanimanje za katoliške 

gimnazije povečuje, še posebej pa 

izstopa Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani. 

Če večina gimnazij beleži presežek 

vpisa, pa je bistveno slabše na programih 

za deficitarne poklice. V Mariboru, Ljubljani, 

Celju in Novem mestu so bila denimo 

za tesarja razpisana 104 mesta, prijavilo pa 

se je samo 14 kandidatov. 

Podatki o omejitvi vpisa bodo znani 24. 

maja, vendar pa lahko glede na trenutno 

stanje dokaj dobro ocenimo, katere šole 

bodo imele omejitev. Ta je zelo verjetna 

tam, kjer je več prijavljenih kandidatov, 

kot je razpisanih mest. Učenci bodo o 

morebitni omejitvi obveščeni s strani šole 

do 29. maja. 

NADALJEVANJE 

ČLANKA: 

Na katoliške gimnazije v Ljubljani, Želimljah in Mariboru je 

več prijav kot prostih mest. V Vipavi pa je še prostor. 

NADALJEVANJE 

ČLANKA: 

93 13. 4. 2023

PREGLED TEDNA 

9 

Plaz je planince poškodoval, dva huje. 

VELIKONOČNI PLAZ 

ODNESEL 7 PLANINCEV 

V nedeljo okrog 10. ure zjutraj je bila 

Gorsko-reševalna služba Bovec obveščena 

o nesreči sedmih planincev, ki jih je pri 

vzponu skozi grapo na Malo Mojstrovko 

odnesel snežni plaz. Poškodovanih je 

bilo pet planincev, dva huje, izlet pa je 

sicer organiziralo športno društvo Jeti. 

Po informacijah pa vodja skupine ni imel 

licence za gorskega vodnika, kar bi po 

pravilih moral imeti. 

V Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS) 

so povedali, da je bil med planinci tudi 

gorski reševalec, član GRZS, vendar 

kot član skupine ni bil v vlogi gorskega 

reševalca oziroma v kakršnikoli drugi 

vlogi, povezani z GRZS. Prav ta moški je 

vodil odpravo. Komercialne ture in tečaje, 

kakršen je bil na primer včerajšnji vzpon 

na Malo Mojstrovko, lahko vodijo gorski 

vodniki, ki imajo licenco oziroma izpit 

Združenja gorskih vodnikov Slovenije. 

Normativi gorskih vodnikov sicer določajo, 

koliko ljudi lahko v različnih razmerah, 

glede na teren, vreme in okoliščine, vodi 

en vodnik. Pri takih turah, kot je bila 

včerajšnja, lahko en vodnik vodi največ 

dva planinca. 

SVETOVNA GOSPODARSKA 

RAST SE KRČI 

Mednarodni denarni sklad (IMF) je v 

sklopu svojega spomladanskega srečanja s 

Svetovno banko objavil najnovejše gospodarske 

napovedi za svet in članice IMF. Po 

pričakovanjih bo letos svetovna gospodarska 

rast zdrsnila pod tri odstotke, kjer 

naj bi ostala dlje časa. Sloveniji je medtem 

IMF nazadnje za letos napovedal 1,8-odstotno 

krepitev BDP. IMF je sicer januarja v 

svoji vmesni napovedi izboljšal napoved 

za letošnjo svetovno gospodarsko rast, in 

sicer glede na oktobrsko napoved za 0,2 

odstotne točke na 2,9 odstotka. 

Pričakovati je, da bo spomladanska napoved 

ostala v podobnih okvirih, globalna 

rast BDP pa se bo letos v primerjavi s tisto 

v letu 2022 umirila. Lani je namreč po 

zadnjih ocenah sklada dosegla 3,4 odstotka. 

Umiritev je posledica prepolovitve 

rasti v razvitih državah, medtem ko naj bi 

predvsem azijske države beležile rast, tudi 

Kitajska, ki se pobira po upočasnitvi rasti 

zaradi drakonskih koronskih omejitev. 

BERLUSCONI 

POČASI OKREVA 

Nekdanjega italijanskega premierja Silvia 

Berlusconija (86) od srede zdravijo v 

milanski bolnišnici San Raffaelle zaradi 

okužbe pljuč, ki je posledica kronične 

levkemije, za katero boleha že nekaj časa. 

Elon Musk (51) je s 180 milijardami dolarjev 

premoženja drugi najbogatejši na svetu. 

DEPOSITPHOTOS 

GRZS 

Nekdanji premier je v petek sporočil, 

da mu je težko, da pa se bo tudi tokrat 

izvlekel. Zdravniki v bolnišnici pa so 

povedali, da so glede Berlusconijevega 

zdravstvenega stanja previdno optimistični. 

»Citoredukcijska, protimikrobna 

in protivnetna terapija daje pričakovane 

rezultate, zaradi česar lahko izrazimo 

previden optimizem,« so sporočili. 

Berlusconija so že leta 2016 operirali na 

srcu, spopadel pa se je tudi že z rakom na 

prostati. Leta 2021 je bil večkrat hospitaliziran 

tako zaradi težav s srcem kot 

zaradi covida-19, ki ga je takrat opisal kot 

najnevarnejši izziv svojega življenja. 

ELON MUSK NI VEČ 

NAJBOGATEJŠI NA SVETU 

Revija Forbes je objavila novo lestvico 

najbogatejših Zemljanov. Na vrhu ni več 

prvi mož Tesle in Twitterja Elon Musk 

(51), ampak Francoz Bernard Arnault (74), 

ki je skupaj z družino lastnik proizvajalca 

in prodajalca blaga LVMH, ki ima pod 

svojim okriljem številne luksuzne znamke, 

denimo Louis Vuitton in Givenchy. Samo 

lani je premoženje Arnaulta in njegove 

družine naraslo za 53 milijard dolarjev in 

znaša 211 milijard. Musk se je tokrat ustavil 

pri 180 milijardah. Zaradi strmoglavljenja 

Amazonovih delnic – za 38 odstotkov – je 

tretjeuvrščeni Jeff Bezos (59) izgubil 57 

milijard, njegovo premoženje pa znaša 114 

milijard dolarjev. Ključni faktor za Muskov 

padec na drugo mesto je bil prevzem Twitterja, 

še poroča Forbes. 

 

93 13. 4. 2023

10 

ČIVKARIJA 

Miha Zupan @MikeDjomba 

Na ljubljanskih ulicah so se pojavili mestni avtobusi, 

ki reklamirajo Olimpijo. Namesto nekaterih 

pomembnih igralcev prve ekipe, npr. kapetana 

Elšnika, je med nogometaši županov vnuk, ki je 

zabeležil dva uradna nastopa v tej sezoni. Res smo 

banana republika, božemili. 

Čivk tedna 

Čivk tedna 

Tomaž Štih @Libertarec 

Vidite, zakaj želijo ugrabiti RTV. Oni se zdaj 

ne bi ukvarjali s smiselnostjo safarijev v 

Afriki, odpovedjo reform in vsebino sprememb 

v zdravstvu; ampak bi iskali naciste 

in fašiste po državi in branili splav pred nobeno 

resno pobudo, nikjer. In za to potrebujejo 

teater. 

Mladina @SpletnaMladina 

Družba bi najraje pozabila na neonaciste 

v rumenih jopičih in njihove 

podpornike, a ti se vztrajno še naprej 

organizirajo. 

Žiga Turk @ZigaTurk 

Ja, pa ko so šli ljudje v vesolje, niso nad oblaki našli 

nobenih angelov in nebes, nam je razložila tovarišica 

v drugem razredu osnovne šole. Skratka, nehajte 

smetiti s temi kulturno marksističnimi primitivizmi. 

Peter Hrastelj @hrastelj 

Vsakič, ko na TV Slovenija spustijo napis: »Kristus 

je vstal. Blagoslovljene velikonočne praznike,« 

enega aktivista kap zadene. 

#artoflife @opazovalec333 

Problem Boga je v tem, da je slednji bil advokat, 

izgovor kraljev, ki so krivi za prvo 

svetovno vojno, slikarja iz druge svetovne 

vojne in zavoženih družbenih razmer v 

času 21. stoletja. Evropski človek je idejo 

Boga zasovražil, ker so ga v njenem imenu 

izkoriščali in poniževali. 

Ministrstvo za obrambo RS@MO_RS 

»Vsak narod, ki da kaj nase, da tudi na lastno zastavo. 

Slovenska zastava je naša zastava, treba jo je 

spoštovati in pravilno izobešati,« je ob dnevu slovenske 

zastave poudaril minister Marjan Šarec. 

Igor Lukšič @Igor_Luksic 

Tu smo. Ko v politiko na ključna mesta vstopajo 

posamezniki, ki pozicijo države izrabijo za show 

up svoje omejene individualnosti, ne pa za vodenje 

države: artikuliranje ciljev Slovenije. V tej dimenziji 

tako nizko še nismo bili. Gremo pa vsak mesec nižje. 

Matej Lahovnik @LahovnikMatej 

Do sedaj so trdili, da je pot po Afriki del 

strategije za sedež v varnostnem svetu 

OZN, zdaj pa MZZ uradno pravi, da gre za 

avtonomno odločitev predsednice Državnega 

zbora. Samo povem. 

93 13. 4. 2023

KARIKATURA 

11 

DIPLOMACIJA 

Urške Klakočar Zupančič 

BORIS OBLAK 

93 13. 4. 2023

12 TEMA TEDNA 

Predsednica parlamenta na obisku živalskega vrta v Ugandi. 

TOMAŽ KAVČIČ 

TWITTER 

POTOVANJE Urške Klakočar 

Zupančič v Ruando in Ugando 

Ali je obisk predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič (45) in poslanke Mojce Šetinc 

Pašek (51) v Ugandi in Ruandi smotrna odločitev. Mnogi se zgražajo nad turizmom na davkoplačevalske 

stroške, ki naj bi si ga privoščili slovenski poslanki v Afriki. Državni zbor pa potovanje 

zagovarja, češ da gre za pridobivanje glasov ob slovenski kandidaturi za varnostni svet ZN. 

Vir Domovine na zunanjem ministrstvu 

pravi, da gre za prepozno in slabo dodelano 

taktiko. Trideset let nismo vedeli, 

da Afrika obstaja, sedaj pa menimo, da 

bomo s posvojitvijo ene opice vse skupaj spremenili. 

S tem se strinja tudi dolgoletni diplomat 

Božo Cerar (73), ki pravi, da bi v afriških državah 

pričakoval drugačno delegacijo. 

Ob tem je zanimivo tudi, da je predsednica DZ 

v obeh državah gladko pogledala stran ob precej 

rigorozni politiki do LGBT skupnosti ter se z 

vrednotami Ugande in Ruande poistovetila, češ 

da imamo veliko skupnega. 

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar 

Zupančič se od 3. do 7. aprila z delegacijo mudi 

na uradnem obisku v afriških državah Ugandi in 

Ruandi. Petdnevni obisk predvideva srečanja s 

političnim vrhom obeh držav. Slovensko delegacijo 

sta na obisk povabili predsednica parlamenta 

Ugande Anita Annet Among (49) in predsednica 

poslanske zbornice Ruande Donatille Mukabalisa 

(63). V delegaciji je še poslanka iz vrst Gibanja 

Svoboda, Mojca Šetinc Pašek. 

RUANDA IN UGANDA 

Mnogi so ob objavi obiska v Ruandi in Ugandi 

zastrigli z ušesi, saj gre za državi, kamor slovenski 

diplomati ali predstavniki oblasti niso hodili, 

obenem resne blagovne menjave s temi državami 

ni. Če primerjamo: v Ugando je Slovenija leta 2020 

izvozila za 3,8 milijona evrov blaga, večinoma 

farmacevtske izdelke, mehanizacijo in električno 

opremo, v države nečlanice EU-ja pa Slovenija letno 

izvozi okoli 20 milijard evrov blaga. 

Na spletni strani državnega zbora so obisk v 

Ugandi in Ruandi označili kot priložnost predstavitve 

Slovenije v Afriki in za pridobivanje podpore 

za slovensko kandidaturo za VS ZN: 

93 13. 4. 2023

TEMA TEDNA 

13 

»Uradni obisk Republike Ugande 

in Republike Ruande bo potekal 

v luči prizadevanj za krepitev 

odnosov z afriškimi državami. 

Srečanja z visokimi predstavniki 

obeh držav bodo lahko prispevala 

k boljšemu poznavanju izzivov in 

priložnosti afriškega kontinenta, 

hkrati pa predstavljajo možnost 

za boljšo predstavitev Slovenije in 

njenih aktivnosti v Afriki. Slednje 

je še zlasti pomembno v času 

pridobivanja podpore za članstvo 

Republike Slovenije v Varnostnem 

svetu OZN.« 

Poslanka Mojca Šetinc Pašek fotografira predsednico, ki pozira pod žirafo. »Čustvena Urška Klakočar 

Zupančič, predsednica slovenskega parlamenta,« je zapisal ugandski portal New Vision pod fotografijo 

predsednice, ki stiska glavo k žirafi. 

AROGANCA 

Domovinin vir z zunanjega ministrstva 

meni, da gre za precej nespametne 

poteze slovenske diplomacije 

in vladajočih. Gonilo naj 

bi bila panika zaradi kandidature 

v varnostni svet in hodijo na obiske 

v obskurne države, pri čemer 

ne obstaja noben strateški dokument, 

ki bi usmerjal našo politiko do afriških 

držav, je kritičen naš vir. 

Šlo naj bi za nesmiselne poteze, kot 

je recimo tudi odpiranje ambasade v 

Etiopiji, češ da bomo tako lobirali za VS 

ZN, kar se dogaja čisto prepozno. Zaradi 

tega odpirati ambasado v Etiopiji je 

po prepričanju našega vira »velika bedarija«, 

saj Afriška unija nima nobenega 

vpliva, gospodarstva pa se v Etiopiji 

ne bomo mogli iti, ker ima država »Etiopija 

first« politiko. 

Vse to so, tako naš vir, kozmetični 

popravki, ki kažejo, da nimamo pojma, 

kako afriške države delujejo, naši oblastniki 

pa mislijo, da če bodo v Afriki 

posvojili opico, da nam bo to pridobilo 

glas za VS ZN. A to pravzaprav kaže na 

zelo veliko mero arogance. Trideset let 

za nas Afrika ni obstajala, sedaj pa bi na 

horuk šli v vse države. 

Dolgoletni diplomat Božo Cerar 

temu pritrjuje, saj pravi, da je DZ je 

pri načrtovanju svojih mednarodnih 

stikov precej samostojen, »a se pri tem 

pričakuje, da pri zasledovanju zunanjepolitičnih 

interesov države v konkretnem 

trenutku prihaja do ustreznega 

sodelovanja oziroma koordinacije z 

drugimi nosilci našega zunanjega političnega 

delovanja«. 

»Obisk delegacije DZ v Ugandi in Ruandi 

bi bil smiseln, če bi bilo v luči kandidature 

za VS ZN v zvezi z omenjenima 

državama ocenjeno, da je potrebno utrditi 

njuno podporo in da bi obisk zalegel. 

Obisk bi moral poleg kandidature zajeti 

še druge v okviru države dogovorjenih 

interesov, saj so obiski iz Slovenije v tem 

delu sveta redki in jih je potrebno dobro 

izkoristiti,« dodaja Cerar. 

V delegaciji pogreša še kakšnega 

drugega poslanca, člana skupine prijateljstva 

v DZ za države podsaharske 

Afrike, in to iz opozicijskih vrst. »Na ta 

način med drugim dajemo sogovornikom 

vedeti, da ima članstvo v VS OZN 

(če je to namen obiska) enotno podporo.« 

LGBT SKUPNOSTI 

Klakočar Zupančičeva je med obiskom 

z ugandskim ministrom za turizem 

Bahindukom Mugarrom Martinom 

obiskala tudi ugandski izobraževalni 

center za ohranjanje divjih živali, kjer 

je posvojila osirotelo šimpanzinjo, ki 

jo je poimenovala Urska, kar v prevodu 

pomeni energična. »Zavezala se je, da se 

bo zavzemala za dobrobit živali,« so ob 

fotografijah obiska zapisali v centru. V 

pogovoru za televizijo NBS je dejala še, 

da bi rada posvojila tudi gorilo. 

Med diplomatsko potjo je predsednica 

državnega zbora med drugim 

izpostavila vprašanje enakosti spolov, 

ki ga je naslovila s parlamentarnima 

kolegicama v Kampali in Kigaliju. 

»Ruanda kot afriška država, ki deli 

vrednote, ki jih ima Slovenija, in Slovenija 

kot država Evropske unije, ki skuša 

odpreti svoja vrata zunaj Evropske 

unije. Verjamem, da imata državi, kot 

sta najini, ki sta v zgodovini doživeli 

marsikaj, veliko skupnega,« je dejala. A 

ob tem je očitno pogledala proč drugi 

prioriteti svojega mandata, to pa je pravicam 

LGBT oseb. 

Ugandski parlament je namreč 

pred dvema tednoma sprejel obsežno 

protigejevsko zakonodajo, ki prinaša 

stroge nove kazni za istospolne zveze 

in kriminalizira vsakogar, ki se identificira 

kot pripadnik LGBT skupnosti. 

Gre praktično za prvi zakon v Afriki, 

ki prepoveduje samoidentifikacijo za 

lezbijke, geje, biseksualce, transspolne 

in queer (LGBT). Vsem pripadnikom te 

skupnosti grozi dosmrtni zapor ter v 

nekaterih primerih celo smrtna kazen. 

Le malce manj rigorozno je v Ruandi, 

ki jo je Klakočar Zupančičeva dajala za 

zgled. Poroke pripadnikov LGBT skupnosti 

niso dovoljene, javno pripadnost 

skupnosti pa se kaznuje. 

Sporočilo o rigoroznem ugandskem 

zakonu, ki ga je v svet poslala organizacija 

Human Rights Watch je zagotovo 

videla tudi Urška Klakočar Zupančič, 

ki je ena najbolj dejavnih na področju 

zaščite ženske, LGBT skupnosti in zaščite 

živali. Prav tako je ta organizacija 

opozarjala tudi na druge afriške države, 

kakršna je tudi Ruanda, in njihove 

zakonodaje. Glede na njena današnja 

sporočila se lahko sprašujemo, ali bo 

Slovenija šla po poti Ugande in zapirala 

predstavnike LGBT skupnosti? Ali 

pa bo šla po poti Ruande in kaznovala 

geje in lezbijke? 

 

93 13. 4. 2023

14 TEMA TEDNA 

UGANDA 

RUANDA 

DEPOSITPHOTOS 

Izplen afriškega izleta: 

šimpanzinja, dva obljubljena 

glasova in napoved obiska 

diktatorja v SLOVENIJI 

Potovanja predsednice parlamenta že dlje časa razburjajo slovensko javnost; 

začelo se je ob novem letu z njenim izletom s falconom na koncert na Dunaj, pretekli teden 

pa se je omenjena pet dni mudila na državniškem obisku v Afriki, kjer je posvojila opico in jo poimenovala 

po sebi. Na spletnih omrežji je bilo veliko kritik tudi glede oblačenja in »selfijev«. 

UREDNIŠTVO 

93 13. 4. 2023

TEMA TEDNA 

15 

Državni zbor ima v zadnjih 

dneh veliko dela z odgovarjanjem 

na vprašanja zainteresirane 

javnosti; njegova 

predsednica Urška Klakočar Zupančič 

(45) je bila v Ruandi in Ugandi na povabilo 

predsednice Parlamenta Republike 

Ugande Anite Annet Among (49) 

in predsednice Poslanske zbornice Republike 

Ruande Donatille Mukabalisa 

(62), potrdili so, da je bila v delegaciji 

predsednice Državnega zbora tudi 

poslanka Mojca Šetinc Pašek (52), zlasti 

okrog njene udeležbe na potovanju 

pa se dviga veliko prahu. Po javno dostopnih 

podatkih na spletni strani Državnega 

zbora je Pašek Šetinčeva namreč 

članica kar 47 skupin prijateljstva 

z državami po svetu, v treh skupinah 

pa je tudi predsednica. Naš vir iz Državnega 

zbora pravi, da gre za prikrit 

način t. i. političnega turizma, saj si je s 

članstvom v teh skupinah ta nekdanja 

novinarka RTV Slovenija zagotovila 

številna vabila v tujino in potovanja 

po svetu na stroške davkoplačevalcev, 

čeprav sama ni niti strokovnjakinja za 

mednarodne odnose niti nima nobenih 

diplomatskih izkušenj. 

Delegacija ni potovala s 

falconom, ampak z redno 

letalsko linijo, natančnih 

podatkov o ceni pa iz DZ še 

vedno niso poslali. 

MLADIKA SE DISTANCIRA 

Če gre verjeti pojasnilu Državnega zbora, 

je Pašek Šetinčeva Klakočar Zupančičevo 

med drugim spremljala zato, ker 

je bila predstavljena slovenska kandidatura 

za nestalni sedež v Varnostnem 

svetu Združenih narodov za leti 2024 in 

2025, pri čemer si Republika Slovenija 

prizadeva za promocijo miru in je tako 

visoko na njeni agendi tudi reforma 

OZN, ki bi omogočila enakopravnejše 

zastopanje držav v tej organizaciji. Naši 

sogovorniki so sicer skeptični, ali lahko 

takšni obiski v Afriki Sloveniji dejansko 

prinesejo glasove, ko se bo junija 

v New Yorku odločalo o mestu nestalne 

članice Varnostnega sveta za prihodnje 

dveletno obdobje. Države Evropske 

unije so namreč pri svoji kandidaturi 

pogosto osamljene, saj se preostali del 

sveta nagiba k državam, ki niso del unije 

in kjer imajo svoje interese. Tako je 

tudi v Afriki, kjer imata ogromen vpliv 

v zadnjem času Kitajska in Rusija, zato 

ni presenečenje, da se tudi v Ruandi in 

Ugandi bolj nagibajo k oddanemu glasu 

za Belorusijo, ki je neposredna tekmica 

Slovenije v skupini vzhodnoevropskih 

držav. Lobiranje in promocija na črni 

celini sicer v osnovi nikakor ni napačna 

poteza, a poraja se vprašanje, zakaj 

obisk predsednice Državnega zbora zatorej 

ni bil usklajen z Ministrstvom za 

zunanje in evropske zadeve. 

»Odločitev o obiskih v tujini je avtonomna 

odločitev predsednice Državnega 

zbora, ministrstvo pa nudi vsebinsko 

in logistično podporo v državah, kjer 

imamo veleposlaništva,« pojasnjuje 

ekipa Tanje Fajon (52), kar po mnenju 

poznavalcev dokazuje, da je šlo za novo 

solo akcijo Urške Klakočar Zupančič, ki 

ni bila usklajena z ministrstvom. »Do 

sedaj so trdili, da je pot po Afriki del 

strategije za sedež v varnostnem svetu 

OZN. Da, tukaj smo. Ko v politiko na 

ključna mesta vstopajo posamezniki, ki 

pozicijo države izrabijo za show up svoje 

omejene individualnosti, ne pa za vodenje 

države, artikuliranje ciljev Slovenije. 

V tej dimenziji tako nizko še nismo bili. 

Gremo pa vsak mesec nižje,« je obisk 

predsednice DZ v Afriki komentiral nekdanji 

predsednik Socialnih demokratov 

in profesor politologije na FDV dr. Igor 

Lukšič (61). Pri tem mnenju se mu je pridružil 

tudi odgovorni urednik televizije 

Planet TV Mirko Mayer (38): »Dejstvo je, 

da Državni zbor nima nikakršne diplomatske 

vloge ali druge pristojnosti pri 

lobiranju za nestalni sedeže Slovenije v 

varnostnem svetu OZN. Da bi bil to cilj 

poti Urške Klakočar Zupančič v Ugando 

in Ruando, je zato blef iz kategorije 

kraja identitete v Romuniji.« 

Mayer še dodaja, da se takšne 

diplomatske misije praviloma 

vedno odvijajo na ravni 

šefov vlad, zunanjih ministrov 

in predsednikov držav. 

»Neuradno so Afričani Urško 

Klakočar Zupančič na to 

pot povabili že ob robu tistega 

razvpitega novoletnega 

Dunaja, kamor je poletela s 

falconom. Javno distanciranje 

Ministrstva za zunanje in 

evropske zadeve od te poti je 

zato povsem razumljivo, glede 

na koalicijske odnose med 

Svobodo in stranko SD pa 

tudi ni več razloga za molk,« 

še dodaja Mayer. 

Poraja se vprašanje, 

zakaj obisk predsednice 

DZ ni bil usklajen 

z zunanjim ministrstvom. 

V kabinetu predsednice Državnega 

zbora sicer vztrajajo, da je pogovor med 

predsednicama parlamentov tekel o 

možnostih krepitve sodelovanja med 

državama, pri čemer je Klakočar Zupančičeva 

navedla številne možnosti 

za predstavitev slovenskih podjetij, ki 

se ukvarjajo z upravljanjem z vodami, 

in znanje, ki ga na tem področju lahko 

ponudi Slovenija. »Spregovorili sta 

tudi o aktualnih izzivih na področju 

vladavine prava in vpliva kulture in 

religije na oblikovanje zakonodajnih 

predlogov v posamezni državi in o vlogi 

ter vplivu žensk na visokih političnih 

položajih,« so še zapisali v kabinetu 

Klakočar Zupančičeve. Dodali so, da 

je bila omenjena poslanka Mojca Šetinc 

Pašek tam zato, ker je med drugim 

predstavila oblikovanje in delovanje 

skupin prijateljstva v Državnem zboru. 

V aktualnem mandatu so namreč prvič 

ustanovili tudi Skupino prijateljstva s 

skupino držav Podsaharske Afrike, 

kar da kaže na velik interes za sodelovanje 

z regijo. Spomnimo se: Klakočar 

Zupančičeva je z delegacijo na veliko 

sredo začela tudi uradni obisk v Republiki 

Ruandi. V Kigaliju jo je sprejela 

gostiteljica, predsednica Poslanske 

zbornice Republike Ruande Donatille 

Mukabalisa. V njenem spremstvu je 

predsednica Državnega zbora z dele- 

Urška Klakočar Zupančič je gostiteljem rekla, 

da je »zaščita gorskih goril ena njenih največjih strasti« 

in bi rada na daljavo eno posvojila in jo poimenovala. 

Gostitelji so ji namesto gorile dali šimpanzinjo, ki ji je Urška 

dala ime Urška. Ime Urška je izbrala, ker je to »ime moči 

in odpornosti«, poročajo ugandski portali. 

93 13. 4. 2023

16 TEMA TEDNA 

ZATIRANJE ŽENSK 

IN SKUPNOSTI LGBT 

Poraja se vprašanje, ali je takšen 

obisk primeren za nekoga, ki zagovarja 

pravice žensk in istospolnih, 

potem ko je v javnost prišla informacija, 

da so v Ugandi tik pred 

slovenskim obiskom sprejeli zakonodajo, 

ki prepoveduje, kriminalizira 

in na ravni državne politike 

uvaja preganjanje istospolnih. Prav 

Annet Among je javno agitirala za 

sprejetje tovrstne zakonodaje, zaradi 

česar so jo v demokratičnih 

državah v soseski mediji močno 

kritizirali. Tudi če je bil cilj tega 

obiska lobiranje za glas nestalne 

članice Varnostnega sveta Združenih 

narodov, je popolnoma neprimerno, 

da je cena za to zanikanje 

osnovnih človekovih pravic in 

Konvencij Združenih narodov ter 

Evropske unije. Slovensko javnost, 

celo koalicijske partnerje, je sicer 

močno razburila izjava Klakočar 

Zupančičeve, »da se lahko Slovenija 

od Ruande nauči, kako spodbujati 

pravice žensk in opolnomočiti 

ženske«. Zgodovinarji opozarjajo, 

da gre za evidentno nepoznavanje 

zgodovine te afriške države, saj je 

Ruanda resda v samem vrhu svetovne 

politike po številu žensk v 

parlamentu, ampak je to predvsem 

na račun presežne smrti moških v 

genocidu, v Ruandi pa so pred tedni 

tudi sprejeli politično odločitev o 

prekinitvi izvajanja splavov v vseh 

kliničnih centrih in bolnišnicah po 

državi. Izjavo predsednice Državnega 

zbora je za zavržno označil 

tudi vidni član Socialnih demokratov 

in nekdanji šolski minister 

dr. Jernej Pikalo (47), ki je Klakočar 

Zupančičevi očital, da je brez takta 

in zgodovinskega spomina. »Ruanda 

je na vrhu po deležu žensk v 

parlamentu zaradi genocida, množičnega 

masakra med Tutsiji in Hutuji 

– ker so preprosto pobili večino 

moških. Cela polja ubitih, na pol zagrebenih 

moških trupel so ostala,« 

je na Twitterju zapisal Pikalo. 

Avtoritarni predsednik 

Ruande Paul Kagame, 

ki je na oblasti že 30 let, 

si želi priti v Slovenijo. 

Njegovo željo je Klakočar 

Zupančičeva prenesla 

v Slovenijo. 

paulkagame.com 

TWITTER 

gacijo isti dan obiskala tudi »Memori 

al genocida Kigali«, kjer se je vpisala v 

knjigo gostov in položila venec. Predsednici 

naj bi spregovorili tudi o vlogi 

žensk v politiki, spodbujanju enakosti 

med spoloma in o pomenu opolnomočenja 

žensk. Slovenska delegacija se je 

v okviru uradnega obiska v Republiki 

Ruandi srečala tudi z ministrico za 

enakost spolov in družino Republike 

Ruande prof. Jeannette Bayisenge, ki je 

med drugim poudarila, da se kljub številnim 

ženskam na visokih političnih 

položajih v Ruandi te še vedno soočajo 

s številnimi izzivi, zato skrb stalno namenjajo 

izboljšanju pogojev za opolnomočenje 

ruandskih žensk. 

O temni strani moderne Ruande se 

je pred dnevi sicer razpisal tudi britanski 

časopis The Guardian. Ruandski 

predsednik Paul Kagame (65), ki se 

predstavlja kot sodoben politik, ki vidi 

družbene medije kot način zagovarjanja 

demokracije in razvoja, je tarča 

kritik nasprotnikov, da je samo zadnji 

v dolgi vrsti avtoritarnih vladarjev v 

Afriki, ki je zmagal na volitvah, potem 

ko je njegov režim brutalno zatrl opozicijo 

in ubil nekaj najglasnejših kritikov 

– obtožbe, ki jih njegovi zavezniki 

sicer odločno zanikajo. Kagame pa je 

V živalskem vrtu je rekla, da lahko Slovenija Ugandi ponudi pomoč 

pri upravljanju z vodami, ker je Slovenija bogata z vodami. 

pred tedni v odmevnem intervjuju za 

France24 celo zanikal, da bi tuje vojaške 

čete – vključno z ruandsko vojsko 

– kadarkoli zagrešile masaker nad 

civilnim prebivalstvom na teritoriju 

Konga, kar se je zgodilo v letih po ruandskem 

genocidu 1994. 

UZBEKISTAN, 

JAPONSKA IN AFRIKA 

In kam vse so sicer poslanci v aktualnem 

sklicu Državnega zbora še potovali 

v okviru službene poti in za to po javno 

dostopnih podatkih porabili slabih 

200 tisoč evrov davkoplačevalskega 

denarja? Predsednica Državnega zbora 

že zaradi narave svoje funkcije izstopa, 

kar ni nenavadno, za uradne in delovne 

obiske v tujini je tudi upravičena 

do uporabe vladnega falcona, kar pa je 

vseeno razburilo slovensko javnost, ko 

je na začetku leta v javnost pricurljala 

novica, da si je vladno letalo sposodila 

za izlet na Dunaj in obisk novoletne- 

93 13. 4. 2023

TEMA TEDNA 

17 

»Zaščita gorskih goril je ena mojih največjih 

strasti,« je Klaločar Zupančičeva prebrala 

z listka ugandskim gostiteljem. 

PROFIMEDIA 

V ugandski parlamentu ima predsednik 

starodavno obleko z lasuljo, poslanci pa obvezno 

nosijo obleko in kravato. Oblika parlamentarne 

dvorane je narejena kot v britanskem 

parlamentu v Londonu. 

ga koncerta dunajskih filharmonikov. 

Predsednica Državnega zbora je bila 

sicer po javno dostopnih podatkih lani 

septembra na obisku v Uzbekistanu, 

kjer se je udeležila vrha predsednic 

parlamentov držav članic Interparlamentarne 

unije. Konec novembra lani 

pa je bila na dvodnevnem obisku v Rabatu 

v Maroku, kjer sta jo spremljali 

tudi poslanki Svobode Andreja Rajbenšu 

(56) in Suzana Lep Šimenko (43) iz 

opozicijske SDS. Obe sta v parlamentu 

članici prej omenjene Skupine prijateljstva 

z Marokom. Namesto falcona pa 

je za obisk Tokia lani Urška Klakočar 

Zupančič izbrala redno letalsko linijo, 

kjer se je skupaj z ustavnim pravnikom 

in profesorjem dr. Mirom Cerarjem (59) 

udeležila pogrebne slovesnosti nek- 

TWITTER 

danjega japonskega premierja Šinza 

Abeja, ki je bil žrtev atentata. Stroški 

njenega dvodnevnega obiska v Tokiu 

so znašali 5.119 evrov. 

Kot je javno pojasnil Urad vlade za 

komuniciranje, ura letanja s falconom 

sicer stane 3.270 evrov davkoplačevalskega 

denarja, po nakupu letala v 

času Janeza Drnovška pa se letalo za 

prevoze vladnih predstavnikov in tudi 

parlamentarcev redno uporablja od 

vlade Mira Cerarja naprej. Večer poroča, 

da med potovanji v aktualnem 

sklicu Državnega zbora najbolj v oči 

bode obisk podpredsednice državnega 

zbora Nataše Sukič (Levica), ki se 

je v imenu Klakočar Zupančičeve 12. 

oktobra lani v Evropskem parlamentu 

Kot zanimivost je vredno izpostaviti 

potovanje dveh poslank, 

Vere Granfol (59) iz koalicijske 

Svobode in Suzane Lep Šimenko 

iz opozicijske SDS, na obisk k pripadnikom 

slovenske skupnosti v 

Avstraliji, ki je po uradno dostopnih 

podatkih stalo 18 tisoč evrov 

in je najdražje potovanje v aktualnem 

sklicu Državnega zbora. Na 

obisk sta povabila člana Sveta Vlade 

Republike Slovenije za Slovence 

po svetu Frances Urbas-Johnson 

in Walterja Šuberja. Gre za obisk 

izjemnega pomena, saj slovenska 

skupnost v Avstraliji šteje okoli 20 

tisoč ljudi; za primerjavo, približno 

toliko prebivalcev imata Novo 

mesto in Ptuj. 

v Bruslju udeležila srečanja predsednic 

parlamentov EU. Stroški obiska 

so znašali 2.190 evrov, od tega je 538 

evrov predstavljala oskrba VIP-potnikov 

na letališčih. Sukičeva je za Večer 

komentirala, da o stroških ni bila seznanjena, 

da pa gre očitno za ustaljeno 

prakso protokola. 

ČUSTVEN IZLIV NA FB 

Predsednica Državnega zbora se je 

na kritike svojega zadnjega potovanja 

odzvala na svojem Facebook profilu, 

kjer je tudi prvič zaslovela s kritikami 

na račun tedanjega predsednika vlade 

Janeza Janše in si kot »njegova žrtev« 

tlakovala pot v politiko. Odziv je naslovila 

»Ogledalo nekaterim medijem in 

strokovnjakom«. Predsednica piše, da 

sta za njo uspešna obiska v omenjenih 

afriških državah in da ima Slovenija 

zagotovljena oba glasova za nestalno 

članstvo v Varnostnem svetu. Sporni 

predsednik Ruande Paul Kagame naj 

bi celo izrazil željo obiskati Slovenijo, o 

čemer naj bi Urška Klakočar Zupančič 

tudi že obvestila predsednico republike 

Natašo Pirc Musar (54). 

»Žal mi je, da so slovenski mediji 

moj obisk spremenili v cirkus, v katerem 

sta bila prikazana predvsem neverjetno 

podcenjujoč odnos do obeh 

držav in očitno neznanje o dimenzijah 

parlamentarne diplomacije, ki jo izvajam 

kot predsednica Državnega zbora. 

Še bolj mi je žal, da se nekateri spletni 

mediji in njihovi komentatorji do ljudi 

v Afriki obnašajo izjemno nespoštljivo, 

celo rasistično, brez zavedanja, da smo 

za njihove bolečine ter počasen pravni, 

politični in gospodarski razvoj krivi 

tudi mi, Evropejci, bivši kolonizatorji 

afriških dežel,« je Slovenijo med kolonialiste 

uvrstila predsednica. Dodala 

je, da je v Ugandi zelo jasno predstavila 

slovensko stališče glede njihove zakonodaje 

o skupnosti LGBT. O posvojitvi 

šimpanzinje je razložila, da je v resnici 

osebje v centru želelo, da šimpanzinjo 

poimenujejo po posvojiteljici. Stroške 

namestitve Urške Klakočar Zupančič 

naj bi nosili državi gostiteljici; Uganda 

v celoti tudi za njeno spremstvo 

šestih oseb, letalske karte pa so stale 

v ekonomskem razredu okoli 1.600 

evrov. To pomeni blizu 10 tisoč evrov 

davkoplačevalskega denarja, a predsednica 

Državnega zbora obljublja, da 

bodo celoten izračun, ki bo vključeval 

spremljevalna potovanja v sosednjo 

državo, novinarji v kratkem prejeli od 

Državnega zbora. 

 

93 13. 4. 2023

18 POŽAREPORT 

BOJAN POŽAR, 

POZAREPORT.SI 

Komentar 

Kako se znebiti TANJE FAJON 

in se ob tem smejati 

V stranki SD razmišljajo, ko zamenjati predsednico, da bi si dvignili podporo. 

Tanja Fajon pa si tudi želi, da bi po volitvah v novi Evropski parlament 9. junija 2024, 

prihodnjo jesen postala slovenska članica Evropske komisije. 

Rezervni scenarij pa je, da ponovno postane poslanka Evropskega parlamenta. 

To je vsekakor scenarij, ki močno, če ne 

celo odločilno, vpliva na znane skrite ambicije 

Tanje Fajon (51), da prihodnje leto 

postane slovenska evropska komisarka. 

Da s Tanjo Fajon (51) na čelu stranke Socialni 

demokrati tudi na prihodnjih parlamentarnih 

volitvah ne morejo igrati pomembnejše vloge, 

je danes znotraj stranke jasno že praktično 

vsakomur, le da eni tega še ne povedo naglas. 

KROŽIJO TRI MOŠKA IMENA 

Da pa hkrati (še) nimajo pravega kandidata za 

funkcijo predsednika stranke namesto Fajonove, 

je tudi jasno, čeprav krožijo vsaj tri imena, 

tokrat sicer izključno moška: Matjaž Han (52), 

minister za gospodarstvo, turizem in šport, Matjaž 

Rakovec (58), župan Kranja, in Jani Prednik 

(35), vodja poslanske skupine SD. Vsi trije, kar ni 

Vlada RS/Nebojsa Tejic/STA 

Tanja Fajon (51), ki je za ministrico v Ljubljano prišla iz 

Bruslja, se utegne že naslednje leto vrniti. 

93 13. 4. 2023

Komentar 

POŽAREPORT 

19 

Vlada RS/Katja Kodba/STA www.kranj.si Facebook @jani.prednik 

Kandidati za novega šefa nekdanjih komunistov so vsaj trije: Matjaž Han (52), minister za gospodarstvo, turizem in šport, Matjaž Rakovec (58), 

župan Kranja, in Jani Prednik (35), poslanec. 

nepomembno, veljajo tudi za ideološko 

zmerno linijo znotraj SD. 

Slednji, koroški poslanec Prednik, 

najmlajši med njimi, je sicer že imel 

eno veliko možnost zamenjati Fajonovo 

na zadnjem kongresu SD oktobra 

lani na Ptuju, vendar si je zadnji hip 

taktično premislil in kandidature ni 

vložil. Takrat ni samo razočaral nekaterih 

svojih podpornikov, saj naj bi se 

ustrašil, da bo na kongresu izvoljen, 

ampak tudi – morda celo nepovratno 

– zapravil svojo veliko priložnost. 

Osnovna pravila politike so namreč 

znana: enkrat zapravljene velike politične 

priložnosti se praviloma nikoli 

več ne vrnejo. Pa tudi sicer se je Jani 

Prednik po tem kongresu žal preveč 

utopil v povprečju kiksov stranke SD 

in porazov celotne Golobove vladne 

koalicije, četudi ima kot vodja poslanske 

skupine neposreden dostop do 

medijskih mikrofonov. 

A ker s Fajonovo vsekakor ne morejo 

(ne gre in ne gre) naprej, se tudi 

znotraj in okoli SD pišejo scenariji za 

letošnjo politično jesen z naslovom: 

»Kako se znebiti Tanje Fajon in se ob 

tem smejati pred kamerami in fotografi«. 

Eden od najnovejših je naslednji. 

KAKŠEN JE SCENARIJ UMIKA 

Tanja Fajon se prostovoljno umakne 

(ne odstopi) s funkcije predsednice 

stranke. Da znotraj stranke slučajno 

ne pride večjega frakcijskega spopada, 

vodstvo stranke začasno prevzame 

Han, kot – menda – najbolj sprejemljiv 

za vse, vendar samo kot koordinator 

SD do naslednjega rednega volilnega 

kongresa. Torej podobno kot Luka Mesec 

(35) v Levici. Sicer pa se je skoraj 

enako zgodilo že takrat, ko je Fajonova 

na vrhu stranke zamenjala Dejana 

Židana (55), ko ni bila izvoljena za 

predsednico stranke, ampak je postala 

voditeljica SD. Tanja Fajon bi še vsaj 

nekaj časa ostala ministrica za zunanje 

zadeve, kar pa je treba rešiti zunaj 

stranke, z Robertom Golobom (56). 

To je vsekakor scenarij, ki močno, 

če ne celo odločilno, vpliva na znane 

skrite ambicije Tanje Fajon, da prihodnje 

leto, po volitvah v evropski 

parlament, postane slovenska evropska 

komisarka. 

PLAN B 

Rezervna varianta na mizi pa je oziroma 

bo tudi vnovična kandidatura Fajonove 

za evropsko poslanko leta 2024, 

seveda kot nosilke liste SD in zagotovo 

ob jezi drugih dveh pretendentov za 

isto pozicijo, Matjaža Nemca (42) in 

Milana Brgleza (55). 

 

93 13. 4. 2023

20 

INTERVJU 

PRAVNIKA JAN ZOBEC IN JANEZ POGORELEC 

Kakšne USTAVNE SPREMEMBE 

potrebujemo 

Video oddaja Vroča tema se je posvetila ustavnim spremembam, ki jih predlagajo NSi, Svoboda in SD: 

da bi ministre imenoval predsednik republike, in ne več državni zbor. NSi načelno podpira tudi predloge 

ustavnih sprememb, ki jih je vladna koalicija vložila samostojno: da bi imenovanje sodnikov prenesli 

s parlamenta na sodni svet. 

LUKA SVETINA 

JAKA KRENKER/DOMOVINA 

93 13. 4. 2023

Pri spremembah postopkov imenovanja 

vlade bi imel predsednik 

republike samo protokolarno 

funkcijo, ne bi mogel zavrniti imenovanja 

določenega ministra? 

Janez Pogorelec: Tako. Ta sprememba 

je predvsem posledica napake, ki smo jo 

naredili ob spremembi ustave leta 1991, 

ko so se ustrašili tedanjega predsednika 

Milana Kučana, rekoč, kaj pa se bo 

zgodilo, če ne bo želel imenovati ministrov. 

Odločili so se, da naj ministre imenuje 

kar sam Državni zbor. V sistemu 

– nemški parlamentarni sistem s konstruktivno 

nezaupnico –, po katerem 

smo se zgledovali, se v resnici nismo zavedali 

posledic: Da smo sprejeli dvojno 

glasovanje o vladi. Najprej glasujemo v 

Državnem zboru o predsedniku vlade, 

potem pa še enkrat o ministrih. To se 

nam je v preteklosti že maščevalo, od 

tega, da je ena koalicija imenovala predsednika 

vlade, druga koalicija pa ministre, 

pa recimo, ko je Borut Pahor želel 

zamenjati Karla Erjavca, pa mu to več 

kot mesec dni ni uspelo, ali pa primer 

Janka Vebra, ki je prišel v parlament 

po zaščito pred svojim lastnim predsednikom 

vlade. V trenutku, ko bi nek 

državni zbor glasoval proti predlogu 

predsednika vlade, bi se takoj postavilo 

vprašanje, ali takšen premier sploh še 

uživa podporo parlamenta. Če pa ga bo 

zavrnil, pa se bomo vprašali, o čem smo 

tukaj 12 ur sploh razpravljali. V nobenem 

primeru torej takšno imenovanje 

ministrov v parlamentu ni dobra stvar. 

Celo zmanjša odgovornost predsednika 

vlade. Zakaj? Ker predsednik vlade 

zlahka podeli svojo odgovornost za delo 

ministrov Državnemu zboru. Bil sem 

celo že zraven, ko je nek predsednik vlade 

izjavil: Ah, interpelacija o delu tega 

ministra, prav, kar naj ga vržejo. Na tak 

način to ne funkcionira v Nemčiji. Tam, 

če se interpelira nekega ministra, je to 

vedno interpelacija celotne vlade, kar 

pomeni, da mora priti na to interpelacijo 

tudi sam predsednik vlade in tega ministra 

braniti, ali pa ga že pred tem sam 

zamenjati. Če bo imel večjo moč, se bo 

ta odgovornost predsednika vlade do 

ministrov kvečjemu povečala. Več moči 

pomeni več odgovornosti in tukaj si Državni 

zbor prilašča del odgovornosti, 

ki v resnici sploh ni njegova. Hkrati je 

to reminiscenca bivšega sistema, ko je 

o vsem morala odločati skupščina. Ne, 

tukaj gre za delitev oblasti in predsednik 

vlade mora imeti vso odgovornost 

za svoje ministre. 

Ampak minister je imel po 

zdajšnjem sistemu formalno podporo 

celotne koalicije, mar ne? 

Janez Pogorelec: To je nesmiselna situacija, 

predsednik vlade je absolutno odgovoren 

za delo posameznih ministrov. 

Če tega nimamo, smo izmaličili sistem. 

To zdaj odpravljamo, poskušamo narediti 

sistem točno tak, kakršen je v Nemčiji, 

kjer to zelo dobro funkcionira. 

SD je dal temu predlogu samo 

načelno podporo, opozarjajo, da 

še ne vedo, kako bodo dejansko 

glasovali … 

Janez Pogorelec: Tukaj je veliko nerazumevanja. 

Je tudi zelo zanimivo, da sta 

se pri tem vprašanju pri nasprotovanju 

skupaj našli stranki SDS in Levica, kar 

v resnici pomeni odmik od prejšnjega 

sistema. Tukaj bi človek pričakoval, da 

bo SDS z obema rokama to spremembo 

podprla, pa moram reči, da mi je žal, 

da je ni in da prihaja s problematičnim 

predlogom, ki ne more funkcionirati. 

V stranki SDS pravijo, da bi 

takšna ustavna sprememba skozi 

stranska vrata uvedla predsedniški 

sistem … Kako vi razumete to 

kritiko? 

Jan Zobec: To kritiko razumem, ker 

se na prvi pogled res tako zdi, ampak 

treba se je vprašati, kakšne so v resnici 

pristojnosti predsednika republike. Jaz 

te pristojnosti vidim na podoben način, 

kakršne so pri razglasitvi zakonov. Se 

pravi, gre za akt najvišjega šefa država, 

ki s svojo avtoriteto pove, kdo je predsednik 

vlade. Gre za protokolarno funkcijo, 

ne vsebinsko. To seveda jasno pomeni, 

da se s tem krepi vloga predsednika 

vlade, ampak samo v tem protokolarnem 

smislu. Tukaj jaz ne vidim veliko problematičnega, 

mogoče vidim kot slabo edinole 

oslabitev vloge Državnega zbora. 

Najšibkejši člen te verige, ki jo ta sprememba 

predstavlja, je interpelacija. Na 

ta ugovor se lahko odgovori s tem, da je 

interpelacija posameznega ministra dejansko 

mogoča, če se interpelacija osredotoči 

na delo posameznega ministra. 

Ampak ministrovo delo bo moral braniti 

in na koncu za njega odgovarjati tisti, ki 

je zanj v resnici odgovoren. Tisti, ki ga je 

imenoval in komur odgovarja. To pa je 

seveda predsednik vlade. Vlada bo torej 

v tem primeru interpelirana že zato, ker 

predsednik vlade tega ministra ni zamenjal. 

Na koncu se izkaže, da tudi tisto, 

kar bi bilo lahko najbolj moteče, to pa je 

INTERVJU 21 

interpelacija kot ključno orodje zavor in 

ravnotežij med zakonodajno in izvršilno 

vejo oblasti, tukaj vendarle deluje. 

V čem je smisel prenosa pooblastil 

potrjevanja ministrov na predsednika 

republike, ki ne bi mogel 

reči ne? 

Jan Zobec: Končno bi lahko rekel tudi 

ne. Tudi zoper zakon, kateremu globoko 

nasprotuje, lahko reče ne, samo 

takrat mora odstopiti. Če meni, da take 

vlade ali zakona ne bo promoviral, ker 

to ni skladno z njegovim etosom, je mogoče, 

da tega ne podpre. V tem primeru 

se mora takšen predsednik republike 

odreči funkciji. 

Nova Slovenija obljublja načelno 

podporo tudi nekaterim drugim 

ustavnim spremembam, katerih 

predlog je v Državni zbor koalicija 

vložila sama. Podpirate prenos 

pooblastil glede imenovanja sodnikov 

na predsednika republike? 

Janez Pogorelec: NSi načelno to podpira, 

čeprav je to koalicija vložila sama, 

medtem ko drugi predlogi še niso bili 

vloženi. Predvideva pa se vložitev predloga 

glede objavljanja predpisov in 

vložitev predloga glede sprememb v 

zvezi z ustavnim sodiščem. Če se osredotočimo 

samo na sodnike, je prenos 

pooblastil na predsednika republike 

prava stvar. Vi morate vedeti, da nikjer 

na svetu sodnikov ne imenuje parlament, 

saj je to v nasprotju s strokovnim 

imenovanjem sodnikov, ker se jih 

preprosto ne sme politično imenovati. 

Na drugi strani pa jih predsednik republike 

imenuje zgolj protokolarno, v nekakšni 

notarski funkciji. Kadar sodnike 

rednih sodišč imenuje predsednik, 

je to protokolarna stvar in ne more reči 

ne. Se pa težišče odločitve potem prenese 

na tistega, ki sodnike predlaga, to 

pa je seveda sodni svet, s katerim pa 

imamo pri nas določene težave, ker ne 

more ostati v enaki sestavi, v kakršni 

je zdaj in kot je predlagano. Želimo si 

vsaj sistema, kot ga je predlagala vlada 

leta 2002, torej povečanje številka 

članov sveta na 15. Imeli bi na eni strani 

7 sodnikov, ki jih med seboj izvolijo 

sodniki, šest bi bilo drugih pravnikov, 

ki bi jih imenoval Državni zbor. V tistem 

predlogu pa je bila zanimiva ideja, 

da bi bil po funkciji član sodnega sveta 

tudi pravosodni minister, petnajsti 

član, kot jeziček na tehtnici, pa bi bil 

predsednik vrhovnega sodišča, ki je po 

93 13. 4. 2023

22 

INTERVJU 

eni strani sodnik, po drugi strani pa 

ga imenuje Državni zbor. Tako bi uravnotežili 

to sestavo, kar je manj akuten 

problem, ker se sodnike že zdaj predlaga 

z dvotretjinsko večino, tako da sami 

sodniki ne morejo odločati o tem. Kar 

je bistveno, je to, da če bi bila zraven v 

sodnem svetu še pravosodni minister 

in predsednik vrhovnega sodišča, bi to 

postal organ, ki bi lahko odločal o vseh 

pomembnih zadevah v sodstvu. To pa 

bi dejansko pomenilo korak naprej. 

Narobe je reči, da ob teh težavah v sodstvu, 

ki se jih vsi zavedamo, ne smemo 

spremeniti ničesar. 

Vi ste vrhovni sodnik, kako vi gledate 

na te predlagane spremembe? 

Jan Zobec: Na te spremembe gledam 

drugače kot večina sodnikov in etablirane 

pravne stroke. Menim, da te 

spremembe niso dobre, ker ne ustrezajo 

sociologiji slovenske tranzicijske 

stvarnosti. Ta pa je podobna kot v drugih 

tranzicijskih državah. Tam je endemično, 

da so se v sodstvu oblikovale 

sodne oligarhije ali pa klani, o čemer 

se zlasti veliko piše na Slovaškem, pa 

recimo v Gruziji. Semkaj spadata tudi 

Slovenija in Hrvaška, kjer se te stvari 

dogajajo znotraj sodstva. Ob prehodu 

iz nedemokratičnega v demokratični 

režim se niso zgodile personalne spremembe 

v sodstvu. Prej je v stražarskem 

stolpu panoptikuma – če uporabimo to 

Benthamovo alegorijo, ki jo je potem 

razvil še Peter Čuroš, slovaški raziskovalec 

– sedela partija in nadzorovala 

sodnike. Ob t. i. osamosvojitvi sodstva 

so najvplivnejše položaje zasedli sorodniki 

ali bližnji sorodniki vodilnih mož 

partije, ki so prej obvladovali ta položaj. 

Oblikovale so se te oligarhije določenih 

vplivnih sodnikov, ključni problem neodvisnosti 

sodstva v mladih demokracijah 

pa ni institucionalna neodvisnost, 

ampak je problem notranja, mikro 

neodvisnost od teh struktur. Če boste 

šli brat različne razprave na to temo, 

boste videli, da je to velik problem. In 

zdaj odvzemati v sistemu nadzorov in 

ravnotežij pristojnost Državnemu zboru 

kot aktu ravnotežja, kjer se vlade 

menjujejo levo in desno in kjer se konec 

koncev tudi sam Državni zbor menjuje, 

se mi ne zdi korak v pravo smer. Da bi 

bil slovenski sistem edini takšen primer 

v svetu, ne drži. Sistemov je več. 

Najpogostejši je italijanski model sodnega 

sveta, kjer imajo sodniki večino in 

kjer je predsednik sveta predsednik republike. 

Po tem modelu je nekako tudi 

93 13. 4. 2023 

slovenski sodni svet urejen. Drug model 

je ministrski model, kjer člane imenuje 

minister, takšen je nemški in češki ter 

je odlično delujoč. Naš model je tretji 

in ni edini. Če pogledate Islandijo, je 

Evropsko sodišče v nekem primeru njen 

model označilo za dober, kjer je Državni 

zbor potrjevalni organ tistega, kar 

predlaga sodni svet. Kontrolira torej 

zakonitost imenovanja, nima pa političnih 

pristojnosti presojati. 

Janez Janša je opozoril na to, 

da Slovenija še ni imela desnega 

predsednika. Se vam ne zdi to problem, 

ko govorimo o imenovanju 

sodnikov? 

Janez Pogorelec: Drži to, da Slovenija še 

ni imela desnega predsednika. Ampak to 

še ne pomeni, da ga nikoli ne bo. Druga 

stvar pa je seveda, če je zaradi tega treba 

reči, naj predsednik ne imenuje sodnikov. 

Da naj jih imenuje Državni zbor in 

naj se tam razpravlja o sodnikih na neprimeren 

način, celo o konkretnih sodbah, 

kar lahko sodnika stane tega, da bi 

postal vrhovni sodnik. Prednost imenovanja 

po predsedniku republike je ta, da 

tega imenovanja ne more zavrniti. To pa 

pomeni, da je težišče odločanja na sodnem 

svetu, tam pa bi res lahko več naredili 

za transparentnost in večjo profesionalizacijo 

njegovega dela. Ne morejo biti 

člani sodnega sveta angažirani honorarno 

za 50 evrov na sejo. Dejansko bi moral 

sodni svet dobiti težo. Velikokrat gredo 

sodniki na sindikalističen princip, namesto 

kvalitetnega sodnika v svet izvolijo 

človeka, za katerega mislijo, da se bo 

bolje boril za njihove sindikalne pravice. 

Mi moramo torej dobiti novo sestavo, a 

te probleme sodnega sveta zdajšnji predlog 

koalicije še ne naslavlja. 

Kako pa je z ustavnimi sodniki? 

Jan Zobec: Imenovanje ustavnih sodnikov 

je na prvi pogled neproblematično. 

Ko pa pogledamo sedanjo strukturo in 

kako so bili imenovani, pa kaže na veliko 

politizacijo le tega. Kjer se je, kar je 

tudi edina napaka bivšega predsednika 

republike, a po mojem mnenju zelo ve- 

Jan Zobec (67) je diplomiral na Pravni 

fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Najprej je kot sodnik delal na temeljnem 

in višjem sodišču, leta 2003 pa 

je postal sodnik Vrhovnega sodišča 

Republike Slovenije. Leta 2008 je 

postal ustavni sodnik, po izteku devetletnega 

mandata pa je nadaljeval 

službo vrhovnega sodnika.

INTERVJU 

23 

lika napaka in on nosi odgovornost zanjo, 

sodnike izbiralo po političnih preferencah 

namesto po strokovni plati. 

Zakaj je tako, ne vem, lahko pa rečem, 

da je tako, ker na koncu odloča Državni 

zbor, ki je politično telo. Pri sedanji 

ureditvi bi lahko predsednik sklical 

zbor nekih eminentnih bivših sodnikov 

in pravnikov ter se z njimi posvetoval, 

na podlagi njihovih mnenj pa potem 

pripravil izbor potencialnih kandidatov 

in se odločal o imenih. Ime, ki bi ga 

izbral, bi lahko z močnimi argumenti 

predstavil Državnemu zboru. Državni 

zbor bi potem tukaj odigral samo vlogo 

potrjevalca in predloga ne bi mogel zavrniti, 

saj bi za predlogom stal nek zbor 

eminentnih pravnih strokovnjakov s te 

in one politične opcije. 

Kakšnih konkretnih sprememb v 

zvezi z ustavnim sodiščem si želite 

v Novi Sloveniji? Pravite, da naj 

odloča samo še v najpomembnejših 

zadevah … 

Janez Pogorelec: Načeloma bi si moralo 

izbirati zadeve, v katerih bo odločalo, 

samo ustavno sodišče. Če mu zaupamo, 

da bo pravično sodilo, mu moramo zaupati 

tudi v tem, kaj si bo izbralo. Način, 

ki je zdaj praksa, da se o zadevah 

odloča po vrstnem redu, botruje velikim 

sodnim zaostankom, tako da relevantne 

stvari težko pridejo na vrsto. 

Če imamo Ustavno sodišče, ki odloča 

o 500 zadevah prednostno, je to absolutno 

smešno. Poleg tega bi se moralo 

znebiti ustavnosodne presoje v nekaterih 

zadevah, kot so občinski prostorski 

akti. To ne bi smelo več soditi v njegovo 

pristojnost. Se pa glede imenovanja 

sodnikov z gospodom Zobcem globoko 

strinjam. Predsednik republike ne more 

biti kalkulator, ki bo samo seštel, kateri 

predsednik ima 46 glasov, in se pri tem 

neredko tudi zmotil. Predsednik mora 

po posvetu s strokovnjaki izbrati kandidata, 

za katerim lahko v celoti stoji. 

To bi postavilo Državni zbor v situacijo, 

ko bi si težko privoščil nekega kandidata 

zavrniti, kot se je zgodilo v primeru 

profesorja Kranjca. To je bila zame popolna 

sramota, da je Državni zbor zavrnil 

nekega tako eminentnega človeka, 

kot je profesor Kranjc. 

Ali se je že kdaj zgodilo, da bi bilo 

Ustavno sodišče predmet takšne 

politizacije, kot je trenutno, ko se 

presoja o ustavnosti novele zakona 

o RTV, ko se predlaga izločitev 

kar treh ustavnih sodnikov? 

Janez Pogorelec (58) je doktor pravnih 

znanosti, zaposlen kot namestnik 

vodje Službe Vlade RS za zakonodajo. 

Predava na Upravni akademiji 

in je dolgoletni član Državne volilne 

komisije. Pogorelec je vidni član 

Nove Slovenije, znan je tudi zaradi 

glasnih kritik Janeza Janše. 

Jan Zobec: Verjetno ne, čeprav mi ostajajo 

spomini na hude pritiske, ko sem 

bil še sam ustavni sodnik in smo presojali 

denimo ZUJF (Zakon o uravnoteženju 

javnih financ) v zadevi Patria, 

ko so okrog Ustavnega sodišča krožili 

vstajniki s sliko predsednika Ustavnega 

sodišča z napisom »Gotof si«. Ti pritiski 

z izločitvami so nekoliko specifični, 

ampak so sestavni del te službe, te pritiske 

morajo sodniki znati prenesti. Z 

izločitvami pa je takole: Prva izločitev 

je seveda vidna z Lune, Nežo Kogovšek 

Šalamon je treba izločiti, ker je petinsko 

zaposlena na Mirovnem inštitutu, 

ki je napovedal intervencijo v tej zadevi. 

Želi nastopati med tem postopkom, 

medtem ko je tam zaposlena. Se pravi, 

da je na nek način poročena z nekom, 

ki se sili biti stranka v postopku, čeprav 

to pravno ni mogoče. Na nek način je 

intervencijo naslovila sama nase, zato 

mora biti izločena. 

Kaj pa Klemen Jaklič? Kot doktorant 

Oxforda je zagovarjal obstoječi 

zakon. A lahko nepristransko 

odloča o novem zakonu, 

če mu je blizu Grimsov zakon? 

Jan Zobec: Lahko odloča. To sploh ne 

more biti izločitveni razlog, zato ker 

ima zakon o Ustavnem sodišču posebno 

določbo. Da namreč ni izločitveni 

razlog izražanje znanstvenega oz. 

pravnega stališča v znanstvenem ali 

publicističnem delu ali nastopu glede 

pravnega vprašanja, ki bi utegnilo biti 

pomembno pri odločanju o nekem zakonu. 

To že po zakonu ne more biti izločitveni 

razlog. Tu pa še toliko bolj, ker 

se ni izrekel o tem zakonu ampak enem 

drugem zakonu. 

Kaj pa izločitev Mateja Accetta 

zaradi sestanka z Vero Jourovo? 

Jan Zobec: Mislim, da je tudi neutemeljen, 

ker pravi, da z evropsko komisarko 

o tem nista govorila in sodniku Accettu 

je treba verjeti. 

Janez Pogorelec: O vsem se strinjam 

in lahko dodam mogoče še to, da je žalostno, 

da sploh pride do takšne vojne 

za izločanje sodnikov v tej zadevi, saj 

to ne bo prispevalo h kredibilnosti celotnega 

postopka. Sodišču je treba dati 

mir, da odloči, kakor bo odločilo. Utopično 

je verjeti, da bi imeli na sodišču 

destilirane sodnike brez vrednotnih 

prepričanj, vsak od nas je »homo politicus«. 

Pomembno je, da predlagatelji 

poskrbijo za uravnoteženo vrednotno 

sestavo Ustavnega sodišča, kot poskrbijo 

za uravnoteženo spolno sestavo sodišča, 

kar je tudi izjemno pomembno. 

93 13. 4. 2023

24 

AKTUALNO 

Tomo Strle/CITRUS 

Janez Janša (64) in Matej Tonin (39), dva 

obraza opozicije, dve politični agendi. 

JAKOB VID 

ZUPANČIČ 

Skrajšali bi postopek 

IMENOVANJA VLADE 

Nova Slovenija, Gibanje Svoboda in Socialni demokrati so predstavili predloge 

za spremembo ustave. Vlado bi se po volitvah imenovalo hitreje, interpelacij proti 

enemu ministru pa ne bi bilo več. Sodnikov ne bi več potrjevali v parlamentu, 

marveč v Sodnem svetu. SDS in NSi sta zato v sporu. 

Aktualna vlada je praktično brez pogajanj 

med potencialnimi partnerji 

bila postavljena že v rekordnem 

dobrem mesecu dni. Predhodne so 

običajno bile imenovane po več kot 

dveh mesecih, včasih tudi več: Šarčeva 

vlada je bila ustanovljena več 

kot tri mesece po volitvah. 

93 13. 4. 2023 

Predlog ustavnih sprememb je 

septembra lani v parlamentarno 

proceduro vložila Nova 

Slovenija. Vsaj za nekatere je 

očitno dobila podporo pri dveh od 

treh koalicijskih strank. 

Glede predlaganih sprememb pri 

imenovanju sodnikov so mnenja med 

pravnimi strokovnjaki deljena. Medtem 

ko nekateri spremembam nasprotujejo, 

ker bodo po njihovem mnenju 

zmanjšale demokratični parlamentarni 

nadzor nad sodstvom, jih drugi podpirajo, 

ker pravijo, da je sedanja ureditev 

v primerjavi z drugimi evropskimi 

državami unikum, ki je značilen za nedemokratične 

režime s skupščinami, 

kakršen je bil na primer jugoslovanski, 

za parlamentarno demokracijo pa ne.

AKTUALNO 

25 

TWITTER 

IMENOVANJE MINISTROV 

Koalicijski Gibanje Svoboda in Socialni 

demokrati so z opozicijsko Novo 

Slovenijo predstavili predloge za spremembo 

ustave. Omenjene stranke 

podpirajo, da ministre imenuje predsednik 

republike in ne Državni zbor, 

kot veleva sedanja ureditev. Slovenski 

sistem je unikum v Evropi. Po besedah 

Janeza Ciglerja Kralja (44) iz Nove 

Slovenije bi se s spremembami približali 

nemškemu modelu, ki je bil naš 

vzor že ob osamosvojitvi države. 

Cigler Kralj je povedal, da po novem 

predlogu predsednik ne bi smel zavrniti 

imenovanja ministrov, podobno kot ne 

more zavrniti razglasitve zakonov. To 

pomeni, da nova vlada ne bi bila v negotovosti, 

ali bo predsednik potrdil nove 

ministre ali ne. Sedaj obstaja možnost, 

da imamo situacijo z dvema predsednikoma 

vlade, ko eden uradno sicer ni več 

predsednik vlade, a še vedno opravlja 

uradne posle, drugi, novi, pa ima že 

izbrano skupino ministrov, a še nima 

vseh pooblastil. Predlog ustavne spremembe 

želi tako situacijo odpraviti. 

Namesto interpelacije posameznih 

ministrov bi imeli poslanci možnost interpelirati 

celotno vlado (ta možnost sicer 

že obstaja). Vsaka interpelacija bi bila 

interpelacija celotne vlade. S tem bi se, 

kot pravi Cigler Kralj, nadzorna funkcija 

Državnega zbora povečala, ne pa zmanjšala, 

saj bi na interpelacijah vedno moral 

biti prisoten tudi predsednik vlade. S 

Razmeroma nenavaden prizor: Janez Cigler Kralj (44) iz NSi 

predlaga ustavne spremembe z Borutom Sajovicem (62) iz 

Svobode (levo) in Janijem Prednikom (36) iz SD (desno). 

tem bi ukinili dolge celodnevne interpelacije 

v Državnem zboru. 

Nova Slovenija je predlagala tudi 

odpravo zaslišanj ministrskih kandidatov, 

za kar pa v koaliciji ni konsenza. 

Gre za parlamentarna zaslišanja pred 

začetkom funkcije, ki so značilnejša za 

ameriški sistem, manj smisla pa imajo 

v parlamentarnih demokracijah. 

IMENOVANJE SODNIKOV 

V javnosti trenutno vlada največje 

zanimanje za spremembe na področju 

imenovanja sodnikov. V trenutni 

ureditvi sodnike voli Državni zbor na 

predlog Sodnega sveta. Sodni svet je 

sestavljen iz enajstih članov, od tega 

jih pet izvoli Državni zbor na predlog 

predsednika republike (večinoma gre 

za pravne strokovnjake in profesorje 

prava), šest pa jih iz svojih vrst izvolijo 

sodniki. Predlagatelji pojasnjujejo, da 

gre tudi pri tem za sistem, ki je smiseln 

za sisteme s skupščino. 

V primerljivih državah sodnike 

imenuje bodisi predsednik republike 

(pri tem jih ne izbere, ampak zgolj imenuje 

na funkcijo, izbere pa jih sodni 

svet) bodisi sam sodni svet. Podoben 

sistem kot mi so pred leti sicer imeli 

tudi na Hrvaškem in v Makedoniji, a so 

ga naposled spremenili. 

Med strankami je prišlo do konsenza, 

da bi sodnike imenoval predsednik 

republike, predlagal pa bi jih Sodni 

svet. NSi je sicer želela spremeniti njegovo 

sestavo, a se je pri tem zataknilo. 

Predlog NSi sledi zamislim Matevža 

Krivica (80) iz leta 2002, po katerih v 

Sodnem svetu nihče ne bi imel večine. 

Sestavljalo naj bi ga 15 članov, od tega 

bi bilo sedem članov sodnikov, šest 

imenovanih od Državnega zbora, člana 

bi bila tudi pravosodni minister in 

predsednik Vrhovnega sodišča. 

Glede ustavnih reform opozicija 

tako ostaja razdeljena: NSi jih podpira, 

SDS pa ima pomisleke. Predsednik 

največje opozicijske stranke Janez Janša 

(64) je že pred dnevi na družbenem 

omrežju povzel svoje pomisleke in zapisal, 

da predlagane reforme pomenijo 

zmanjšanje demokratičnega nadzora. 

V SDS menijo, da bi s spremembami 

storili korak proti kvazi predsedniškemu 

sistemu, v katerem bi se odvzelo 

določeno moč zakonodajni veji oblasti, 

torej parlamentu, in jo podelilo predsedniku 

vlade. 

VERJETNOST SPREMEMB 

Manjša verjetnost je za spremembo volilnega 

sistema oziroma ta reforma je 

veliko težje izvedljiva. V Novi Sloveniji 

podpirajo odpravo volilnih okrajev in 

uvedbo preferenčnega glasu v volilnih 

enotah. To podpirajo tudi v Gibanju 

Svoboda in Levici. V SDS predlogu nasprotujejo, 

prav tako je zadržke slišati iz 

Socialnih demokratov. 

Ustavne spremembe je sicer težko 

doseči, saj je potrebnih 60 glasov, torej 

dvotretjinska večina. Spremembe 

ustave pa podpirajo v Gibanju Svoboda, 

Novi Sloveniji in Socialnih demokratih, 

ne podpira pa jih SDS. Levica 

naj bi predloge načeloma podpirala, 

a po neuradnih informacijah zaradi 

vključitve Nove Slovenije predlogov ne 

želi podpreti. 

Če umanjkajo glasovi Levice, 

ustavne spremembe ne bodo sprejete 

(vse koalicijske stranke in Nova Slovenija 

imajo skupaj 61 poslancev, brez 

Levice pa je glasov 56). Navkljub skupnemu 

nastopu na novinarski konferenci 

pa v Novi Sloveniji zatrjujejo, da 

to ne pomeni njihovega vstopa v koalicijo. 

Poudarili so, da bodo podpirali 

koalicijske predloge, ki bodo dobri. To 

je pred časom napovedala tudi SDS. 

Mnenja pravnikov glede 

spremembe ustave so deljena. 

93 13. 4. 2023

26 

AKTUALNO 

Komentar 

300 % več nezakonitih migrantov, 

Avstrija zato ohranja mejni nadzor 

Avstrija namerava podaljšati nadzor nad mejami s Slovenijo in z Madžarsko še za pol leta, 

je napovedal avstrijski notranji minister Gerhard Karner, saj po njegovih besedah nadzor na zunanjih 

schengenskih mejah ne deluje. 

UREDNIŠTVO 

komisijo bomo 

v prihodnjih dneh obvestili, 

da bomo morali 

»Evropsko 

ta nadzor podaljšati,« je 

v pogovoru za avstrijski radio ORF 

dejal Karner in pojasnil, da je podaljšanje 

ukinitve schengenskih pravil 

nujno za boj proti nezakonitim migracijam. 

Nadzor nad mejami bo podaljšan 

od 11. maja, ko se bo iztekla trenutna 

prekinitev prostega pretoka ljudi 

prek meje. 

Znotraj schengenskega prostora 

načelno ni stacionarnega nadzora na 

državnih mejah, a je migrantska in begunska 

kriza leta 2015 to spremenila. 

Več držav, med njimi Avstrija, je namreč 

takrat uvedlo nadzor na mejah. 

Sodišče Evropske unije je ta korak takrat 

dovolilo, a le za omejeno časovno 

obdobje oziroma dokler traja varnostna 

grožnja, s katero država utemeljuje 

vrnitev mejnega nadzora. 

AVSTRIJSKI NADZOR 

Številke so se močno zmanjšale, kar 

je tudi »rezultat teh pregledov«, pravi 

avstrijski notranji minister Karner. 

Februarja letos je bilo 2.600 prošenj 

za azil, novembra 2022 pa jih je bilo še 

vedno 12 000. »In če želimo nadaljevati 

to dosledno pot, moramo nadaljevati 

tudi z nadzorom … Dokler nadzor 

zunanjih meja EU ne bo deloval, bo 

treba nositi te milijonske stroške, kar 

DEPOSITPHOTOS 

»Dokler nadzor zunanjih meja EU ne bo 

deloval, bo treba nositi te milijonske stroške 

(nadzora avstrijske meje), kar pa je nujno 

zaradi varnosti avstrijskega prebivalstva.« 

– avstrijski notranji minister 

93 13. 4. 2023

Komentar 

AKTUALNO 

27 

pa je nujno zaradi varnosti avstrijskega 

prebivalstva,« je še dejal. 

Migracijski pritisk v Sloveniji in Italiji 

se je v zadnjih mesecih močno povečal, 

zato se mora Avstrija odzvati in 

pripraviti »pravočasno«, saj se moramo 

za vsako ceno izogniti lanskim razmeram. 

Okrepiti je treba »pritisk na tihotapsko 

mafijo«. Letos – v prvem četrtletju 

– je bilo aretiranih že približno 80 

tihotapcev ljudi, komentira v radijskem 

intervjuju Karner. 

800.000 

600.000 

400.000 

764.033 

RAZLIKA V OCENI 

Policija na zahodnobalkanski migracijski 

poti in v drugih evropskih državah 

učinkovito preprečuje nezakonite migracije 

in tihotapljenje ljudi, čeprav njihovo 

število narašča, je v torek povedal 

notranji minister Boštjan Poklukar ob 

koncu 11. neformalnega srečanja notranjih 

ministrov procesa Brdo o upravljanju 

migracij v Portorožu. 

Analiziral je tudi stanje, kot so zapisali 

v sporočilu za javnost: »Zahodnobalkanska 

pot je v zadnjih letih ena 

glavnih migracijskih poti v Evropo. 

Novi trendi so v nenehnem porastu, 

tihotapske mreže pa se nenehno prilagajajo 

in so gonilo nezakonitih migracij. 

Slovenija pri tem ni izjema.« Kakšni 

bodo ukrepi pa ostaja še neznanka. 

Na novinarski konferenci je Poklukar 

večkrat ponovil, da slovenska policija dela 

dobro in da je pri preprečevanju tihotapljenja 

ljudi učinkovita. Kot je še dejal, mora 

policija najti še druge načine za omejevanje 

nezakonitih migracij, saj migracijske 

poti sedaj potekajo drugače: »Če smo imeli 

še pred nekaj leti migracije v gozdovih, jih 

imamo zdaj na cesti, preko mejnih preho- 

200.000 

0 

3.089 4.685 

43.355 

130.325 

12.179 15.152 

61.735 

145.600 

8.394 

2009 2011 2013 2015 2017 2019 2021 2023 

Gibanje števila migrantov po t. i. balkanski poti po podatkih Frontexa. 

dov, ki to niso več,« je poudaril. Dodal je, 

da se mora ljudem »nekoliko opravičiti, 

kajti včasih bodo deležni kakšne prometne 

kontrole več, kot so je bili v preteklosti, 

ampak treba je razumeti.« 

Je pa slovenski minister priznal, 

da je število prebežnikov v Sloveniji in 

povsod ob zahodnobalkanski poti letos 

izjemno visoko, vendar konkretnih 

podatkov ni navedel. 

SLOVENSKI 

BIROKRATSKI ODZIV 

Pri zadnjem podaljšanju nadzora na 

notranji meji 11. novembra lani je Avstrija 

kot razlog navedla povečanje 

migracijskih tokov, med drugim tudi 

zaradi vizumskih politik na Zahodnem 

Balkanu, povečanje sekundarnih 

migracij zaradi trenutnih razmer na 

zunanji meji EU-ja ter dejavnosti organiziranih 

skupin tihotapcev. 

Slovensko zunanje ministrstvo je 

takrat sporočilo, da je odločitev Avstrije 

o vnovičnem podaljšanju nadzora 

na meji s Slovenijo neutemeljena, saj 

Dunaj ni dokazal obstoja nove varnostne 

grožnje. Ob tem je opozorilo na 

sodbo Sodišča EU-ja, da podaljševanje 

nadzora na meji zaradi iste grožnje ni 

skladno s pravom EU-ja. Slovenija je 

takrat izrazila pričakovanje, da bo Avstrija 

izvajanje začasnega nadzora na 

meji s Slovenijo ukinila, ki pa se pričakovano 

ni uresničilo. 

 

PREBEGI LETA 2022 

Agencija EU za meje Frontex je lani 

odkrila približno 330 000 nezakonitih 

prehodov meje, kar je za 64 % več 

kot leta 2021 in največ od leta 2016. 

Največje povečanje je bilo zabeleženo 

na zahodnobalkanski in vzhodnosredozemski 

poti, kjer je število naraslo 

za 136 % oziroma 108 %. Samo na 

zahodnobalkanski poti je bilo leta 

2022 45 % vseh nezakonitih vstopov. 

Nevarna osrednjesredozemska pot je 

medtem predstavljala skoraj tretjino 

vseh takšnih prihodov (+51 % na letni 

ravni). Najpogosteje so bili prijavljeni 

državljani Sirije, Afganistana 

in Tunizije. 

PROŠNJE ZA AZIL 

Države EU, Norveška in Švica so leta 

2022 skupaj prejele 966 000 novih prošenj 

za azil, kar je za več kot 50 % več kot 

leto prej. To je bilo tudi največje število, 

ki ga je Agencija EU za azil (EUAA) zabeležila 

od leta 2016, ko je bilo vloženih 

več kot 1,2 milijona prošenj. Število prošenj 

za azil v EU se je povečalo za 50 % 

in leta 2022 doseglo 966 000.Agencija 

za azil je navedla, da so prošnje leta 

2022 dosegle najvišjo raven »doslej« 

za številne narodnosti, vključno z 

državljani Indije, Burundija, Maroka, 

Tunizije, Egipta, Demokratične republike 

Kongo, Peruja, Moldavije, Jemna, 

Belorusije in Kube. 

Podatki za leto 2022 ne vključujejo 

velike večine od štirih milijonov ukrajinskih 

beguncev, ki so pobegnili pred 

vojno v Rusiji in katerih prošnje so bile 

obravnavane ločeno na podlagi direktive 

o začasni zaščiti. 

VRNITVE 

Po podatkih Evropske komisije je vsako 

leto približno 500 000 tujcem odrejeno, 

da zapustijo blok, ker so vstopili ali 

prebivajo nezakonito. Vendar se jih le 

približno 30 % vrne nazaj v matično 

državo ali državo, iz katere so pripotovali 

v EU. Lani je agencija Frontex 

vrnila nekaj manj kot 25 000 oseb, kar 

je nov rekord. Približno 40 % jih je EU 

zapustilo prostovoljno. 

93 13. 4. 2023

28 

INTERVJU 

IVAN SIVEC, AVTOR ŠMARNIC O FILIPU TERČELJU 

Pisatelj, ki je prehitel 

FRANCETA BEVKA 

Pred 70 leti smo se vsak četrtek zbrali na vasi in ob radiu prepevali. – Kritika narodno-zabavne glasbe verjetno 

izvira iz nevoščljivosti. – Delitev Slovenije na ruralno in urbano je velik nesmisel. – Ko sem začel brati 

Terčeljeve pesmi in prozo, sem pred njim takoj pokleknil. – Ogromno pesmi, ki jih prepevamo v cerkvi, je 

Terčeljevih. – Terčelj je zagotovo premaknil svet. 

TINO MAMIĆ 

JAKA KRENKER/DOMOVINA 

93 13. 4. 2023

INTERVJU 

29 

Največji slovenski pisatelj 

je nedvomno Ivan Cankar, 

najpriljubljenejši pa Ivan Sivec. 

Predstavljajte si, da bi se znašli 

v doživljenjskem zaporu ali 

pred sodnikom, ki bi vas za ceno 

življenja vprašal, kdo ste. 

Kako bi se mu predstavili, 

če bi v enem ali dveh stavkih 

morali povedati nekaj o sebi? 

Hm. Vsekakor takole: sem družinski 

oče, imam dva otroka, tri vnuke, družina 

je na prvem mestu. Zatem pa bi rekel, 

da sem pisatelj in pisec besedil. Omenjate 

priljubljenost. Verjetno zaradi 

obsega: napisal sem 176 knjig različnih 

žanrov. Sem učenec ustvarjalne šole 

pisanja in vem, kako je treba obdelati 

določeno temo. Eno je slikanica, drugo 

je zgodovinski roman, tretje je povest. 

Doslej je največ knjig napisal France 

Bevk – 124. Moj cilj je bil 125 knjig, a jih 

je nastalo že precej več. (smeh) 

Ste tudi vsestranski pisatelj. Vaša 

osnovna kariera je novinarska, 

za Radio Slovenija ste delali 

reportaže. Ste tudi muzikolog, 

pisali ste skladbe za ansamble, 

predvsem narodnozabavne. 

Vaša osnovna žilica pa je to, 

da ste etnolog in zgodovinar. 

Kako zajemate tako na široko? 

To pravzaprav ni tako široko, ampak je 

to vse moje življenje. Kar delam, črpam 

iz slovenskih korenin in Slovencem 

vračam. Zanima me vse, predvsem pa 

slovenska zgodovina, v katero sodijo 

tudi pesmi, literatura, običaji ... Že kot 

osnovnošolec sem popisoval običaje 

za Slovensko akademijo znanosti in 

umetnosti. Dr. Niko Kuret, takrat najbolj 

znan etnolog, avtor vsem poznanih 

dveh velikih knjig Praznično leto Slovencev, 

me je povabil, da bi postal eden 

od informatorjev, popisovalcev ustnega 

izročila. Takrat sem se seznanil z narodnimi 

običaji, ki so mi zelo všeč. Užival 

sem v delu na podeželju, kjer so korenine 

običajev. Tudi doma v rodnih Mostah 

pri Komendi smo še živeli v skupnosti, 

v kateri smo imeli skupna dela in 

tudi skupno rajanje, recimo ob pustu ali 

ohcetih. V tem sem res užival. Ko je po 

koncu ličkanja koruze godec zaigral, so 

starejši zaplesali, jaz pa kot fantič seveda 

še ne, bilo pa mi je zelo všeč in glasba 

mi je ostala v ušesih. 

Odraščal sem z Avseniki. Letos praznujemo 

sedemdeset let njihove glasbe. 

Premalo spoštujemo sami 

sebe, premalo spoštujemo 

svojo ustvarjalnost. 

To je bila nova zvrst glasbe, narodnozabavna. 

Doma takrat še nismo imeli 

radijskega sprejemnika, hodili smo ga 

poslušat k sosedu. Takrat se je ob Četrtkovem 

večeru domačih pesmi in napevov 

zbralo pol vasi. To je bilo pred sedemdesetimi 

leti, jaz sem bil takrat star 

štiri leta. To je bil praznik na vasi. Ljudje 

so prej prišli domov s polja, prej so zaprli 

delavnice. Zbrali smo se na trati, vas 

se je povezala, to je bilo tudi neke vrste 

družabno srečanje. Predvsem pa je bila 

glasba nekaj izjemnega. 

Rekli ste, da je narodnozabavna 

glasba nova. Pravzaprav pa gre 

za nadaljevanje ljudske glasbe 

– posodobljene, a enake. Koliko 

pesmi ste napisali in za koga? 

Napisal sem več kot 3000 pesmi, največ 

v Sloveniji, in sicer za skoraj sto ansamblov, 

tako rekoč za vse. Imel pa sem srečo, 

da sem sodeloval z Avseniki, s Slakom, 

z Miheliči, Ruparji, Petriči in tako 

naprej, z vsemi ansambli neposredno, 

osebno. O glasbi smo se veliko pogovarjali, 

veliko smo govorili o tem, kaj bi 

naredil, ker sem imel vedno dovolj idej. 

Nekatere ideje sta pri Avsenikih dala 

tudi brata Avsenik, mesečno pa sem bil 

enkrat ali dvakrat tako pri Slavku kot 

pri Vilku Avseniku. Z Miheličem sva 

enako stara in sva skupaj rasla ob Avsenikovi 

glasbi in ustvarjala novo glasbo. 

Slak je z veseljem prihajal v mojo hišo in 

tudi jaz v njegovo gostoljubno hišo. Njegova 

žena Ivanka je bila izredno gostoljubna. 

Bili smo prijatelji. O večini ansamblov 

sem napisal tudi monografijo, 

popisal pa sem tudi razvoj narodnozabavne 

glasbe. To je slovenski fenomen, 

zvrst popularne glasbe, ena od dvajsetih 

ali tridesetih. Vse zvrsti smo prevzeli 

z Zahoda, nekaj pa tudi z Vzhoda in 

Juga. Narodnozabavna pa je nastala na 

naših tleh in sloni na narodni motiviki. 

Tudi naziv je ustrezen – narodna osnova, 

hkrati pa je sodobnejša in zabava za 

današnje občinstvo. 

Vsi poznamo svetovne uspehe 

Avsenikov in njihovo Golico, 

ki je bila največkrat predvajana 

skladba na radijskih postajah po 

svetu. Zakaj narodnozabavno 

glasbo tako slabo cenimo? Zakaj 

se zmrdujemo, zakaj jo zmerjamo 

kot »govejo«, pocukrano, 

ceneno, nekakovostno? Zakaj 

naša narodnozabavna glasba ni 

na seznamu Unescove dediščine, 

tako kot je na primer petje 

dalmatinskih klap? 

Mislim, da je treba še veliko narediti 

na promociji in jo zaščititi kot duhovno 

dediščino. Nekaj se je na tem že delalo, 

tudi glede Unescovega seznama. 

Slej kot prej bo tudi na njem. Premalo 

spoštujemo sami sebe, premalo spoštujemo 

svojo ustvarjalnost. Hkrati nas 

hočejo nekateri razdeliti na ruralne in 

urbane, kar je velik nesmisel. Ta glasba 

je nastala ravno zato, ker so se ljudje 

veliko preseljevali v mesta in so potrebovali 

neko idilo, nostalgijo, preteklost, 

ki je ostala na podeželju, zato je dovolj 

poslušana tudi v mestih. Mladina, ki 

jo dojema drugače, se zadnje čase tudi 

bolj navdušuje in harmonika je eden od 

najpriljubljenejših inštrumentov, če ne 

najpriljubljenejši. Avseniki so najprej 

postali popularni v tujini. Šele po uspehih 

v tujini so jih priznali tudi pri nas. 

Ne strinjam se s tem, da te glasbe ne 

maramo. To govorijo ljudje, ki so neuspešni 

in iščejo izgovore za svoje napake. 

Če človek nečesa ne zna ali slabo razume, 

začne to napadati. Ve se, da okoli 70 

odstotkov ljudi redno ali občasno posluša 

narodnozabavno glasbo. Radijske 

postaje, ki predvajajo narodnozabavno 

glasbo, so med najbolj poslušanimi. Res 

pa je, da jo hočejo nekateri stisniti v kot 

kot nesodobno, kar je nesmiselno. To 

verjetno izhaja iz nevoščljivosti. 

Nevoščljivost se opazi tudi pri 

vaših knjigah, ko jih nekateri 

»urbani« kritiki označujejo za 

»preproste« ali preveč »ljudske«. 

Danes je vsaka knjiga, ki izide v 

več kot 500 izvodih, uspešnica. 

Knjižnice pa letno izposodijo 

40.000 vaših knjig. Kako je 

nastala vaša prva knjiga 

Pesem njenih zvonov? 

To je zelo dobro vprašanje, rad odgovarjam 

nanj. (smeh) Začel sem pisati že v 

mladosti, najprej črtice in krajše zvrsti, 

tudi pesmice. Lani je bilo 50 let, odkar 

sem napisal prvo besedilo za pesem in 

izdal prvo knjigo Pesem njenih zvonov. 

To je domača zgodba. Moj oče je bil zelo 

93 13. 4. 2023

30 

INTERVJU 

Prej nisem vedel, 

da je ogromno pesmi, 

ki jih prepevamo v cerkvi, 

Terčeljevih. Avtor 

je pozabljen, ampak verzi 

so ostali. Če človek prebere 

dva, tri verze, je tako, 

kot bi bral Prešerna. 

radi mir. Zato nam je vsa politika, ki 

dela proti nam, tuja in res vzpostavi 

razmerje mesto – vas. V mestih se več 

govori in tudi piše na ta način, na podeželju 

pa je to veliko bolj preprosto in 

odprto, hkrati pa ljudje nimajo časa za 

Kar delam, črpam iz slovenskih korenin in Slovencem vračam. 

dober pripovedovalec, dober bralec, 

kar naprej mi je pripovedoval zgodbe. 

Mama je bila vesele narave, rada je 

plesala, bila je dovolj razgledana. Tako 

sem odraščal v lepem okolju. Hkrati pa 

mi je starejši brat Ciril odpiral literarni 

in glasbeni svet. Tudi vaško okolje 

je vplivalo name. Ljudje na vasi so pridni, 

delavni, pošteni. Vaško okolje je 

delomrzneža izvrglo, bil je obrobnež. 

V tem okolju sem napisal prvo povest z 

naše domačije. Oče je bil delavec, hodil 

je v tovarno. Njegov brat se je nepričakovano 

smrtno ponesrečil: padel je z 

lipe, ko je obiral lipovo cvetje. Njegovo 

dekle, s katerim sta bila tik pred poroko, 

je takrat izgubilo um. Ta ženska je 

še leta tavala po mojih rodnih Mostah 

pri Komendi. Zelo me je pretreslo, ko 

sem videl to žensko, zato sem napisal 

to zgodbo in takoj je bila zelo iskana. 

Najprej je izhajala kot podlistek v 

Kmečkem glasu. Knjiga je izšla v nakladi 

12.000 izvodov, potem je bila ponatisnjena 

v 5000 izvodih in slednjič 

v zbirki Slovenska povest v še 3000 

izvodih. V zbirki, v kateri so Tavčar, 

Kersnik in Finžgar, sem se Sivec pojavil 

kot mladenič, kar me je zelo veselilo 

93 13. 4. 2023 

in kar vleklo naprej. Ker sem 

po izobrazbi slavist, sem 

tudi vedel, pri čem sem. Ves 

čas sem želel pisati slovensko 

in za Slovence, zahodni 

tokovi me niso zagrabili. 

Drugi so poskušali marsikaj, 

a se ni prijelo. Moje knjige so 

bolj brane, ker so napisane 

slovensko, preproste, za najširši krog. 

Nekoč takega čtiva skorajda ni bilo. 

Pesem njenih zvonov ima žalosten 

konec. Ali je preprost slog formula 

za uspeh? Torej to, da ni treba 

trikrat prebrati istega stavka? 

Obstaja eno in drugo. Nekateri hlastajo 

po tujih vzorih, drugi pišemo iz domačih 

korenin. Berem tudi druge knjige: 

slovenskih avtorjev je veliko in veliko je 

dobrih knjig. Tudi tistih, ki želijo pisati 

po tujih vzorih. A pri ljudeh se to ne 

prime preveč, ker se vidi, da je umetno, 

samo presajeno. Naša ljuba Slovenija je 

še zmeraj lepa domovina, najlepša na 

svetu po zunanjosti in tudi po ljudeh 

zelo pridna, zelo prizadevna. Hkrati pa 

vidim, kaj nese našo domovino naprej. 

To, da radi delamo in imamo hkrati 

Diplomirani slavist in magister etnoloških znanosti 

Ivan Sivec (73) je najplodovitejši in najpriljubljenejši 

slovenski pisatelj v zgodovini. Napisal je 176 knjig 

v skupni nakladi 350.000 izvodov. Če bi zložili eno 

na drugo, bi nastal 6600 metrov visok stolp, višji od 

Triglava in Škrlatice skupaj. Po njegovih knjigah so 

bili posneti štirje filmi. Njegova najnovejša knjiga 

so šmarnice o Filipu Terčelju (Založba Iskreni). Ivan 

Sivec je vso kariero delal kot profesionalni radijski 

novinar in urednik s širokim znanjem muzikologa, 

etnologa in zgodovinarja. Napisal je več kot 3000 

besedil za najboljše narodnozabavne in druge glasbene 

skupine. Mnoge pesmi so uspešnice, 

ki so jih peli Avseniki in Slak ter Oto Pestner (67) 

in Helena Blagne (59). 

obrobne tuje neumnosti. Slovenski človek 

je v svojem bistvu preprost, odprt, 

pošten. Vse drugo je bolj ali manj prinešeno 

od zunaj. Zato mu je tudi takšna 

literatura bližja. Tisti, ki pišejo negativno 

o mojih knjigah, pišejo iz sebe. Jaz 

pravim, da vsak kritik, ki nekaj napiše, 

recimo o drugi knjigi, pozitivno ali negativno, 

samo projicira svoje mišljenje. 

Vsako pisanje, tudi pisanje kritike, je 

v bistvu projekcija osebnosti. Jaz se za 

to ne brigam, ker je kritik pač napisal 

svoje mnenje. Med kritikami je velika 

večina pozitivnih. Tudi kako negativno 

sem z veseljem sprejel, če je kritik knjigo 

prebral in jo pošteno ocenil. Veliko 

je kritikov, ki preberejo samo zavihek. 

Na take kritike se ni treba ozirati. Sem 

ljudski pisatelj, pišem za ljudi, ne pišem 

za konje. (smeh)

INTERVJU 

31 

Med kritiki je tudi Silvester Čuk, 

dolgoletni urednik revije Ognjišče, 

ki ima izjemen čut za slog. Vedno 

vas pohvali. 

Mogoče se preveč pogovarjamo o kritikah. 

Silvester Čuk je napisal kar preveč 

lepega. Glavna stvar je, da se mora človek 

najprej ocenit v sebi. Vilko Avsenik, 

genialen človek, tudi po značaju, mi je 

rekel: »Napiši besedilo ali knjigo na način, 

da boš sam zadovoljen.« Sam sebi 

ne moreš »blefirati«. Človek sam čuti, 

ali mu je uspelo ali ne. Ena stvar uspe 

bolje, druga slabše. Nikoli pa nisem namenoma 

delal slabše ali prehitro. Kot je 

rekel Vilko, moraš imeti sam svoje notranje 

zadovoljstvo. Če boš ti zadovoljen, 

bodo tudi poslušalci ali bralci, saj bodo 

to sprejeli in videli, da je iskreno. Žanri 

so različni. Moj žanr zajame veliko ljudi. 

O Prešernu sem napisal štiri knjige. 

Na spletu je neka ocena, ki je čista neumnost. 

Točno se vidi, da mi je avtorica 

Mileva Blažič, Bog ji daj dobro, hotela 

škodovati. Prešerna slabo pozna. Prešernovo 

življenje sem raziskoval tudi 

kot novinar po vseh možnih krajih in 

pri vseh možnih ljudeh, tudi strokovnjakih. 

O Prešernu govorim vedno le 

pozitivno. Ljudje, ki so po duši malo bolj 

črni in iščejo tudi temne plati značaja, 

imajo pravico do tega, vendar ne tako 

da se napiše, kar ne pije vode. 

Doslej se je prodalo 350.000 

izvodov vaših knjig. Zadnja knjiga, 

ki je ravnokar prišla iz tiskarne, je 

nastala, ker smo se na uredništvu 

pogovarjali o tem, kako narediti 

dobre šmarnice. Želeli smo tudi 

izpostaviti slovenski simbol, 

ki bo nagovoril tako stare kot 

mlade. Ko smo vas vprašali, če bi 

napisali knjigo o Filipu Terčelju, 

ste rekli, da vas zanima, ampak 

čez kako leto. Ko pa ste se poglobili 

v njegovo življenjsko zgodbo, 

ste jo napisali takoj. V rokah jo 

imamo dobrega pol leta potem, 

ko smo se začeli pogovarjati. 

Kot da bi se zaljubili v ta lik. 

Dobra zgodba težko nastane na hitro. 

Kar naprej prihajajo ljudje, ki želijo, 

da jim napišem življenjepis ali zgodbo. 

Mene mora stvar zagrabiti. Vame 

mora priti iskrica. Ta iskrica je navdih, 

nekakšna Božja iskrica. Zelo sem redoljuben, 

nekateri pravijo, da sem zoprn, 

ker dnevno delam 10–12 ur, vmes pa se 

malo rekreiram, hodim na Sv. Primoža, 

malo se posvetim še ženi, to pa je v bistvu 

vse. Vse drugo pa je pisanje, pisanje, 

pisanje. Tudi na dopustu. To je del 

mene, pisanje je kot zrak, ki ga diham. 

Ko ste dali idejo, se mi je zdela zanimiva, 

saj me zanima vsa zgodovina, 

posebej pa zamolčana in neznana zgodovina. 

Slovenci imamo zelo bogato 

zgodovino, veliko smo pretrpeli. Pravim, 

da smo živeli in še vedno živimo 

na prepihu, na križišču, na stičišču. To 

so tri pozicije, ki so izjemne. Tukaj smo 

se obdržali tisoč let. To smo sanjali – 

tisočletne sanje o osamosvojitvi. Sploh 

se ne zavedamo, da živimo tiste sanje, 

ki so jih sanjali naši dedje in pradedje, 

a niso prišli do njih. Mi pa smo prišli. 

To je izjemen zgodovinski trenutek. 

Tudi zaradi glasbe. Živimo v času 

Avsenikov. To je isto, kot bi v Avstriji 

živeli v času Straussov ali v Angliji v 

času Beatlov. 

Z obiskom ste mi vzbudili radovednost. 

Ko sem začel brati Terčeljeve 

pesmi, njegovo literaturo, sem pred 

njim takoj pokleknil. Videl sem, da je 

izjemen avtor, tudi kot avtor pesmi me 

je navdušil glede na to, da tudi sam pišem 

pesmice. Ampak Terčelj je izjemen 

pesnik in hkrati tudi izjemen prozaist, 

stilist. Ko sem prebral nekaj njegovih 

črtic, sem rekel, da je to treba napisati, 

da je to ljudem treba povedati. Na srečo 

obstaja o njem zelo dobra knjiga profesorja 

Ivana Albrehta, ni pa napisana 

Vaško okolje je delomrzneža izvrglo, bil je obrobnež. 

za najširši krog, je strokovna, čeprav 

je odlična knjiga. Ko sem šel h gospodu 

Albrehtu, me je bilo strah, kako bo 

reagiral, če napišem o Terčelju črtice. 

A gospod me je sprejel odprtih rok, 

najširše kar je možno. Povedal mi je, 

da je celo bralec mojih knjig. Zelo me je 

vzradostilo, da tako ugleden profesor 

bere tudi moje knjige in je z njimi zadovoljen. 

Obiskala sva Terčeljeve kraje 

na Primorskem. Sam pa sem obiskal še 

kraje na Gorenjskem in se o Terčelju 

pogovarjal z domačini. 

Pri ljudeh je Terčelj zelo spoštovan, 

rečejo mu »ta naš ljubi Lipče«. 

Kaj vse je dal ta človek za Slovence, 

kaj je dal mladini, kako je znal mladino 

vzgajati, kako se je znal mladini 

približati. Ker je nekaj časa študiral 

tudi v Nemčiji, je imel sodobne vzgojne 

metode. To, kar sedaj na veliko pišejo 

v učbenikih, je on delal že takrat. 

Njegovo poslanstvo ni bilo samo, da je 

bil duhovnik, lepo se je znal približati 

tudi mladini in jo usmeriti v pravo 

smer. Na vasi pa je znal kot duhovnik 

ljudi navdušiti, zbirati množico, 

fante, dekleta, starejše ... Zdaj, v tej 

malce nenavadni in navidezni demokraciji 

počasi stopamo proti poti, ki 

je bila nekoč že tlakovana prav zaradi 

takšnih ljudi, kot je bil Terčelj. Vsi 

potrebujemo v življenju vodilo, smer. 

Terčelj je bil pri tem fantastičen. Ob 

tem pa je še ustvarjal. Prej nisem ve- 

93 13. 4. 2023

32 

INTERVJU 

Terčeljeve veliko prezgodnje 

smrti ne jemljem preveč 

tragično, ker je naredil res 

ogromno. Pokazal je pot, kako 

je treba delovati, kako je treba 

biti pri tem srčen, odprt in 

iskren ne glede na posledice. 

in ga je celo izselil. Ampak Terčelj je ostal 

brez madeža na svoji duši. Zanimivo 

je, da je bil zaprt pod vsemi totalitarnimi 

režimi, pod italijanskim fašizmom, 

med vojno pod nemško okupacijo in na 

koncu so ga komunisti zverinsko umorili. 

To je v bistvu pika na i vseh treh 

zločinskih režimov. Mislim, da je umrl z 

nekim zadovoljstvom v sebi, da je nekaj 

dal svojemu narodu in da se ni nikogar 

bal. Delal je iskreno, pošteno in svoje 

poslanstvo je nadgradil z vsem svojim 

delom. Ker je bil talentiran, je bilo njegovo 

delo še posebej kakovostno. 

Vaša prva knjiga ima žalosten 

konec. Kaj pa knjiga o Terčelju? 

Kakšno je njegovo sporočilo? 

Ljudje, kot je Filip Terčelj, so eni od tistih 

vzornikov, ki jim lahko sledimo. V 

današnjem času, upam, do takšnih koncev 

ne prihaja. Njegove veliko prezgodnje 

smrti ne jemljem preveč tragično, 

ker je naredil res ogromno. Hkrati nam 

je pa pokazal pot, kako je treba delovati, 

kako je treba biti pri tem srčen, odprt 

in iskren ne glede na posledice. Takšni 

ljudje premikajo svet. Ne premikajo ga 

mlačneži ali ljudje, ki se nekoga bojijo 

ali premišljujejo samo o sebi, sebičneži. 

Terčelj je zagotovo premaknil svet in ni 

čudno, da je tudi kandidat za mučenca. 

Prav profesor Albreht je rekel, da je zelo 

vesel, da se bo še kaj napisalo, da bo tudi 

širša množica preko mojih črtic oziroma 

šmarnic izvedela, kar premalo poznamo. 

Posebej mislim, da je to dobrodošlo 

za mladino, ker prihaja v ta svet na novo 

in s starimi zadevami sploh ni seznanjedel, 

da je ogromno pesmi, ki jih prepevamo 

v cerkvi, Terčeljevih. Avtor je 

pozabljen, ampak verzi so ostali. Če 

človek prebere dva, tri verze, je tako, 

kot bi bral Prešerna. 

Čeprav sem po rodu iz Šturij, sem 

pozno izvedel, da je pesem Na 

svidenje nad zvezdami Terčeljeva. 

Praznik vseh svetih si brez nje 

težko predstavljamo. 

To je podobno kot pri ljudski pesmi. 

Kar je dobro, ostane, avtor pa se v bistvu 

pozabi. Ampak ker je tako dobro, 

ostane med ljudmi in to z veseljem 

sprejmejo za svoje. Terčeljeve pesmi so 

v bistvu že ponarodele. 

Vas je pri Terčelju nagovorilo 

tudi njegovo uporništvo? Deloval 

je namreč v času najhujšega 

fašizma na Primorskem, ko so 

prepovedali slovenščino in ljudem 

spremenili imena in priimke. 

On pa je v tistem času ustanovil 

mladinsko revijo Naš čolnič, 

ki si ga tudi uredniki in časnikarji 

jemljemo kot davni zgled. 

Ta uporniški duh, če tako rečete, je bil 

seveda v njem. A jaz ga bolj razumem v 

njegovi iskrenosti. Deloval je kot duhovnik 

na vseh možnih področjih. Videl je, 

kje kaj manjka, kje je treba kaj narediti. 

Seveda je pomembno, da je to tudi zapisano, 

da ne govoriš samo petdesetim ali 

stotim ljudem, ampak je razširjeno med 

mladino in tudi med starejšimi. Tako 

je v času fašizma delovala Mohorjeva 

družba, še naprej je izdajala knjige, tako 

je deloval Naš čolnič, tako je deloval 

duhovniški Zbor svečenikov sv. Pavla. 

Vse te stvari je pokril, ni pa se bal. Bil je, 

kar je delal. Ljudi vedno sodim po delu. 

Tisto, kar je delal, je bilo tako iskreno, 

da je bil prepričan, da mu nič ne morejo 

niti uradne oblasti, čeprav so še tako 

enostranske. Fašizem ga je želel uničiti 

Terčelj je zagotovo eden od naših najlepših vzornikov. 

na. Še mi, moja generacija, lahko rečem 

starejša generacija, ali pa vaša srednja 

generacija premalo ve o tem. Pametno 

sožitje, skupno življenje, napredek in 

prihodnost je v tem, ko smo seznanjeni 

s svojo zgodovino. To je del slovenske 

zamolčane zgodovine. Terčelj je izjemno 

pomemben, pomembno je, da spoznamo 

njegovo življenje, delo in tudi usodo. 

Kako ste knjigo oblikovali? 

Napisal sem enaintrideset črtic, vse od 

Terčeljevega rojstva do smrti – za vsak 

dan šmarnic po eno. Vmes je nekaj zelo 

ganljivih prizorov. Posebej tisti s sestro 

Mimico in seveda tudi konec. Njegovo 

življenje in delo je obdelano na mehek, 

literarni način, s citati iz njegovih pesmi 

in tudi iz proze. Bralec lahko začuti tudi 

njegovo literarno ustvarjanje. Predvsem 

me je presenetilo, kako so se včasih zbirale 

različne skupine ljudi, kako se je na 

primer zbirala bratovščina živega rožnega 

venca. Prikazuje življenje v časih, ki 

se danes mogoče šele na novo ponovno 

oblikujejo ali pa se sploh ne. Marsikaj 

se izve iz zgodovine. Velika prednost 

knjige je tudi barvni dodatek na koncu: 

dokumentarne fotografije, veliko jih je 

iz svoje zapuščine dal profesor Albreht, 

sam pa sem tudi obiskal vse kraje in dodal 

sodobne barvne fotografije, in sicer 

za stik z današnjim časom in zato, da je 

Terčeljeva podoba vsestranska. Mislim, 

da bi moral to knjigo imeti vsak slovenski 

dom. Ne zaradi mene, ampak zaradi 

Terčelja, ker je zagotovo eden od naših 

najlepših vzornikov. 

 

93 13. 4. 2023

IN MEMORIAM 

33 

UREDNIŠTVO 

WIKIPEDIA 

NADŠKOF, ki so ga po krivici izgnali 

Pred tremi leti, 11. aprila 2020, je ljubljanski nadškof Alojzij Uran odšel 

k nebeškemu Očetu v večno srečo, ki ne mine. 

Prvič sva se srečala v ljubljanski stolnici, 

ko sva bila leta 1970 posvečena v 

duhovnika. Tokrat je bilo 54 novomašnikov. 

Potem se je naš letnik srečaval 

vsako leto. Škof Lojze, tako smo ga imenovali, 

je vedno prišel, vselej je s seboj prinesel toliko 

veselja. Udeležil se je tudi zadnjega srečanja, 

ki ga je organiziral v Zavodu sv. Stanislava, 

kjer je živel. Z njim smo prepevali tako cerkvene 

kot ljudske pesmi. Imel je čudoviti glas, vse 

nas je prevzel. V svojih nagovorih je duhovnike 

znal spodbuditi in opogumiti. Zelo lepo je 

bilo biti v njegovi družbi. Bil je tako pristen, 

iskren in topel v odnosih. Na njem ni bilo nič 

ponarejenega. S svojim vedrim in nasmejanim 

obrazom je takoj pritegnil vsakega. Iz svojega 

živahnega srca, ki je vedno prepevalo, je izžareval 

neko skrivnostno energijo in vabljivo 

toplino. Njegov žameten glas lahko še danes 

poslušamo na posnetih ploščah, ki jih je izdal 

rojak in prijatelj, veliki glasbenik in zborovodja 

dr. Mirko Cuderman (92). 

PREIZKUŠNJE 

Najino prijateljstvo pa je raslo še posebej v času, 

ko je moral Lojze iti preko mnogih in težkih preizkušenj 

zaradi svojih nadrejenih v Cerkvi, in 

sicer zaradi še do sedaj nedokazanih grehov, ki 

naj bi jih storil. 

24. julija 2012 je iz medijev udarila novica, 

da mora nadškof Alojz Uran kot duhovnik 

umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih 

romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal 

znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno 

služi, zapustiti prijatelje. Moral je oditi 

iz Slovenije v Italijo, in to v Trst. 

Prav v času bivanja v izgnanstvu sva postala 

še večja prijatelja, redno sva se dobivala. 

V pogovorih je bilo mogoče čutiti bolečino, da 

mora živeti v tujini. Ni mogel razumeti, zakaj 

je moral zapustiti Ljubljano. Odhodu v Trst se 

je krčevito upiral, ves čas je vztrajal, da je bila 

storjena velika krivica. 

PISMO SOBRATOM 

Svojim sobratom je napisal pismo, v katerem 

opisuje svoje stanje: »Zdaj, postaran in bolan, 

potreben pomoči in nesposoben samostojnega 

življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino. 

Izgnan sem iz svoje krajevne cerkve, ki 

sem ji vedno služil s polno predanostjo. Ostajam 

globoko prizadet in začuden nad samim načinom 

izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, 

ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena 

moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.« 

V Trstu je preživel dobra tri leta in se bolan 

jeseni 2015 vrnil v Ljubljano. 

Prav v tem času sem ga še globlje spoznal: 

bil je čudovit človek, globok vernik in svet škof, 

pastir, ki je veliko ljudi pridobival za Kristusa. 

Vsi verni in neverni so ga imeli zelo radi, ker je 

bil tako človeški, vsakemu se je znal brez razlike 

približati. Ob vseh težkih priložnostih je 

ponavljal svoje škofovsko geslo: »Da, Oče!« 

Dragi Lojze, prosi pri Očetu, na katerega si se 

vedno obračal, da nam da dobre služabnike, ki 

bodo znali in zmogli našo Cerkev voditi v Jezusovem 

Duhu, hoditi za Gospodom in razločevati, 

kateri duhovi so od Boga in kateri od Hudiča. 

92 13. 4. 2023

34 

SVET 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Donald Trump kot odraz 

sodobne AMERIKE 

Komentar 

Trump je politično uspel zaradi družbenih medijev. Le-ti so uničili monopol osrednjih 

medijev, ki so do nedavnega ustvarjali javno mnenje. Pred pojavom družbenih medijev 

bi ga osrednji mediji preprosto raztrgali, kot so tudi nameravali narediti. 

Donald Trump (76) zopet polni 

novice. Vsem, ki so ga siti, se 

vnaprej opravičujem, ker o 

njem pišem. A njegova politična 

kariera se mi zdi preveč zanimiv 

in pomemben fenomen, da bi ga ignoriral. 

Želim pa tudi zapisati prepričanja 

in mnenja, ki so se mi porajala že 

leta 2016, ko je postal predsednik ZDA. 

Začel bom morda z najpomembnejšim. 

Trump kot oseba mi ni všeč. 

Njegovega odnosa do žensk in pravne 

države, načina komuniciranja, okusa 

ter samovšečnosti in egocentričnosti 

ne podpiram. Vseeno bi, če bi leta 2016 

imel volilno pravico v ZDA, glasoval 

zanj. Leta 2020 morda malce manj verjetno, 

a tudi povsem možno. 

Kajti čeprav je moj odnos do Trumpa 

kot osebe negativen, mislim, da gre pri 

njegovi politični karieri za svojevrsten 

pojav; odraz današnjega časa in sodobne 

ameriške družbe ter konec koncev 

tudi dokaz, da ameriška demokracija v 

svojem bistvu deluje. Naj pojasnim. 

TRUMP KOT KLOVN 

Trumpa kot politika se je vedno dojemalo 

kot klovna. Morda neokusnega, 

a super za medijski biznis. Leta 2016 je 

tako bil neprestano v novicah, četudi 

negativno. Morda so mediji mislili, da ga 

bodo preprosto izkoristili ter odvrgli, ko 

ne bo več služil pridobivanju bralcev oziroma 

gledalcev. A Trump je vse presenetil, 

v bistvu šokiral, in postal predsednik 

ZDA. Neprestano smo lahko poslušali, 

kako je to mogoče, kaj je narobe z ljudmi 

in družbo, kako ga ustaviti in odstaviti. 

Pa tudi, da je s sistemom nekaj narobe, 

potrebno je ukiniti elektorje; da so krivi 

družbeni mediji in lažne novice, proti 

katerim se je treba boriti z omejevanjem 

svobode izražanja … 

Dejansko je Trump uspel ravno zaradi 

družbenih medijev. Ti so uničili 

monopol osrednjih medijev, ki so do 

nedavnega ustvarjali javno mnenje. 

Pred pojavom družbenih medijev bi ga 

93 13. 4. 2023 

osrednji mediji preprosto raztrgali, kot 

so tudi nameravali narediti. A Trump 

jih je s pomočjo interneta zaobšel. Nezadovoljne 

volivce je nagovoril neposredno, 

v jeziku, ki so ga razumeli in jim 

je bil blizu. 

Tu sicer ni bil prvi. Družbene medije 

in internet je spretno uporabljal že 

njegov predhodnik Barack Obama (61). 

A to takrat še ni bilo problematično, saj 

je Obama imel podporo elit, v medijih 

in drugod. In tu pridemo do enega izmed 

bistev fenomena Trump: elitizem 

proti populizmu. 

Popularen je bil predvsem v t. i. 

»flyover states«, kar pomeni države, ki 

za veliko Američanov niso drugega kot 

razgled iz letala, medtem ko letijo iz 

ene obale na drugo. 

TRUMP KOT POPULIST 

Trumpa se pogosto označuje za populista, 

kar je tudi resnično. Nagovarjal 

je (pod)povprečnega državljana ter ne 

priobalnih, mestnih elit. Popularen je 

bil predvsem v t. i. »flyover states«, kar 

pomeni države, ki za veliko Američanov 

niso drugega kot razgled iz letala, 

medtem ko letijo iz ene obale na drugo. 

Pozabljene, ruralne, deindustrializirane 

države, ki jih politiki pogosto ignorirajo. 

Te države so ZDA prav toliko kot New 

York ali Los Angeles. A njihova kultura, 

raven življenja, odnos do religije ter 

mnogo drugega je precej drugačno od 

tega, kar lahko vidimo v večini filmov. 

Brez obstoja Elektorskega kolegija 

ZDA, ki jim kot enakopravnim članicam 

federacije zagotavlja določeno 

težo, bi bile dejansko politično popolnoma 

nepomembne. Že res, da imajo 

manj prebivalcev kot bolj poseljene 

priobalne države, a ZDA so konec koncev 

federacija zveznih držav in ne monolit. 

A to je že druga debata.

Komentar 

SVET 

35 

Kakorkoli, Trump si je kot ciljno publiko 

izbral prav ta zanemarjeni del ZDA. 

Veliko ljudi je bilo navdušenih; končno 

nekdo, ki jih omenja, razume ter se zanje 

bori. Tudi če to v resnici ni bilo res, 

je bil na njihovi strani bolj kot ustaljena 

politika, ki jo je poosebljala Hillary Clinton 

(75). Ta jih je imela za »deplorables«, 

torej nekaj nedopustnega, obžalovanja 

vrednega. »So rasisti, seksisti, homofobi, 

ksenofobi, islamofobi,« je tedaj dejala 

o skoraj polovici Američanov. Kar je 

bilo odličen odraz uveljavljene politike 

do velikega dela prebivalstva. Ljudje, ki 

jih je potrebno ignorirati, žaliti in držati 

stran od vzvodov oblasti. Skratka, izjemno 

elitističen pogled. 

Iz tega vidika populizem, poosebljen 

v Trumpu, ni nekaj slabega. Državljani 

imajo pravico do soodločanja o 

svoji državi ne glede na svojo izobrazbo, 

gospodarsko težo ali sposobnost izražanja. 

In mnogi državljani so se počutili 

zapostavljene, pozabljene in zasmehovane. 

Trump jim je naenkrat dal moč, 

za katero niso vedeli, da jo imajo. 

Joe Biden morda 

nudi občutek stabilnosti, 

a gre za iluzijo. Trump je, 

z vsemi svojimi protislovji, 

sodobno ameriško družbo 

odlično predstavljal. 

Seveda Trump ne predstavlja ali pooseblja 

»pozabljene Amerike«. V svojem 

bistvu pooseblja priobalne elite. A za 

razliko od svojih tekmecev se je odločil 

ta del Amerike mobilizirati. To bi lahko 

storil katerikoli od uveljavljenih politikov 

s svojo navidezno uglajenostjo, 

spravljivostjo in povezovalnostjo. A 

tega niso storili. Velik del prebivalstva 

so ignorirali, ker so ga lahko. Trump je 

to paradigmo spremenil. 

TRUMP KOT VIHAR 

Trump je tako ameriško politiko dodobra 

pretresel. Po mojem prepričanju še 

premalo. Kot je dejal že Thomas Jefferson: 

»Tudi to zlo ustvarja dobro. Preprečuje 

degeneracijo vlade in neguje splošno 

pozornost do javnih zadev. Menim, 

da je malo upora tu in tam dobra stvar, 

ki je v političnem svetu enako potrebna 

kot nevihte v fizičnem.« 

ZDA so v svojem bistvu eksperiment 

v demokraciji. To pa ne pomeni nujno 

uspešnosti, stabilnosti, strpnosti ali 

celo svetovne hegemonije. Gre za dokaj 

kaotičen sistem, v katerem država odraža 

svoje državljane. Če so ti izjemno 

nezadovoljni, če v družbi vre, se politika 

ne more pretvarjati, da je vse v redu 

in nadaljevati »business as usual«. 

In v Ameriki vre. Družba je razklana, 

nezadovoljna. Joe Biden (80) morda 

nudi občutek stabilnosti, a gre 

za iluzijo. Trump je, z vsemi svojimi 

protislovji, sodobno ameriško družbo 

odlično predstavljal. 

A hkrati je s svojim populizmom 

predstavljal tudi grožnjo uveljavljenemu 

redu. Zato ne čudi, da so mu nasprotovali 

skoraj vsi uveljavljeni mediji, 

mnenjski voditelji, politiki, zvezdniki … 

Cel mandat se ga je skušalo odstaviti in 

trenutno smo priča poskusom preprečitve 

njegovega morebitnega drugega 

mandata. Ali bodo ti poskusi uspešni, 

bomo morali počakati in videti. 

Ne trdim, da je bil Trump dober 

predsednik. Kult osebnosti, ki je 

zrasel okoli njega, se mi zdi izredno 

problematičen. A Trump kot pojav je 

nedvomno bil nekaj zgodovinsko pomembnega. 

Prikazal je, kako nezadovoljnih 

z obstoječo politiko je večina 

Američanov. Da so bolj pripravljeni 

zaupati nekomu, ki očitno laže, kot nekomu, 

ki navzven deluje uglajeno, pove 

več o stanju ameriške politike kot večina 

analiz t. i. strokovnjakov. Glas za 

Trumpa je v svojem bistvu nezaupnica 

uveljavljeni politiki in statusu quo. 

S svojo pojavo je Trump politično 

mobiliziral ameriško družbo, ki se je 

zadnjih volitev udeležila v rekordnih 

številkah. Ali so to storili zaradi podpore 

ali nasprotovanja Trumpu, v bistvu 

ni pomembno. In čeprav ZDA ni 

naredil »zopet velike«, bi lahko rekli, 

da jo je zbudil iz apatije, kar pa za demokracijo 

nikakor ne more biti slabo … 

PROFIMEDIA 

PORNO IGRALKA 

Trumpa spravila 

v težave, a lahko 

ga tudi vrne v 

predsedniško 

palačo 

Nekdanji ameriški predsednik Donald 

Trump je bil aretiran in obtožen 34 

kaznivih dejanj, povezanih s poslovnimi 

goljufijami. Obtožbe se nanašajo na 

plačilo v višini 130.000 dolarjev nekdanji 

pornozvezdnici Stormy Daniels v 

zameno za molk o domnevni aferi pred 

predsedniškimi volitvami 2016. 

Sodišče ga je že izpustilo in odletel je 

nazaj v svoj dom na Floridi, kjer je zvečer 

v govoru pred svojimi podporniki ostro 

napadel primer proti njemu. 

NADALJEVANJE ČLANKA 

NA SPLETNI DOMOVINI: 

93 13. 4. 2023

36 

INTERVJU 

HELENA ŠIJANEC, ŠTUDENTSKA MAMA 

Otroci so samo enkrat majhni, 

KARIERA PA LAHKO POČAKA 

Med fakultetami so razlike, saj ene dodelijo status starša, druge status študenta s posebnimi potrebami, 

potem pa ni vedno jasno, kaj ti pripada in kaj ne. – Ne glede na to, ali si študentska družina ali ne, 

je veliko birokracije, na katero moraš biti pozoren. – Po porodu sem padla v obdobje, ko se ti življenje 

spremeni. Imela sem celo občutek, da ne bom naredila nobenega izpita več, da ne bom nikoli 

magistrirala, da ne bo nikoli nič iz mene. 

PETER MERŠE 

KLEMEN LAJEVEC/DOMOVINA 

93 13. 4. 2023

INTERVJU 

37 

Kako je nastala ideja o blogu, 

kako se je vse skupaj začelo? 

Blog je začela pisati Petra Kmetič, ki se 

je v času, ko je bila še študentka, poročila 

in zanosila. Na fakulteti, na kateri 

je študirala, to ni bilo ravno običajno, 

zato nikjer ni dobila kakšnih konkretnih 

informacij ali pa pozitivnih zgodb 

mamic študentk in to je želela spremeniti. 

Zato je začela pisati blog, na 

katerem je opisovala, kaj pomeni biti 

mama študentka, kako se spopadati z 

izzivi, kako živeti kot družina v študentskem 

domu in podobno. Pridružili 

sta se ji še dve študentki-mamici, 

ki sta z njo potem ustvarjali blog. 

Kmalu so na e-pošto in kasneje na Instagram 

profil začele pisati še mnoge 

druge, ki so spraševale o bonitetah in 

možnostih, ki jih imajo na razpolago 

in podobno. Zaposleni na raznih institucijah, 

s katerimi kot mlad starš 

prideš v stik, takrat niso kaj dosti vedeli 

o tem, kaj vse nam pripada. Danes 

je situacija bistveno boljša, obstaja 

študentska svetovalnica, ki odgovarja 

na ta vprašanja in organizira srečanja 

študentskih družin in bodočih študentskih 

družin. 

Še vedno pa nas je precej malo, 

tako da so zaposleni v institucijah kot 

je CSD ob stiku z nami pogosto zmedeni. 

Razlike so tudi med fakultetami. 

Nekatere dodelijo status starša, druge 

status študenta s posebnimi potrebami, 

potem pa ni vedno jasno, kaj ti 

pripada in kaj ne. Zato je pomembno 

imeti nekoga, na kogar se lahko obrneš, 

da ti svetuje, kaj narediti, ko je 

otrok naprimer bolan in imaš zaradi 

tega težave s prisotnostjo na vajah. 

Veliko je takšnih sporočil. 

Kako je blog prešel v vaše roke? 

Petra je zaključila študij in iskala nekoga, 

ki bi z zadevo nadaljeval. Poznava se 

že iz gimnazijskih let, najina moža sta 

bila celo sošolca. V tem sem videla nekaj 

dobrega, nek prispevek družbi. Želela 

sem, da pokažemo, da študentske 

družine prav dobro živimo, da nismo 

neki reveži, ki bi se jim otroci »zgodili 

po nesreči« ali da komaj živimo. In sem 

sprejela. Čeprav sva bila ob rojstvu prve 

hčerke oba z možem še študenta, smo 

zelo lepo živeli. Slovenska država zelo 

dobro poskrbi za nas. Imamo možnost 

bivanja v študentskih domovih, štipendije 

in druge oblike finančne pomoči. O 

vseh teh stvareh sproti in ažurno pišemo 

na našem blogu, tako da lahko vsak 

izve, kaj in kako lahko uveljavi ali vsaj 

kam se lahko obrne, tudi glede pravnih 

zadev in podobnega. 

Kako težko je v Sloveniji dobiti 

prave informacije glede uveljavljanje 

pravic, ki jih imajo mladi 

starši, še posebej študenti? 

Koliko je birokracije? 

Tega je veliko in veliko različnih informacij 

kroži naokoli. Včasih ne veš, kam 

se obrniti. Zame je bil velika olajševalna 

okoliščina mož, ki je pravnik, zato je te 

stvari urejal on, meni pa se ni bilo treba 

ukvarjati z njimi. Tudi Študentska svetovalnica 

je zdaj v veliko pomoč, tudi 

individualno, če imaš kakšne specifične 

težave. Seveda pa se moraš angažirati. 

Ampak mislim, da je tako praktično 

v vsaki situaciji. Ne glede na to, ali si 

študentska družina ali ne, je veliko birokracije, 

na katero moraš biti pozoren, 

da so vse odločbe pravilno napisane. 

Lahko je kar kompleksno, zato dajemo 

v naših objavah temu veliko pozornost. 

Torej ste s svojim delovanjem 

olajšali delo prihodnjih generacij 

študentskih družin? 

Me smo morale te stvari urediti vsaka 

zase, zato se nam je zdelo smiselno, da 

damo informacije tudi na blog in da se 

povežemo s študentsko svetovalnico. 

Pogovarjala sem se tudi z univerzo, da 

bi med fakultetami poenotili obravnavo 

študentov staršev, ampak potem je 

prišla epidemija in ti pogovori so se ustavili. 

Zdaj sem pa s študijem zaključila, 

tako da bo to morda izziv za kakšno prihodnjo 

študentsko mamo. 

Kako je bil vaš blog spreje v 

družbi? Včasih se zdi, kot da je 

tema študentskega starševstva 

nekakšna tabu tema. Kakšni so bili 

odzivi? 

Znotraj katoliških krogov, v katerih se 

največ gibljem, ni bilo slabih odzivov, 

ker je to vseeno malo bolj razširjeno oz. 

vsaj ni nekaj tako neobičajnega. Petra 

in Kristjan Kmetič sta nama vedno bila 

velik zgled v tem, da se da. Neke vrste 

kulturni šok sem doživela, ko sem bila 

povabljena na živo knjižnico. To je dogodek, 

na katerega povabijo različne 

profile ljudi, da povedo svoje izkušnje. 

Tam sem videla, da za mnoge ljudi to 

ni nekaj običajnega, vsi so me namreč 

čudno gledali, kako lahko ob otroku naredim 

še karkoli, kaj bo z mojo kariero 

in od kje nam denar za preživetje. Sicer 

pa nisem imela veliko takšnih izkušenj. 

Nikoli se mi tudi ni zdelo, da sem posebej 

mlada. Prvo hčerko sem rodila, ko 

sem imela 24 let. Vedno sem tudi jasno 

povedala, da je bila odločitev za otroke 

skupna in da je to način življenja, ki ga 

želiva živeti. 

Država dobro poskrbi za družine 

v materialnem smislu. Kako pa 

študentske starše sprejema 

družba na splošno? 

Ne bi se omejila samo na študentska 

leta, ampak na materinstvo na splošno. 

S prevzemom tega profila sem se vključila 

v svet družabnih omrežij. Resda 

profil vseeno ni zelo velik in nikoli ni bil 

namenjen zaslužku. Ampak če hočeš to 

delati dobro, moraš poznati okolje družabnih 

omrežij in kako funkcionirajo. 

Tako sem začela spremljati razne vplivneže 

in njihov način življenja. Tako vidiš 

vzorec, ki ga družba ponuja kot ideal. 

Hitro se lahko ujamemo v zanko, ko 

mislimo, da je izsek iz posameznikovega 

življenja, ki ga vidimo na družabnih 

omrežjih, realnost. Pa najverjetneje ni. 

Danes si družba želi, da smo ženske vse: 

ženstvene, karieristke, prisotne mame, 

žene, urejene, lepe ... Vse in povsod. To 

pa ne gre. Modrost se mi zdi ravno to, da 

se zavedamo, da ne moremo imeti vsega 

in še posebej ne takoj. Tega sem se 

morala in se kot mama še vedno najbolj 

učim. Sklepati je treba kompromise. 

Tik pred porodom sem bila še popolnoma 

aktivna, po porodu pa sem 

padla v obdobje, ko se ti življenje spremeni. 

Imela sem občutek, da ne bom 

naredila nobenega izpita več, da ne 

bom nikoli magistrirala, da ne bo nikoli 

nič iz mene. Tak je bil zame čas takoj 

po porodu. Družba pa daje vtis, da 

se življenje ne spremeni, da otrok pade 

v tvoje življenje, da se mora prilagoditi 

tebi. Seveda starši ohranimo sebe, svoje 

vrednote in svoj način življenja, ampak 

hkrati se moramo prilagoditi, da 

naredimo prostor otroku, ki pride in je 

popolnoma odvisen od nas. Ne le zaradi 

hrane, tudi čustveno, v odnosih. 

Danes si družba želi, da 

smo ženske vse: ženstvene, 

karieristke, prisotne mame, 

žene, urejene, lepe. Vse in 

povsod. To pa ne gre. 

93 13. 4. 2023

38 

INTERVJU 

Družba pa daje vtis, da bi morali živeti 

enako kot prej. 

Ne samo da se življenje ne bi smelo 

spremeniti, ko pride otrok, danes 

se vse bolj zdi tudi, da bi moral biti 

model uspešne ženske v imenu 

enakosti spolov osredotočen na 

kariero, vzpon po družbeni lestvici, 

otroci in družina pa so problem 

pri vzponu po tej lestvici, nekaj 

zastarelega, kar žensko omejuje, 

jo pošilja za štedilnik, ji krati pravice. 

Kako gledate na ta sodoben 

pogled na žensko? 

Helena Šijanec je magistrica zakonskih 

in družinskih študij ter zaključuje 

izpopolnjevanje iz zakonske 

in družinske terapije. Predvsem pa 

je žena in mati dveh deklic, tretji 

otrok pa je na poti. Večina jo pozna 

kot »študentsko mamo, saj je tri 

leta upravljala blog in Instagram 

profil Študentska mama, na katerem 

je delila svoje izkušnje starševstva 

med študijem, inspiracijo, 

motivacijo in praktične nasvete za 

mlade starše v študentskih letih. 

Jeseni, ko je dokončala študij, pa je 

blog predala v roke novih generacij 

študentskih mam. 

Modrost se mi zdi ravno to, 

da se zavedamo, 

da ne moremo imeti vsega 

in še posebej ne takoj. 

Materinstvo mi je dalo najdragocenejše 

izkušnje za življenje. Danes sem drug 

človek kot prej, ko nisem bila mama. 

Ne v smislu boljša ali slabša, ampak 

enostavno drugačna. Imam drugačne 

izkušnje, drugačen pogled na svet. Ne 

želim poveličevati materinstvo, enostavno 

tako čutim. Biti uspešna in biti 

mama ni nekaj, kar se izključuje. Oba z 

možem sva ambiciozna, želiva si dobre 

kariere, imava življenjske cilje. Otroci 

so me naučili, kar se mnogi morda že 

prej, in sicer da ne more biti vedno vse 

po moje in po moji časovnici, ampak da 

je treba kaj tudi prepustiti in zaupati ter 

da vsaka stvar potrebuje svoj čas. 

Kot mama nisem manj ženstvena, 

ne cenim se manj, nisem manj enakopravna. 

V debatah o enakopravnosti 

drži, da obstajajo področja, na katerih je 

potrebno stvari izenačiti, naprimer glede 

enakega plačila za enako delo. Ob tem 

pa se je treba zavedati, da lahko samo 

jaz prinesem nekaj edinstvenega v svojo 

družino in moj mož nekaj drugega. Vsak 

prinese svoj del in ne vem, zakaj bi morali 

to enačiti. Problem je, če pozitivnih 

razlik, ki jih vsak prinaša, ne vidimo. 

Ali se vam je kdaj zdelo, da vas 

otroci zadržujejo pri karieri? Vam 

je bilo kdaj žal, da ne morete zaradi 

otroka tako hitro napredovati? 

Ko se primerjaš z vrstniki in vidiš priložnosti, 

ki gredo mimo, se kdaj pojavi 

tak občutek, sploh pod vplivom družbe, 

ki pravi, da moraš čim hitreje napredovati, 

graditi kariero. Hkrati pa imaš 

otroka, ki potrebuje točno tebe. Ko sem 

bila v zadnjem času zaradi zaključevanja 

izobraževanja nekoliko odsotnejša, 

sem videla, kako je odsotnost vplivala 

na hčerki. Biti mama ni kar nekaj. Z 

otrokom gradiš odnos in on nas potrebuje, 

da se lahko razvija. Seveda je težko, 

ko gre kakšna karierna priložnost 

mimo. Hkrati pa se zavedam, da so 

otroci samo enkrat majhni, kariera pa 

93 13. 4. 2023

INTERVJU 

39 

lahko počaka. Če izpustimo eno priložnost, 

bo morda prišla kakšna še boljša. 

Ravno lani se mi je zgodilo, da sem 

se obremenjevala zaradi ene izpuščene 

priložnosti, pa je prišla boljša. Ko gledam 

nazaj, mi je jasno, da se prva ne bi 

izšla. Treba je imeti nekaj zaupanja in 

zavedanja, zakaj počneš, kar počneš. 

Z možem rada načrtujeva in imava 

skupen načrt. Najin odnos, najini karieri, 

službi in starševstvo razumeva 

kot skupnost, v kateri drug drugemu 

pomagava in se podpirava. Najprej sva 

imela cilj, da mož pride do pravosodnega 

izpita, kar je pomenilo zaposlitev, 

staž in učenje, zame pa, da sem nekaj 

stvari odložila in jih naredila kasneje. 

Ampak to je bil najin skupni načrt, 

ker je bilo tako najbolj smiselno. Ko je 

on stvari zaključil, ima prednost moj 

s. p., da postavim na noge to, kar bi 

rada. Ni šlo za podrejenost, v kateri bi 

imel moški prednost. Če on stvari ne 

bi zaključil, si tudi sama ne bi mogla 

privoščiti, da po porodniškem dopustu 

odprem svoj s. p. 

Pričakovanja družbe do žensk pogosto 

zamegli dolgoročni pogled, da 

kot par gradiva skupno prihodnost. Po 

desetih letih skupne poti in šestih letih 

zakona vidim, koliko lažje funkcionirava 

skupaj. Ko sem ginekologinji povedala, 

s čim vse se ukvarjam, je rekla, da 

imam moža, ki zelo sodeluje. Meni pa se 

zdi povsem normalno, da se tudi mož 

ukvarja z otroki, saj sva jim starša oba. 

Zelo si aktivna, poleg študija in 

materinstva si bila tudi skavtska 

voditeljica, pisala si blog in še 

marsikaj. Kako si ob materinstvu 

in študiju našla čas še za vse drugo? 

Zdi se, da ko postaneš mama, 

nimaš več časa za nič drugega? 

Meni se je zgodilo točno to. Iz 110 % sem 

padla v »zgolj« skrb za dojenčka in svet 

se mi je sesul. V materinstvo sem šla z 

mentaliteto, da bom še vedno hodila naokrog, 

pač z otrokom, in da se ne bo veliko 

spremenilo. Nekaterim morda uspe, 

jaz pa se po porodu v tem nisem videla 

in ugotovila sem, da rabim nekaj časa 

zase. Tudi raziskave kažejo, da se ženska 

po porodu spremeni, prestrukturirajo 

se ji možgani. To zahteva nekaj časa za 

prilagoditev. Pomembno pa je, da sem to 

sprejela, da sem se zavedala, da je zdaj 

obdobje, ko me potrebujejo otroci. Ob 

večerih so zaspali med dojenjem, kar je 

pomenilo, da zvečer nisem mogla hoditi 

ven. Potrebovala sem čas za otroke, zase 

in svoje materinstvo. Pomaga pa mi tudi 

zavedanje, da je to trenutna situacija, 

da so otroci trenutno majhni in me zato 

toliko potrebujejo in da bo to obdobje 

enkrat tudi minilo. Zdaj je čas za to, prišel 

pa bo tudi čas za druge stvari. 

Študentska mama je pojem, 

ki ga starši študentskih mam in 

očetov pogosto ne slišijo ravno 

najrajši. Kako so to vlogo sprejeli 

vajini starši? 

Z možem sva se zaročila še preden sem 

diplomirala, do poroke sem sicer že 

imela diplomo. Takrat je bilo v meni 

nekaj vprašanj, zakaj ne bi rajši prej zaključila 

faksa, ampak sem jih hitro ustavila. 

Želela sem zaključiti faks, ampak v 

svojem ritmu. Ko mi je mama čestitala 

za opravljeno magistrsko nalogo, mi je 

rekla: »Helena, pri tebi sem spoznala, 

da se stvari da narediti tudi drugače, v 

obratnem vrstnem redu.« Deležna sva 

bila predvsem podpore. Z varstvom 

otrok so nama veliko pomagali mama, 

tašča in tast. Brez tega in podpore vseh 

okrog naju bi veliko težje dosegla vse 

zastavljene cilje. 

Kaj je največji izziv 

študentskim staršem? 

V splošnem bi rekla, da imamo študentski 

starši več prednosti kot izzivov. 

Eden od izzivov je morda, da si nekoliko 

finančno omejen. Mi smo sicer zelo lepo 

živeli, brez večjih težav smo si privoščili 

tudi počitnice, čeprav nismo hodili na 

eksotična potovanja. Lahko smo si privoščili 

tudi jesti v restavraciji, posebej 

v času, ko smo imeli študentske bone. 

Nisem imela občutka, da bi bili kje prikrajšani. 

Pridejo pa kdaj kakšni večji 

stroški, ki predstavljajo izziv. Prikrade 

se občutek, da nekaj zamujaš, izgubiš 

tudi stike z ljudmi, s katerimi si se v preteklosti 

več družil. Včasih sem si želela, 

da bi še kakšen prijatelj dobil otroka, da 

bi bili spet skupaj v istem čolnu. Včasih 

imaš slab občutek, da se vsi prilagajajo 

tebi. Sicer pa so v glavnem prednosti. 

Imela sem veliko časa, ki sem ga lahko 

preživela s hčerkama. Še več časa je 

bilo, ko je prišel kovid. Res smo se povezali 

in ustvarili dobre odnose. Če bi 

se znova znašla pred to odločitvijo, bi 

zagotovo ponovno izbrala to pot. 

Zakaj se vam zdi, da se tako malo 

ljudi odloči za tak način življenja? 

Velik problem je stanovanjsko vprašanje. 

Midva imava veliko srečo, da 

živiva v starem delu hiše Gregorjevih 

staršev in tako plačujeva samo 

stroške, najemnine pa nimava. Res pa 

je tudi, da bi se lahko, če te možnosti 

ne bi imela, preselila v študentski 

dom za študentske družine. Pri nas 

je za to res dobro poskrbljeno. Večji 

problem je kasneje. Trenutno nama 

največjo finančno stisko predstavlja 

ravno bivanjska problematika. Govorim 

o tako vrtoglavih številkah, da si 

je težko predstavljati, kako lahko kaj 

dosežeš brez staršev, ki ti pomagajo z 

dediščino, vložkom ali posojilom. 

Druga stvar je podaljšano študentsko 

življenje. Dolgo traja, da dosežeš 

izobrazbo. Potem imaš še občutek, da 

ne boš vsega doživel, če si boš ustvaril 

družino. Lepo je biti študent. Sama 

sem zelo uživala v času, ki je skupaj z 

vsemi porodniškimi in kovidnimi leti 

trajal približno 10 let. 

Danes je drugačna tudi zrelost za 

odnose. Po eni strani smo manj zreli, 

po drugi strani pa se vzbuja zavedanje, 

kako pomembni so za nas odnosi in 

kako pomembno je, da so kakovostni. 

Zato imamo višje zahteve, kar je tudi 

dobro. Veliko mladih se odloča za psihoterapije 

in delo na sebi, da razrešijo 

vzorce iz primarnih družin. 

Kakšen pa je tvoj pogled na splav, 

ki se ga danes pogosto dojema 

kot civilizacijski dosežek, 

človekovo pravico? 

To je zelo kompleksno vprašanje, ki ga 

drugače doživljam, odkar sem mama. 

Nisem spremenila svoje opredelitve, 

ampak razumem vprašanje kot kompleksnejše, 

kot se zdi na prvi pogled. Ni vse 

črno-belo, ne le pri tem vprašanju, tudi 

na splošno. Sama predvsem razmišljam, 

kako človeka v takšni situaciji slišati. Če 

se znajdeš pred tem vprašanjem, pomeni, 

da si najverjetneje v stiski. Razmišljam, 

kako pristopiti s sočutjem, ker je 

to pogosto tisto, kar nam ne gre. Znamo 

zagovarjati stališča in se opredeliti, kar 

je tudi prav, ampak pomembno je predvsem 

slišati človeka, videti, zakaj je prišlo 

do neke situacije, kaj je v ozadju, kako 

stopiti v stik z njim kot človekom. 

NADALJEVANJE INTERVJUJA 

JE NA INTERNETU 

93 13. 4. 2023

40 

ZGOD(B)OVINA 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

A 

volilna pravica ni bila vedno 

taka (če je sploh obstajala), 

pri njej gre pravzaprav 

za precej nov pojav. Morda 

se tega marsikdo ne zaveda, a volilna 

pravica se je na slovenskih tleh začela 

uveljavljati še v času Habsburške monarhije, 

a takrat je bila zelo omejena. 

Kot mnoge stvari, povezane s starodavno, 

večnarodnostno Habsburško 

monarhijo, tudi volilna pravica ni enostaven 

pojem. Različna je bila v avstrijskem 

in madžarskem delu države ter 

še dodatno v posameznih deželah. Kot 

lahko beremo v knjigi Volitve na Slovenskem: 

1861–1918 zgodovinarja Vasilija 

Melika, je bila deželnozborska in 

pozneje državnozborska volilna pravica 

vezana na občinsko volilno pravico. 

Prvi zakon, ki je urejal volilno pravico 

po občinah, je bil izdan leta 1849, a ni 

nikoli stopil v veljavo. 

93 13. 4. 2023 

Koliko bi naš glas štel 

V HABSBURŠKI MONARHIJI 

Volilna pravica je v sodobnih demokratičnih ureditvah določena v ustavi kot ena 

od temeljnih političnih pravic državljana. Dandanes jo imamo za tako samoumevno, 

da marsikomu ni več velika vrednota. Pripada nam avtomatično, in sicer ko postanemo 

polnoletni, in je univerzalna. 

ZAČETEK VOLILNE PRAVICE 

Leta 1862, po začetku novega ustavnega 

obdobja, je izšel zakon, s katerim so bile 

začrtane osnovne določbe za ureditev 

občinskega življenja. Ohranil je enak 

volilni sistem kot zakon iz leta 1849, 

ki se je v večini dežel ohranil do konca 

monarhije. Volilni upravičenci so se delili 

v dve skupini. Prvi so imeli volilno 

pravico, ker so plačevali določen davek 

(davčna volilna pravica), drugi pa po 

svojem položaju, službi in izobrazbi ne 

glede na to, ali so plačevali davke ali ne 

(inteligenčna volilna pravica). 

Volivci so bili nato razdeljeni še 

v volilne razrede (kurije), od katerih 

je vsak del volil določeno število poslancev. 

Volivci mestne kurije, ki so 

zastopali slabo petino vsega prebivalstva, 

so volili eno četrtino poslancev. 

Volivci kmečke kurije pa so v deželne 

zbore pošiljali dve petini poslancev, 

čeprav so predstavljali 80 % prebivalstva. 

Tretjina poslanskih mest v 

deželnih zborih je pripadala dvema 

privilegiranima volilnima razredoma, 

veleposestnikom in trgovsko- 

-obrtnim zbornicam. 

DAVČNA SKUPINA 

Občinska volilna pravica je bila omejena 

na tiste, ki so občini plačevali direktne 

davke. Pogoj za občinsko volilno pravico 

je bilo avstrijsko državljanstvo, sicer pa 

niso bili pomembni ne starost, ne polnoletnost, 

ne moški spol. Volilno pravico so 

imele tudi pravne osebe. Občinska volilna 

pravica je bila vezana na davke, ne na 

človeka. Kdor je bil v občini obdavčen, je 

imel volilno pravico: polnoleten moški, 

ženska, otrok, delniška družba, država, 

župnišče, samostan, bolnišnica ... Če so 

bili trije bratje in tri sestre skupni lastnik 

hiše, kmetije ali podjetja, so imeli na volitvah 

vsi skupaj en glas, saj so bili en volilni 

upravičenec. 

Zemljevid Habsburške 

monarhije leta 1856 z etnično 

sestavo. Slovenci so živeli 

večinoma pod avstrijskim cesarstvom, 

le Prekmurci so bili 

del ogrskega kraljestva. 

Ženska občinska volilna pravica 

ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, 

ampak le logična posledica 

vezanosti volilne pravice na 

davke. Davkoplačevalka je volilno 

pravico sicer imela, ni pa imela pravice 

glasovati. Namesto poročene žene 

je glasoval mož, namesto vdove, ločenke 

ali neporočene pa moški, ki ga 

je za to pooblastila. Prav tako niso 

smeli sami glasovati otroci in osebe, 

ki so imele varuštvo. 

INTELIGENČNA SKUPINA 

Določene kategorije ljudi so imele občinsko 

volilno pravico ne glede na to, 

ali so plačevale davke ali ne. To so bili 

duhovniki, uradniki (državni in deželni, 

ne pa tudi okrajni, občinski, zasebni 

in nižji državni uslužbenci), upokojeni

ZGOD(B)OVINA 

41 

Vsi moški so volivno 

pravico dobili leta 1896. 

TWITTER 

oficirji, vojaški uradniki, osebe z akademsko 

stopnjo izobrazbe, profesorji 

in učitelji. Pogoj za volilno pravico je 

bil, da so bili člani občine. Če niso plačevali 

davkov, so morali v občini imeti 

vsaj domovinsko pravico. 

Tudi v inteligenčni skupini so imele 

ženske volilno pravico, ne pa tudi 

pravice do glasovanja. Žensk v tej skupini 

ni bilo veliko, v glavnem so bile 

učiteljice. Volilno pravico so imeli še 

častni občani (častni člani občine) in 

častni meščani. 

SPLOŠNA VOLILNA PRAVICA 

Ko so leta 1896 ustvarili splošni volilni 

razred, so dobili volilno pravico vsi avstrijski 

državljani moškega spola, stari 

nad 24 let. Poleg splošnih pogojev je bil 

pogoj še šestmesečno bivanje v občini. 

Leta 1907 je bila uveljavljena tretja 

velika državnozborska reforma. 

Odpravljeni so bili vsi volilni razredi. 

Avstrija je dobila poslansko zbornico, 

sestavljeno na podlagi splošne, 

www.quora.com 

Slovenski poslanci 

v dunajskem parlamentu 

leta 1890. 

enake, tajne in direktne moške volilne 

pravice. 

Deželni zbori splošne in enake volilne 

pravice v Avstro-Ogrski niso nikoli 

dosegli. Ker so posamezne dežele 

svoje volilne reforme izvajale vsaka 

ob svojem času in vsaka na svoj način, 

so bile razlike v volilnih predpisih in 

volilni pravici ob prvi svetovni vojni 

znatno večje kakor petdeset let prej. 

POMEN 

DEMOKRATIČNE DRŽAVE 

Habsburška monarhija je bila zapleten 

mozaik dežel, narodnosti in družbenih 

stanov. To odražajo razvoj in lastnosti 

volilne pravice. Poleg poskusov ugoditve 

številnim interesom v hitro spreminjajočih 

se časih je bil namen volilne 

pravice tudi ohranjanje obstoječega 

stanja in privilegijev. Vse to se kaže v 

zapletenem sistemu, ki ga ni enostavno 

prikazati, se je razvijal postopoma in se 

regionalno precej razlikoval. 

Sistem se je vseeno prilagajal časom 

in postajal sodobnejši in splošnejši, 

a ga je povozil tok zgodovine. Ali 

bi ob ohranitvi monarhije kdaj dobili 

splošno, univerzalno volilno pravico, 

lahko le ugibamo. Po prvi svetovni 

vojni je bila pri nas uvedena splošna 

volilna pravica na občinski ravni, in 

sicer tudi za ženske, vendar so liberalci 

iz Beograda za ženske pravico 

ukinili že po enem letu. Ženske so pri 

nas splošno volilno pravico dobile šele 

leta 1945, ampak žal le na papirju, saj 

so jo v enopartijskem sistemu izgubili 

praktično vsi, tudi moški. 

Slovenke in Slovenci smo pravico 

do svobodne izbire na volitvah 

tako dokončno dobili šele leta 1990 

z nastankom lastne države. 

93 13. 4. 2023

42 

ODMEV 

MATEVŽ KRIVIC 

ZMOTE o izbrisanih 

Komentar 

Kako na kratko pojasniti vse zmote in predsodke o izbrisanih, ki so tako očitno 

spet udarili na dan? Vztrajno jih pojasnjujem že dvajset let, in to ne le tistim na desni, 

a s pičlim uspehom. Tudi tisti na levi pogosto iz njih vzamejo le tisto, kar jim je všeč. 

No, pa poskusimo še enkrat. 

Problem izbrisa ni, 

da nekateri niso dobili 

državljanstva, marveč 

da so izgubili pravico 

stalnega bivališča. 

Ob vesti o spomeniku v obliki 

črke ć so tudi mene obhajali 

mešani občutki. Ko je 

17. marca v Mladini N‘toko 

(Miha Blažič) to označil za simbolični 

kič, sem mu čestital za odličen komentar. 

Vam pa ne morem, ker vaši trije 

odzivi v nedavni številki (v uvodniku 

in kolumni urednika Tina Mamića ter 

v komentarju Vida Sosiča v Domovini 

št. 90) žal temeljijo na zmotah. 

SLOVENSKO DRŽAVLJANSTVO 

To, da izbrisani niso hoteli slovenskega 

državljanstva, je velika zmota. Seveda 

so bili med množico izbrisanih tudi 

taki, toda pri ogromni večini tistih, katerih 

primere sem osebno raziskal (in 

najbrž jih nihče ni toliko kot jaz), sem 

ugotovil, da so povsem enako kot tisti, 

ki so takrat državljanstvo pridobili, 

dolge ure stali v vrstah, da bi pravočasno 

(do 26. 12. 1991) oddali vloge za 

državljanstvo. Ko so prišli do okenca, 

pa prošenj niso hoteli sprejeti, ker niso 

imeli dokazila o bosanskem ali srbskem 

državljanstvu oz. rojstnega lista od 

tam. Ali so jih odslovili vljudno ali so jih 

surovo nagnali, je drugotnega pomena. 

V vsakem primeru je bilo dejanje uradnikov 

in centrale v Ljubljani, ki je tako 

ravnanje takratnim 64 občinam ukazala, 

kaznivo. Tudi po takratnem zakonu 

je bil uradnik namreč dolžan vlogo, ki 

ji še kaj manjka, sprejeti in dati rok za 

dopolnitev. Neuki prosilci tega seveda 

niso vedeli. Ko sem za to izvedel deset 

in več let kasneje, pa je kazenski pregon 

za izvirni greh že zastaral. 

NI ŠLO ZA DRŽAVLJANSTVO 

Da Tino Mamić tega ne razume, je 

delno opravičljivo, ker je bil v svojem 

primeru zaveden od uradnice. Toda 

kasneje je, kot sam piše, vendarle izvedel, 

da je imel republiško državljanstvo 

takratne SR Hrvaške in ne slovenskega, 

zato danes ne bi smel napisati, kot 

je napisal: »Leta 1992 sem čez noč izgubil 

stalno bivališče in s tem tudi slovensko 

državljanstvo.« Slovenskega 

državljanstva ni izgubil, saj ga sploh 

ni imel – le mislil je, da ga ima. Ni bil 

edini, ki je takrat živel v tej zmoti (razen 

pravnikov nihče sploh ni vedel, da 

smo imeli poleg državljanstva SFRJ še 

nekakšno republiško državljanstvo), 

toda danes te zmote ne bi smel več prikazovati 

kot resnice. 

V Ljubljani bodo postavili spomenik izbrisanim s črko Ć. 

Arhiv avtorjev 

Da, res je od okrog 200.000 »južnjakov« 

skoraj 90 % dobilo slovensko 

državljanstvo oz. točneje: 171.000 

jih je dobilo državljanstvo in le okrog 

29.000 ne. Kakšnih 3.000 od teh je 

Slovenijo zapustilo še pred izbrisom 

(recimo, ker je niso marali), ostalih 

25.671 pa je imelo pravico ostati v Sloveniji 

tudi brez državljanstva, in sicer 

le z dovoljenjem za stalno prebivanje. 

Problem nezakonitega in sramotnega 

izbrisa torej ni v tem, da je država večini 

izbrisanih s kaznivim ravnanjem 

svojih uradnikov preprečila, da bi pridobili 

slovensko državljanstvo, ampak 

v tem, da jim je nato nezakonito odvzela 

tudi status zakonitih stalnih prebivalcev 

Slovenije, ki so ga dotlej imeli 

kot državljani SFRJ. 

93 13. 4. 2023

Komentar 

Še en hud greh leži na slovenski politiki, 

zlasti desni (čeprav tudi »leva« 

ni povsem nedolžna): laganje (da, laganje!), 

da je vlada pri izbrisu samo izvrševala 

zakon, ki je bil za neustavnega 

razglašen šele sedem let kasneje. Ne, 

ustavno sodišče je prvič že leta 1999 

(in še enkrat leta 2003) zelo jasno povedalo, 

da je v zakonu manjkalo samo 

nekaj ter da za izbris tudi po določbah 

zakona ni bilo podlage in je bil torej 

nezakonit (ne samo protiustaven). 

ODMEV 

Nebojša Tejić/STA 

43 

KRIVIČNO IZBRISANI 

Mamić to zapiše kar dvakrat: v uvodniku 

in še v kolumni; tam s ponovitvijo 

dobro znane teze, da je vsak primer 

treba proučiti posebej in da niso bili vsi 

krivično izbrisani. V 20 letih sem na izmikanja 

javno opozoril že mnogokrat, 

vendar odziva ni bilo nikoli. Bo tako 

tudi tokrat? Zakaj so to resne razprave, 

ki niso vredne izmikanja? Preprosto 

zato, ker je bila s tem grobo nezakonitim 

dejanjem storjena krivica (in tudi 

povzročena škoda, čeprav individualno 

seveda zelo različna) popolnoma vsakemu 

od 25.671 izbrisanih, ne glede na to, 

Aleksandar Todorović je bil 

prvi voditelj izbrisanih. 

ali je bil dober ali slab, ali je na referendumu 

glasoval za osamosvojitev Slovenije 

tako kot g. Mamić ali ne (in dobro 

znano je, da velika večina je) itd. Že 

pred 20 leti sem kar naprej opozarjal: v 

tako veliki množici ljudi so vedno – po 

Gaussovi krivulji – dobri, slabi in povprečni 

ljudje, tudi svetniki in zločinci, 

če poenostavim. A tudi če jutri med 

izbrisanimi najdemo hudega zločinca, 

je bil njegov izbris prav tako nezakonit 

kot vsak drug. Za kaznivo dejanje pa naj 

dobi zasluženo kazen. 

TODOROVIĆ 

Obtožba pokojnega, tragično preminulega 

Todorovića (ki odškodnine 

za izbris nikoli ni zahteval, ampak le 

za nezakonito zavračanje delovnega 

dovoljenja) je nekaj tako nizkega, 

da od urednika, ki želi slediti svojim 

deklariranim vrednotam, pričakujem 

opravičilo družinskim članom in prijateljem 

pokojnega. 

O tem, da se vsi drugi izbrisani od 

države res nadejajo mastnih odškodnin, 

pa precej povedo številke: po posebnem 

zakonu o odškodninah, ki je bil 

leta 2013 sprejet šele na izrecno zahtevo 

pilotne sodbe ESČP iz leta 2012, bi 

bilo upravičencev okrog 12.000 (zakaj 

le toliko, ni prostora pojasnjevati), toda 

že tiste žaljivo nizke odškodnine, ki so 

bile brez dokazovanja konkretne škode 

avtomatično dostopne vsakomur, 

je zahtevala in dobila manj kot polovica. 

Zakaj žaljivo nizke? Ker je šestim 

od njih ESČP v pilotni sodbi priznalo 

pavšalnih (brez ugotavljanja realne 

škode) 250 evrov za vsak mesec izbrisa 

(in še za vsakega otroka 80 evrov 

mesečno), naš zakon pa 50 evrov. Ob 

izgovoru, da lahko dobijo več, če tožijo 

državo. Vsa opozorila, da prava neuki 

in socialno šibki ljudje težkih pravd z 

vsemogočno državo sploh ne zmorejo, 

so bila zaman, a praksa jih je potrdila: 

od 12.000 upravičencev je po sprejetju 

zakona tožbe vložilo okrog 250 (nekaj 

pa že v prejšnjih letih, skupaj torej okrog 

350 ali 3 % vseh). Kako se država 

z odvetniki tudi pri tej peščici preostalih 

zadev iz petnih žil upira plačilu 

povzročene škode, pa raje ne govorim. 

Primerjave z odškodninami žrtvam 

vojnega in povojnega nasilja? 

Seveda teže trpljenja ni mogoče primerjati 

s trpljenjem izbrisanih, toda 

zgolj simbolične odškodnine prvim je 

demokratična država po pol stoletja 

priznala, čeprav zločinov ni sama zagrešila. 

Nezakoniti izbris pa je zagrešila 

sama, in to po sprejetju svoje ustave, 

ki od nje povsem jasno zahteva povračilo 

celotne nezakonito povzročene 

škode. Celotne! Ker bi (tudi pri zgolj 

12.000 upravičencih) to seveda pomenilo 

za današnje generacije državljanov 

ogromno breme, smo predstavniki 

izbrisanih že ob sprejemanju zakona 

leta 2013 zahtevali le priznanje realne 

škode brez vsakih obresti in ob mnogo 

daljše (20-letno) postopno izplačevanje 

odškodnin, a se takratna vlada o 

tem sploh ni hotela pogovarjati. Danes, 

deset let kasneje, pa sta dosedanje zavlačevanje 

in biologija že opravila najpomembnejši 

del tega, na kar preračunljivi 

politiki že ves čas računajo. 

93 13. 4. 2023

44 

SVOBODNO GOSPODARSTVO 

DANICA OZVALDIČ 

KREKOVA BANKA 

je bila zgodba o uspehu 

Krekova banka (ne Krekova družba) je bila kratkotrajno prebujenje: 

velik uspeh, odlični rezultati, visok donos delničarjev. 

Zgodba o uspehu pa je s prodajo sčasoma žal povsem ugasnila. 

Kolumna 

93 13. 4. 2023 

Se spomnite filma Prebujenje iz 

leta 1990, ki ga je režirala Penny 

Marshal z Robinom Williamsom 

in Robertom De Nirom (79) 

v glavnih vlogah? Film pripoveduje o 

zdravniku, ki z novo metodo v normalno 

življenje obudi skupino mentalno povsem 

odsotnih pacientov, ki nato polno 

zaživijo z drugimi v skupini in s samimi 

seboj. Ustanova postane prijeten kraj za 

druženje, a žal le za kratek čas, saj se ponovno 

vrnejo v predhodno bolezensko 

stanje in se izgubijo vsak v svojem svetu. 

Film je bil nominiran za tri oskarje. 

Nekaj podobnega sem sama doživela 

pred dobrimi tridesetimi leti, ko 

so me povabili, da sodelujem pri ustanovitvi 

banke, ki bo delovala na podlagi 

vzajemnosti in v kateri bo denar v 

službi človeka (in ne obratno). Bila sem 

polna navdušenja. V mladi samostojni 

Sloveniji smo naenkrat tudi verni imeli 

možnost in priložnost narediti nekaj 

velikega za javno življenje. 

Ne bom naštevala mnogih prostovoljnih 

ur, ki smo jih v skromni ekipi 

podnevi in ponoči (niti deset nas ni bilo) 

žrtvovali za to, da smo zadostili vsem 

zahtevam za ustanovitev banke, katere 

poglavitna vodila pri poslovanju so bila 

strokovnost, odgovornost, vzajemnost 

in solidarnost. Začelo se je s soglasjem 

Škofovske konference in imenovanjem 

odbora za ustanovitev. V njem so bile 

cerkvenopravne osebe, med njimi tri 

takratne slovenske škofije. Nadaljevali 

smo z iskanjem sorodnih vzorcev v tujini, 

s pripravo dokumentov in soglasjem 

Banke Slovenije. Slednjemu so sledile 

tudi licence vodstvu. Potem smo pričeli 

s prodajo delnic. To je bila za nas in tiste, 

ki so delnice kupovali, nova izkušnja. 

Kupci so bili od povsod: posamezniki in 

podjetja, pravne in cerkvenopravne osebe 

ter tri slovenske škofije. 

V družbi se je o nas slišalo marsikaj 

neresničnega: da smo banka v celotnem 

lastništvu slovenske Cerkve, da 

moramo biti vsi, ki tam delamo, krščeni 

in birmani ter da vsak dan molimo, 

da banko vodi v bistvu en človek – ekonom 

mariborske škofije in da ima le on 

ključ od bančnega trezorja. 

V resnici je imela banka izjemno 

razpršeno lastništvo. Cerkvenopravne 

osebe niso ne takrat ne pozneje skupaj 

dosegle niti 20 % lastništva. Posamezniki, 

fizične osebe, kot jih pravno 

imenujemo, so s svojim skupnim deležem 

presegali polovico. Banka, ki zaradi 

veljavne zakonodaje ni mogla biti 

ustanovljena kot vzajemna, je poslovala 

z licenco, pod budnim nadzorom 

Banke Slovenije in v skladu s skrbno 

pripravljenim etičnim kodeksom. 

V poslovnih prostorih nas je k takemu 

obnašanju res zavezoval tudi križ in 

portret našega vzornika, krščanskega 

socialista, Janeza Evangelista Kreka. 

Poenostavljene oznake banke 

niso bile ovira, da ne bi ugled banke 

iz dneva v dan rasel. Vplivali smo 

celo na nekaj pozitivnih in trajnih 

sprememb v celotnem bančnem sistemu. 

Od zaposlenih smo pričakovali 

spoštovanje vrednot, ki jih navaja 

etični kodeks že v svojem uvodu z 

besedami Immanuela Kanta: »Moralni 

ukazi niso pravila spretnosti ali 

nasveti modrosti, temveč so zapovedi 

in zakoni.« Kodeks je vseboval tudi 

pravico zaposlenega do ugovora vesti 

kot morebiten korektiv, če bi v svojih 

vrednotah zašli. 

Do svojih strank smo se obnašali 

strokovno, odgovorno in z osebno zavzetostjo, 

predvsem pa smo bili med 

seboj solidarni. Reševanja izzivov smo 

se znali lotiti skupaj in skupaj smo tudi 

praznovali uspehe. 

DOBIČKONOSNA 

PRODAJA BANKE 

Banka pa je zaradi širitve svoje dejavnosti 

potrebovala dodatni kapital. V 

vodstvu smo pričeli z iskanjem strateškega 

partnerja, ki bi pristopil z lastniškim 

deležem do največ 20 %. Tako bi 

Krekova banka je nekaj let ohranila še ime, 

potem pa je izginilo tudi to. 

MEDIASPEED

SVOBODNO GOSPODARSTVO 

45 

banka ostala v večinski domači lasti, 

vendar za to ni bilo posluha, predvsem 

pa ni bilo politične volje med ustanovitelji. 

Ne morem si pomagati, da ne bi še 

vedno verjela, da je šlo za rivalstvo prav 

tam, kjer ga ne bi smelo biti – pri tistih, ki 

so idejo o ustanovitvi blagoslovili. 

Tekmovalno zanimanje dveh tujih 

bank se je končalo s prodajo eni 

od njih. V celoti. Za šestkratnik knjigovodske 

vrednosti. Je bila v Sloveniji 

Cerkvenopravne 

osebe niso ne takrat ne 

pozneje skupaj dosegle 

niti 20 % lastništva. 

še kakšna tako spektakularna prodaja 

premoženja? Po mojem vedenju ne. 

Kljub temu da si v vodstvu banke 

nismo želeli večinske prodaje in smo 

poskusili lastnike prepričati, da je banko 

vredno obdržati domače lastništvo, smo 

nalogo, ki nam jo je naložil Nadzorni 

svet banke, opravili z odliko. Ob iskanju 

strateškega partnerja smo se zavezali, 

da bomo zagotovili troje: vsem strankam 

zanesljivo nadaljevanje poslovanja, 

vsem zaposlenim nadaljevanje njihove 

poklicne poti in vsem delničarjem fantastično 

oplemenitenje premoženja. 

Tretje se je za enega od delničarjev 

izkazalo kot pogubno. Če banka ne bi 

bila prodana tako ugodno, bi bile tudi 

kasnejše naložbe mariborske nadškofije 

v finančne sklade manj drzne, 

predvsem pa bi manj vznemirjale. 

Ko danes kdo reče, da je Krekova 

banka propadla, nisem več samo žalostna, 

ampak zares jezna. Čakam, da 

se bo oglasil kdo od skoraj 5.000 delničarjev 

in povedal, da je, nasprotno, 

z naložbo v banko zaslužil več, kot je 

kdaj pričakoval. Najprej z dividendami 

in nazadnje s prodajo. 

Vendar ni pogumneža, ki bi to priznal, 

nikogar ni niti iz ljubljanske nadškofije 

in koprske škofije, ki sta bili med 

ustanoviteljicami. Še posebej boleče je, 

da danes tretja od njih, mariborska nadškofija, 

ki je bila celo pobudnica ustanovitve 

(in uspešne naložbe), potrebuje 

pomoč za preživetje in je besedo solidarnost 

zamenjala z besedo miloščina. 

ZLORABLJENO IME 

Med delovanjem banke smo v vodstvu 

močno nasprotovali, da bi se Krekovo ime 

uporabilo tudi za druge finančne organizacije, 

ki z banko niso imele nobene kapitalske 

povezave. Bali smo se, da bi njihove 

morebitne napačne odločitve zaradi imena 

vplivale tudi na ugled banke. 

Žal pri svojih prizadevanjih nismo 

bili uspešni in zgodilo se je prav to, česar 

smo se bali. Ime banke se velikokrat 

enači z imenom Krekove finančne družbe, 

v katero smo mnogi Slovenci vlagali 

certifikate. Res je, da je banka zbirala 

certifikate za več družb, tudi za Krekovo 

družbo, ta pa je imela drugo, od banke 

povsem drugačno poslanstvo in poslovno 

strategijo. Predvsem pa med njima ni 

bilo nobene kapitalske povezanosti. Zaradi 

imena še danes mnogi, nehote ali pa 

žal tudi hote, oba poslovna subjekta enačijo. 

Od mnogih lastnikov banke (bilo 

jih je blizu 5.000) pa se nihče ne bi smel 

skrivati za to poenostavitvijo. 

Svoje zaveze smo v vodstvu izpolnili 

in Krekova banka je bila zgodba o uspehu. 

Vse, kar se je dogajalo kasneje v povezavi 

s cerkvenimi financami, nima s 

to ustanovo nobene neposredne zveze. 

KAJ PA DRŽAVA 

In kaj ima z napisanim opraviti film Prebujenje 

z napisanim? Tisti, ki smo v banki 

delali, smo doživeli deset let prebujenja, 

deset let, ko smo ponosno delovali 

kot sodelavci, kot prijatelji. Ne pravim, 

da ni bilo nesporazumov, ki so nas opozorili, 

da moramo biti drugačni, a čas, ko 

smo bili cenjeni v okolju tako pri vernih 

kot nevernih sodržavljanih, drug drugemu 

pa opora in pomoč, je v nas pustil 

pozitiven pečat. S prodajo banke avstrijski 

mednarodno aktivni banki smo povezanost 

ohranili, vendar se je z rastjo 

in novo strategijo banke marsikaj spremenilo 

in nazadnje je ugasnilo. Ampak 

imeli smo tistih deset let. 

Naj si dovolim ob tem potegniti še 

vzporednico z mlado slovensko državo. 

Tu je prebujenje trajalo trideset let. 

Je zdaj ugasnilo? Upam, da ne. 

KOMENTARJI BRALCEV 

Končno smo o Krekovi banki dočakali 

poznavalski pogled “od znotraj”. 

Sam sem s prodajo ustanovnih delnic 

Krekove banke odlično zaslužil, pomagala 

mi je kupiti stanovanje za družino. 

V Krekovi investicijski družbi pa smo 

zapravili vse družinske certifikate. A v 

poslu in v življenju ne moreš le zmagovati. 

Me pa vseeno zanimajo imena in 

priimki ljudi, ki se skrivajo v stavku: “Ne 

morem si kaj, da ne bi še vedno verjela, 

da je šlo za rivalstvo prav tam, kjer ga 

ne bi smelo biti – pri tistih, ki so idejo o 

ustanovitvi blagoslovili.” Saj, ne gre da 

bi koga pribijali na križ, kajti po bitki je 

lahko biti general. Samo zaradi “higiene”, 

če bi se še kdaj pojavila zamisel za 

Novo Krekovo banko, kar sploh ne bi 

bilo slabo. Izkušenj se je nabralo veliko. 

Mirensky 

Najbolj bode v oči, da se je v očitno 

dobro zastavljeno zgodbo – še posebej 

s strani odličnih laikov – vmešal kler. 

To je milo rečeno čudno, ker katoliške 

sekularne inštitucije bi morali voditi 

odlični, sposobni, pravoverni, katoliški 

laiki. Kler pa bi se moral ukvarjati z 

liturgijo, dogmatiko, katehezo; pa ravno 

s tem se bistveno premalo ukvarja. 

RokC5 

93 13. 4. 2023

46 

MARKO KLOPČIČ, 

CASNIK.SI 

Kaj morate vedeti 

PRED NAKUPOM 

električnega avtomobila 

Električni avtomobili so še vedno dražji od klasičnih, 

predvsem zaradi dragih baterij, a se zaradi boljšega izkoristka 

z njimi vozimo trikrat ceneje. Pri nakupu električnega avtomobila 

je treba biti pozoren na kapaciteto baterije, na moč polnjenja 

in na kakovost aplikacije, ki omogoča upravljanje avtomobila. 

Sodobni električni avtomobili so 

med nami že več kot 10 let. Razvoj 

je bil v tem obdobju hiter: 

od prvega Nissana Leafa z dosegom 

117 km do današnjih modelov, od 

katerih imajo številni doseg nad 500 

km. Zaradi hitrega razvoja, ki mu je 

včasih težko slediti, v medijih še vedno 

zasledimo trditve, ki ne držijo več. 

CENA 

Nabavna cena električnih avtomobilov 

je še vedno opazno višja od cene avtomobilov 

na fosilna goriva. Glavni razlog 

so baterije, ki pa se z razvojem cenijo, 

zato se bo razlika v prihodnosti zmanjševala. 

Pri upoštevanju celotne cene lastništva 

pa so električni avtomobili že 

danes cenejši od klasičnih. 

Poglejmo si najprej ceno energije 

na prevoženih 100 km. Pri električnem 

avtomobilu za to razdaljo porabimo 

15–20 kWh, kar nas stane približno 3 

evre, če ga polnimo doma. Za bencin 

bi pri ceni 1,35 evrov/l in porabi 8 l/100 

km za isto razdaljo plačali 10,8 evrov, 

torej več kot trikrat več. Kot zanimivost 

naj omenim, da je cena kilovatne ure 

energije pri elektriki in gorivu približno 

enaka, končna razlika je posledica 

slabih izkoristkov motorjev na notranje 

zgorevanje, ki lahko za premikanje 

uporabijo le okoli četrtino energije. Pri 

razdalji 10.000 km na leto to pomeni 

skoraj 800 evrov razlike. Če upoštevamo 

še cenejši servis v znesku 100 evrov 

ter to, da država še ne računa cestnine 

(tudi približno 100 evrov), je skupni 

prihranek 1000 evrov na leto. Če je električni 

avtomobil 10.000 evrov dražji 

in upoštevamo še 4.500 evrov subvencije, 

smo že šesto leto po nakupu na 

boljšem. Pri tem pa nismo upoštevali 

dolgoročno cenejšega vzdrževanja, saj 

odpade menjava številnih delov, ki jih 

električni avtomobil nima. 

Če lahko doma postavimo še sončno 

elektrarno za samooskrbo in primaknemo 

4.000 evrov za večjo moč, ki 

pokrije porabo avtomobila, se nam pri 

porabi 0,2 kWh/km in ceni elektrike 

0,15 EUR/kWh razlika v vložku povrne 

nekje pri 130.000 km. 

Nabavna cena električnih 

avtomobilov je še vedno 

opazno višja od avtomobilov 

na fosilna goriva, celotna cena 

lastništva pa je že lahko nižja. 

NAPOTKI 

Najpomembnejše je, da vemo, kako 

bomo avto polnili. Doma poskrbimo 

za priključek, ki bo v dosegu polnilnega 

kabla. Pozanimamo se tudi za 

priključno moč domače napeljave in 

jo po potrebi povečamo (10 kW bo za 

večino avtomobilov dovolj). Če se nam 

pogosto dogaja, da pridemo domov pozno, 

zjutraj pa mora biti avto poln, se 

93 13. 4. 2023

verjetno izplača namestiti tudi posebno 

polnilnico. Če gremo na daljše vožnje le 

ob koncih tedna, bosta zadostovala tudi 

navadna vtičnica in priloženi polnilec. 

Priskrbimo si aplikacije ali kartice 

za polnjenje na področjih, kjer se 

pogosto vozimo. Že doma v aplikacije 

vnesemo številke kreditnih kartic. 

Po nakupu avtomobila prvič polnimo 

poizkusno, ko polnjenja ne potrebujemo 

nujno in se nam ne mudi. Polnjenje 

sicer ni zapleten postopek, vendar 

je drugačen od točenja goriva, zato 

ga je dobro opraviti, ko imamo dovolj 

časa. Namestitev aplikacije ali nabava 

kartice je nujna, ker so polnilnice, na 

katerih lahko plačamo z bančno kartico, 

na žalost zelo redke. V Sloveniji za 

polnjenje ob avtocestah potrebujemo 

Petrolovo OneCharge aplikacijo. Nekaj 

ultrahitrih polnilnic ima tudi Ionity, 

vendar so precej dražje. 

Še pred nekaj leti smo za vsakega 

ponudnika javnih polnilnic potrebovali 

svojo kartico ali aplikacijo, sedaj 

pa k sreči že prihaja do združevanj, ki 

omogočajo gostovanja, zato je dobro 

poizvedeti, katero skupino ponudnikov 

podpira naša aplikacija oz. kartica. 

Pravila Evropske unije tudi na tem 

področju, podobno kot za telefone, ne 

bi škodila. 

NAKUP 

Pri nakupu se je dobro pozanimati o 

naslednjih lastnostih električnega avtomobila: 

• Doseg oz. kapaciteta baterije. Pomembno 

je, da ne pretiravamo. Če 

npr. kupujemo avto, ki bo služil 

predvsem za vožnjo v službo, nima 

smisla preplačati velike baterije. Če 

pa se pogosto vozimo daleč, se za 

prihranek časa pri polnjenju izplača 

seči nekoliko globlje v žep. Okvirno 

bi lahko rekli, da je za vožnje po Sloveniji 

doseg nad 250 km (baterije nad 

50 kWh) dovolj. Za daljše poti je bolje 

imeti avto z dosegom nad 400 km na 

avtocesti (baterije nad 75 kWh). 

• Moč polnjenja z izmeničnim in z 

enosmernim tokom, ki jo avtomobil 

zmore. Od tega je odvisno, koliko 

časa bomo potrebovali za polnjenje. 

Če doma postavimo sončno elektrarno 

za samooskrbo in primaknemo 4.000 

evrov za večjo moč, ki pokrije porabo 

avtomobila, se nam razlika v vložku 

povrne nekje pri 130.000 km. 

47 

Večje vrednosti pomenijo krajši čas. 

Zavedati pa se moramo, da ima lahko 

omejitev tudi polnilnica. K sreči 

je tudi pri tem opazen napredek, saj 

imajo sodobne polnilnice polnilno 

moč tudi do 350 kW, kar danes zmorejo 

le redki avtomobili. Za polnjenje 

z izmeničnim tokom (AC) je priporočljiva 

moč vsaj 11 kW. Nekateri avtomobili 

zmorejo polnjenje z izmeničnim 

tokom z močjo 22 kW, a je 

za postanke na poti tudi to premalo. 

Če bomo električni avtomobil uporabljali 

za daljše vožnje, na katerih 

bomo morali polniti za več kot 100 

km poti, je za polnjenje z enosmernim 

tokom priporočljiva moč večja 

od 100 kW. 

• Kakovost aplikacije. Avtomobil seveda 

lahko uporabljamo tudi brez 

aplikacije na telefonu, vendar je priročno, 

da lahko na telefonu nastavljamo 

moč polnjenja ali pa npr. med 

zajtrkom vključimo ogrevanje, da je 

avto topel, ko se odpeljemo. Na žalost 

pa je kakovost programske opreme, 

ki to omogoča, pogosto vprašljiva, 

kar lahko pomeni dolge odzivne 

čase ali občasno nedelovanje. Pred 

nakupom se pri znancih ali na spletu 

pozanimamo, kaj si lahko obetamo 

od posamezne aplikacije. 

GULIVERIMAGE 

KAKO DELUJE E-AVTO 

Namesto rezervoarja za gorivo ima 

električni avtomobil baterijo, ki je 

običajno nameščena v osrednjem 

delu pod kabino, kar zagotavlja nizko 

težišče. Podobno kot motor tudi 

baterija ne potrebuje vzdrževanja. 

Za razliko od motorja so baterije 

precej nova tehnologija in se 

še vedno izboljšujejo. Čeprav jih v 

splošnem imenujemo litij-ionske 

baterije, gre tu za več različnih kemijskih 

sestav. 

VSE O DELOVANJU, DOSEGU 

IN ŽIVLJENJSKI DOBI ELEKTRIČ- 

NEGA AVTOMOBILA TER NJEGOVE 

BATERIJE NA SPLETU: 

93 13. 4. 2023

48 

JANEZ MIHOVEC, 

CASNIK.SI 

ZALLA ZARANA, 

prva slovenska 

filmska zvezda 

Čas zna biti neizprosen sovražnik spominu: izbriše ljudi in njihova dela ter jih prepusti pozabi. 

Tudi tiste Slovenke in Slovence, ki so pogumno odšli v svet in naredili velike stvari. Ena takšnih je Rozalija 

Sršen, rojena leta 1897 v Žužemberku, ki se je leta 1914 kot 16-letnica s prijateljico podala v Ameriko, 

kjer je želela postati filmska igralka in izpolniti sanje podeželskega dekleta. 

Rozalija Seršen se je v San Franciscu 

najprej napotila k teti, se naučila 

tujega jezika, administrativnih 

veščin, igrala v gledališču 

in se vklopila v novo okolje. Leta 1917 se 

je v spremstvu vrstnice, Nemke Isabelle 

Grenner, odpravila v Los Angeles z namenom, 

da uspe tudi v Hollywoodu. V 

začetku ji ni bilo lahko, a naslednje leto 

je le dobila prvo ponudbo in dobila manjšo 

vlogo španske plesalke. Leta 1919 ji je 

zaradi preutrujenosti od neprestanega 

snemanja padla odpornost. Zbolela je za 

takrat smrtonosno špansko gripo in njena 

igralska kariera je bila začasno prekinjena. 

Vrnila se je domov v Žužemberk. 

Kot eksotična dama izpod Alp 

je nastopila v 20-ih filmih. 

KLIC SVETA 

Toda v podeželskem slovenskem mestecu 

ni dolgo zdržala. Klic sveta je bil 

premočan. Po nekaj mesecih se je vrnila 

v Hollywood. Svoje umetniško ime je 

spremenila v Zalla Zarana in tedaj se 

je začela njena prava kariera. Delala je 

kot manekenka, pozirala slikarjem in 

leta 1921 je dobila svojo prvo pomembnejšo 

vlogo v nemem filmu Kolo sreče. 

Kot eksotična dama izpod Alp je v naslednjem 

desetletju nastopila v 20-ih 

filmih. Sicer ni doživela, da bi odigrala 

glavne vloge v 

velikih filmih, a 

je doživela mesto 

luči v razcvetu nemega filma. Njen 

največji uspeh je bil nastop v filmu The 

Show režiserja Toda Browninga. 

Zdelo se je, da je pot do zvezde na 

dosegu roke. Prijateljevala je s komikoma 

Stanom in Oliom, kupila si je vilo 

v mestu in čakala velike vloge. Potem 

WIKIPEDIA 

93 13. 4. 2023

49 

pa se je zgodila velika sprememba. 

S filmom Igralec 

jazza leta 1927 se je začelo 

obdobje zvočnega filma. 

Zalla Zarana se ni uspela 

prilagoditi novim pogojem 

igranja, ki so od igralk 

zahtevali čisto drugačno 

interpretacijo. Umaknila 

se je iz sveta filma, poročila 

s trgovcem z železnino 

Teom Lohmanom in leta 

1944 postala vdova. Do svoje 

smrti leta 1967 je živela v 

svoji vili na Fuller Avenue, v 

Slovenijo pa se ni nikdar več 

vrnila. Skozi desetletja spomin 

na Rozalijo Sršen bledi, 

a to ne spremeni dejstva, 

da je prav ona bila tista, ki 

je kot prva Slovenka odšla 

na trnovo pot filmskega 

zvezdništva v Hollywood 

in si tam v 20-ih letih prejšnjega 

stoletja ustvarila uspešno 

filmsko kariero. 

Rozalija Sršen (zapisana kot Rosalie Sersen) je v New York pripotovala leta 

1914, ko še ni dopolnila 17 let. V dokumentih je navedla, da jih že ima 17. Njeno 

zadnje bivališče je bilo v Vipavi (Wippach). Dokument hrani arhiv Ellis Island 

v New Yorku ( (c)2020 The Statue of Liberty - Ellis Island Foundation, Inc , št. 

100409020034, 658, vrstica 4). 

Ob avtorjih 

Časnika 

še izbrane 

dnevne vsebine 

slovenskih 

medijev! 

www.casnik.si 

93 13. 4. 2023

50 

PRIPOROČILA 

Beremo, gledamo, poslušamo ... 

DAMIAN 

AHLIN 

ČRNI KAMNITNIK – LOMA NEGRA 

(TINE DEBELJAK) 

Res je, da se več stvari deduje iz roda v rod. Beseda 

in slika znata večkrat biti tudi umetniški izraz, 

ki nas objema in napolni. V tem primeru govorimo 

o dedu, izgnanem škofjeloškem rojaku 

dr. Tinetu Debeljaku, ki se preko umetniškega 

izraza besede ujame s fotografsko kompozicijo 

vnuka Marka Vombergarja. Zbirka vsebuje črtice, 

pesmi, pisma in fotografije. Zanimivo je videti, 

kako se beseda skozi čas poveže s slikami. 

Dr. Tine Debeljak je leta 1948 prišel v Argentino 

in kmalu dobil službo v cementarni Loma Negra 

v mestu Olavarría (v notranjosti province 

Buenos Aires). Ko se mu je leta 1954 pridružila 

družina (žena in trije otroci), je bil prestavljen v 

mesto Buenos Aires. Tam je delal do upokojitve. 

Knjiga je izšla pri založbi Družina (2003). Bila je 

sicer razprodana, a jo prav gotovo lahko dobite v 

antikvariatih ali pri drugih zbiralcih. Avtor je dr. 

Tine Debeljak, vsebuje pa tudi fotografije Marka 

Vombergarja. Spremno besedo je napisal Denis 

Poniž. Uredil in oblikoval jo je Marko Vombergar. 

O, SREČNI DOM NAD ZVEZDAMI 

(IVAN SIVEC) 

S soprogo že vrsto let pripravljava šmarnice 

za otroke v naši vasi. Najina večna težava je 

izbor branja. Novejše šmarnice zadnjih let so 

namreč za osnovnošolske fantiče nezanimive, 

brez privlačne, kaj šele napete zgodbe. Ni 

več zgodb, kot se jih spominjava iz otroštva: o 

fatimskih pastirčkih ali Don Bosku. 

Tako je nastala ideja, da pripravimo šmarnice 

pri Založbi Iskreni. Želeli smo zanimivo 

zgodbo, ki ima 31 delov, epizod, ki imajo hkrati 

močno povezovalno rdečo nit. Z junakom, 

ki je zgled otrokom in ki nagovarja odrasle v 

duhu krščanstva in slovenstva. 

Beseda je meso postala. Poiskali smo najbolj 

priljubljenega pisatelja Ivana Sivca in mu 

predstavili lik Filipa Terčelja, mladinskega 

duhovnika, literata in upornika proti vsem 

trem totalitarizmom. 

Sivec je zgodbo napisal poglobljeno in doživeto. 

Z vidika nepristranskega opazovalca 

je predstavil Terčelja kot enega izmed nas, s 

človeškimi lastnostmi, otroškimi strahovi in 

srčno zavzetostjo za svoje ljudi. Suhoparnim 

podatkom življenjepisa mučenca in kandidata 

za svetnika je dodal življenjski sok, ki človeku 

»našega Lipčeta« živo naslika pred očmi. 

TINO MAMIĆ 

93 13. 4. 2023

ANDRAŽ 

ARKO 

Starozavezni CITATI 

DUHOVNOST 

Koliko prahu so v zadnjih letih dvignili plagiati in poneverbe diplomskih nalog! 

Ukradeno, kopirano ali prevzeto – brez navajanja avtorstva ali brez citiranja, kot da gre 

za lastno, avtorsko besedilo. Tega seveda ne moremo trditi glede evangelista Mateja, 

ki je »znanstveni aparat« citiranja izvrstno uporabljal že pred 2000 leti! 

51 

Ko se ob obhajanju 800-letnice 

postavitve prvih jaslic nadrobno 

srečujemo z božično 

zgodbo v Svetem pismu, seveda 

ne moremo mimo vseh starozaveznih 

citatov, ki jih evangelist Matej navaja 

v pripovedi o Jezusovem otroštvu 

(pa tudi sicer v svojem evangeliju). Pri 

tem seveda ne smemo pozabiti, komu 

je Matej neposredno namenil svoj 

evangelij: namreč svoji mladi, mešani 

skupnosti, ki vključuje kristjane, ki so 

izšli iz judovstva kot tudi spreobrnjence 

iz poganstva. Predvsem za prve je 

še kako pomembna povezanost med 

Staro in Novo zavezo. V tem kontekstu 

imajo Matejevi navedki iz 

Stare zaveze še poseben 

pomen, saj ravno na podlagi 

citatov pokaže Judom, 

ki so postali kristjani, da so 

se v Jezusu Kristusu izpolnile 

starozavezne napovedi 

in prerokbe o obljubljenem 

Odrešeniku. 

IZPOLNITEV 

NAPOVEDI 

Seveda pa Matej starozavezne 

citate vključuje posredno 

ali pa direktno, kot na 

primer: »Vse to pa se je zgodilo, 

da se je izpolnilo, kar 

je Gospod rekel po preroku: 

Glej, devica bo spočela in 

rodila sina in imenovali ga 

bodo Emanuel, kar v prevodu 

pomeni Bog z nami.« To 

je prvi primer v evangeliju, 

ko je naveden citat ali besedilo 

o izpolnitvi določene 

prerokbe, s katerim je želel 

Matej pokazati, da se je novozavezni 

dogodek zgodil 

zato, da bi se izpolnil naveden 

odlomek iz Svetega 

pisma. Seveda bo kdo rekel, 

da gre za nepopoln citat, 

saj je uporabljana zgolj fraza, 

da »je Gospod rekel po 

Kip evangelista Mateja na fasadi baziliki Marije Snežne v Rimu. 

Uroš Ranfl 

Glej, devica bo spočela 

in rodila sina in imenovali 

ga bodo Emanuel. 

preroku«. Vemo torej, da Matej navaja 

starozaveznega preroka, a nam ne pove 

katerega. V kontekstu sodobnega dojemanja 

in znanstvenega načina mišljenja 

bi si seveda želeli, da bi evangelist 

zapisal natančno, da gre za citat iz Knjige 

preroka Izaija in sicer za štirinajsto 

vrstico v sedmem poglavju. Zato se lahko 

sodobnemu bralcu zdi, da gre za nedoslednost 

pri citiranju, medtem ko je 

bilo kristjanom v Matejevi skupnosti, še 

posebej tistim, ki so izšli iz judovstva, 

kristalno jasno, da gre za Izaijevo prerokbo, 

saj so jim bili starozavezni spisi 

popolnoma domači. 

POUČEN NAMEN CITATOV 

V zgodnjem krščanstvu je bilo običajno 

to, da so Jezusa povezovali s Staro zavezo, 

vendar je Matej edinstveno standardiziral 

izpolnitev preroških besed. 

Pri iskanju teh izpolnitev pa ni poskušal 

razlagati tistega, kar bi lahko šteli za 

celoten ali kontekstualen pomen starozaveznega 

besedila, ki ga 

navaja, ampak se je raje 

osredotočil na značilnosti 

besedila, v katerem je 

podobnost z Jezusom in 

starozaveznim dogodkom 

oziroma napovedjo. 

Njegova metoda neposrednega 

citiranja preroka 

kaže na krščansko prizadevanje, 

da bi Jezusovi 

zgodbi zagotovil starozavezno 

ozadje in podporo. 

S tem so citati dobili 

poučen pomen, saj so 

krščanske bralce (ali poslušalce) 

obveščali in jim 

nudili oporo v veri. Tako 

so nekateri citati vezani 

na podrobnosti Jezusovega 

delovanja, kot da bi 

želeli poudariti, da je bilo 

celotno Jezusovo življenje 

do najmanjše podrobnosti 

v skladu z Božjim, 

vnaprej določenim načrtom. 

 

800 let jaslic 

93 13. 4. 2023

52 DRUŽINA V DRUŽBI 

Od 1. aprila 

VELIKE NOVOSTI ZA VSE STARŠE 

Po novem bosta za skrajšani delovni čas lahko delala oba starša, ne le eden, in sicer 

do otrokovega osmega leta starosti. Starši imajo tudi več starševskega dopusta. 

S 

1. aprilom začne veljati novela 

Zakona o starševskem varstvu 

in družinskih prejemkih, ki je 

bila v Državnem zboru sprejeta 

lani. Po njej imajo starši skupno več 

starševskega dopusta, od tega ima oče 

nekoliko krajši očetovski dopust (15 

dni) in 60 dni neprenosljivega starševskega 

dopusta. 

V praksi se za vse starše otrok, rojenih 

od 1. aprila 2023 dalje, nekoliko 

spreminjata starševski in očetovski 

dopust. Če je imel pred spremembo 

oče 30 dni očetovskega dopusta, mati 

105 dni materinskega, oba skupaj pa 

260 dni starševskega dopusta, ima 

kot doslej mati 105 dni materinskega 

dopusta ter 160 dni starševskega, od 

tega 60 dni neprenosljivega, oče pa 15 

dni očetovskega in 160 dni starševskega 

dopusta, od tega je prav tako 60 

dni neprenosljivega. 

V praksi bo tako mati, če bo oče 

nanjo prenesel prenosljivi del starševskega 

dopusta, lahko za otroka skrbela 

eno leto (365 dni), kot so se starši v 

UREDNIŠTVO ISKRENI.NET 

mnogih primerih dogovorili že do sedaj, 

oče pa je ob rojstvu otroka lahko 

na očetovskem dopustu le 15 dni. Poleg 

tega bo lahko do otrokovega osmega 

leta starosti (in ne več do konca prvega 

razreda) izkoristil še neprenosljivih 60 

dni starševskega dopusta. 

Sprememba je posledica prenosa 

evropske direktive v slovensko zakonodajo. 

Slednja zahteva, da ima vsak 

starš štiri mesece starševskega dopusta, 

od tega vsaj 60 dni neprenosljivega. 

Tovrstna zakonodaja spodbuja 

predvsem vključevanje očetov v skrb 

za dojenčka oz. enakomernejšo delitev 

skrbi med oba starša ter lažje 

usklajevanje družinskega in poklicnega 

življenja. 

KRAJŠI DELOVNI ČAS 

Prav tako lahko po spremembi zakona 

krajši delovni čas zaradi starševstva, 

pri katerem država staršem plača prispevke, 

koristita oba starša, ne le do 

zaključka prvega razreda, ampak do 

otrokovega osmega leta. 

45 dni 

več dopusta za starše 

Starša lahko skupaj delata za do 20 

ur skrajšan delovni čas, in sicer tako, 

da eden dela štiri ure ali pa v drugi 

poljubni kombinaciji ur (npr. vsak po 

šest ur, eden pet, drugi sedem ur, oba 

sedem ur), ki se določijo na tedenski 

ravni (ne dnevni). 

Prav tako se bo z minimalne plače 

na minimalno osnovo dvignila osnova 

za obračun prispevkov za pokojninsko 

in invalidsko zavarovanje za tiste starše, 

ki zaradi skrbi za štirih ali več otrok 

ostanejo doma in zapustijo trg dela. 

Novela Zakona o starševskem varstvu in 

družinskih prejemkih spodbuja predvsem 

vključevanje očetov v skrb za dojenčka. 

DEPOSITPHOTOS

TADEJA 

ZABRET 

KOLUMNA 

Starševstvo bi moralo postati 

OBVEZNA ŠOLSKA VSEBINA 

Če je nekoč otroka vzgajala vsa vas ali pa je bilo v vzgojo vključenih več generacij 

oz. širše sorodstvo, so današnji starši pogosto prepuščeni predvsem internetu, forumom 

in samim sebi. Dobro bi bilo, da bi ob vsem neznanju na tem področju učenje starševstva 

postalo del kurikuluma v osnovni šoli. 

53 

Velik del današnjih otrok bo 

nekoč imel sam svoje otroke. 

In če za vožnjo po cesti potrebujemo 

obširno izobraževanje, 

koliko bolj potrebna je priprava 

na vzgojo človeka, ki je brez dvoma 

ena najtežjih in najbolj vseobsegajočih 

odgovornosti, ki jih je mogoče 

sprejeti v življenju. 

Priznajmo si: prenos znanja v primarni 

družini je pogosto precej boren, 

nekaj srečanj (neobvezne) šole za starše 

pa starše le malo usmeri v času do poroda 

in največ še prvih nekaj mesecev 

življenja z dojenčkom. Vsebine na to 

temo so trenutno v sklopu obveznega 

izobraževanja tako zelo ubožne, da bi 

bile težko bolj. Nekoliko poenostavljeno 

obsegajo učenje o anatomiji človeka 

pri biologiji, nekaj ur (ali naravoslovni 

dan) na temo spolne vzgoje, kjer je poudarek 

na kontracepciji, in eno predavanje 

na zadnjem osnovnošolskem sistematskem 

pregledu, kjer se ta vsebina 

navadno še enkrat ponovi. 

OSNOVNA ZNANJA 

Dekleta v veliki večini niti ne vedo, kaj 

je menstrualni cikel, kaj šele, da ga imajo 

in kako je sestavljen ter zakaj je to pomembno. 

To ni le osnova za to, da lahko 

zavestno postaneš starš ali pa ne, ampak 

je tudi osnova poznavanja cikličnosti 

delovanja ženskega telesa, ki vsaki 

ženski močno olajša celotno življenje 

(tudi učenje, razumevanje čustvovanja 

in skrbi za zdravje), vsakemu moškemu 

pa razumevanje nežnejšega spola. 

Glede na delež tistih, ki se po spočetju 

otroka ustrašijo, bi tudi fantom 

koristilo razumevanje, da je njihova 

vloga pri spočetju novega življenja točno 

50 % in nič manj, njihova vloga pri 

vzgoji pa pomembnejša, kot si sploh 

upajo predstavljati (seveda bi bile vsebine 

mnogo konkretnejše, kot mi uspe 

napisati tukaj). Verjetno bi tudi kak 

bodoči očka izgubil strah pred tem, da 

bo zdrobil svoje dete, če ga bo prijel v 

DEPOSITPHOTOS 

Resnična izkušnja s slovenskim parom, ki je prišel na zdravljenje neplodnosti. 

Po dolgem času zdravljenja neplodnosti so ugotovili, da ne moreta zanositi, ker uporabljata kondom. – 

Bila sta naučena, »da je kondom nujen za zdravo spolnost«. 

roke, ali pa strah pred previjanjem, prisotnostjo 

pri porodu ter odgovornostjo 

imeti otroka. 

Mogoče bi imeli celo več otrok. 

Spomnim se, kako mi je neka medicinska 

sestra razlagala resnično izkušnjo 

s slovenskim parom, ki je prišel 

na zdravljenje neplodnosti. Po dolgem 

času zdravljenja neplodnosti so ugotovili, 

da ne moreta zanositi, ker uporabljata 

kondom. Vsa zaprepadena sta 

povedala, da sta bila naučena, »da je 

kondom nujen za zdravo spolnost« … 

DRUŽBENA OMREŽJA 

Tudi vprašanja v skupinah na družabnih 

omrežjih dajejo vedeti, da starši 

niso pripravljeni že na osnovno skrb za 

otroke, kaj šele na resne vzgojne izzive. 

Tako se tam neredko pojavljajo vprašanja, 

kako otroka (v zimskem času) 

obleči, kako mu izmeriti temperaturo, 

Če za vožnjo po 

cesti potrebujemo 

obširno 

izobraževanje, 

koliko bolj potrebna 

je priprava na 

vzgojo človeka. 

kako ga uspavati … Pa seveda vprašanja 

otroških bolezni, dojenja, uvajanja 

goste hrane, razvojnih mejnikov, pripomočkov 

… Kje so še vpliv starševstva na 

partnerski odnos, družinske finance in 

vzpostavljanje ravnotežja med družino 

in službo. Tudi vzgoja je postala cela 

znanost (kar seveda ni samo dobro). A 

vendarle, mlad človek bi s poznavanjem 

tipov starševstva in (vsaj osnovnih) 

napak, ki so jih pri vzgoji naredili njegovi 

starši, lažje rešil, kar se v mladosti 

in odraslosti rešiti da, ter bolj zdravo 

vzgajal naslednjo generacijo. 

Seznam prednosti vključitve tovrstnih 

vsebin v osnovnošolski program 

je mogoče poljubno podaljšati. Poleg 

vsega pa bi bilo učenje o starševstvu 

tudi vsebina, ki bi jo mladi resnično 

lahko prenesli v življenje, kar težko 

trdimo za marsikaj v aktualnem učnem 

načrtu. 

 

93 13. 4. 2023

54 

INTERVJU 

P. ANDRAŽ ARKO IN MATEJA KRAŠEVEC: 

Kruta realnost: 

ogromno ZAKONCEV skorajda 

nima spolnih odnosov 

Nobena »metoda« načrtovanja družine ne bo nikoli tako univerzalna, 

da bi zajela vse življenjske okoliščine. – Pari, ki imajo dober in pristen odnos, 

imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose. – Prvoten namen Cerkve je bil opozarjanje 

na svetost telesa in spolnosti. – Če živim celibat, to ne pomeni, da je spolnost iztrgana iz mene. 

Je del mojega telesa in z njo sem se morala in želela soočiti. 

EVA MARKOVIČ 

OSEBNI ARHIV 

93 13. 4. 2023

INTERVJU 

55 

Mag. Mateja Kraševec je specialistka zakonske 

in družinske terapije ter direktorica 

terapevtskega Centra Skupaj, ki je namenjen 

strokovni terapevtski pomoči parom, 

posameznikom, mladim in družinam. Mateja 

živi posvečeno življenje znotraj Frančiškove 

duhovnosti. Živi v Nazarjah, kjer vodi 

duhovne vaje, vikende za zakonce, celoletne 

programe in predavanja za zakonce, 

starše in posameznike, pripravo na zakon 

ter opravlja terapevtsko delo. 

P. dr. Andraž Arko je župnik v frančiškanskem 

samostanu v Nazarjah, kjer je tudi 

dom duhovnih vaj in prostor za terapevtsko 

dejavnost. Od nekdaj ga veseli delo 

z zakonci in mladimi. 

Ogromno zakoncev, tudi katoliških, 

se pritožuje, da imajo spolne 

odnose zelo redko ali pa sploh ne. 

Ali ta fenomen opažate tudi pri 

svojem terapevtskem delu? 

Mateja: Zame je bilo to soočenje s kruto 

resničnostjo. Ko sem se odločala za 

posvečeno življenje, sem sprejela tudi 

odločitev za odpoved možu, spolnosti, 

dotiku, posledično tudi materinstvu. 

Takrat sem sliko mož in žena doživljala 

idealizirano, češ kako lepo jim je, ker so 

lahko skupaj. Svoje odpovedi ne doživljam 

kot veliko bolečino, vseeno pa se mi 

je zdelo, da je zakoncem na tem področju 

lažje. Ko sem začela s terapevtskim 

delom, sem ugotovila, da možje in žene 

v resnici niso toliko skupaj in da jim ni 

tako luštno, kot sem si predstavljala. 

Spoznanje, koliko ljudi trpi na področju 

spolnosti, je bilo zame kar pretresljivo. 

Na področju intime in spolnosti se 

preigrava celotna dinamika odnosa. 

Spolnost odraža celoto psihičnega in čustvenega 

stanja moža in žene ter njunega 

odnosa. S pogovorom o spolnosti pogosto 

odkrijemo, kaj vse se dogaja v odnosu. 

Kakšni so razlogi za celibat 

v zakonu? 

Mateja: Eden od razlogov je, da nismo 

osvojili osnovne abecede odnosa. Moška 

govorica se izraža preko telesa in spolnosti, 

s katero moški išče stik in bližino. 

Ženska pa pristopa preko čustev, srčne 

bližine, pogovora. Šele ko z možem 

vzpostavi stik in bližino, se odpre tudi 

njeno telo, da lahko vstopi v intimo. Ker 

se tega ne zavedamo, žene čutijo, da mož 

pritiska na njih in jih v nekaj sili, možje 

pa čutijo, da ni žena nikoli na voljo in ji 

je vse drugo pomembnejše od spolnosti. 

Zato pride do tihega ali glasnega konflikta, 

v katerem si ne uspemo povedati, 

da imata mož in žena enake želje in potrebe, 

samo pristop je drugačen. 

Andraž: Moški si včasih predstavlja, da 

mu bo žena sama od sebe padla v naročje, 

ne da bi se mu bilo treba potruditi, 

se pogovarjati z njo … Pogovor za moške 

ni samoumeven. 

Mateja: Premalo se zavedamo tudi 

tega, kako ranjeni smo kot narod in 

kaj vse je zapisano v naših družinskih 

deblih. Slovenci smo zelo zaprti. To zelo 

občutim, saj sem se pred kratkim preselila 

s Primorske v Savinjsko dolino. Na 

Primorskem je več odprtosti, morda se 

čuti vpliv Italije, v notranjosti Slovenije 

pa so ljudje zelo zaprti vase. Slovenci 

nočemo pokazati bolečine, ampak 

stisnemo, smo »pridni« in rečemo, da 

bomo že zmogli. 

S sabo nosimo tudi ogromno zlorab. 

Vem, da so zlorabe zelo moderna tema, 

vendar jih je v resnici mnogo več, kot 

si lahko predstavljamo. Vsak tretji človek 

ima za sabo izkušnjo zlorabe. Telo 

takšno travmo nosi s sabo in se zaradi 

nje ne more predati ter sprostiti. Tukaj 

ne zablokirajo samo ženske, ampak 

Na področju intime in 

spolnosti se preigrava celotna 

dinamika odnosa. Spolnost 

odraža celoto psihičnega 

in čustvenega stanja moža 

in žene ter njunega odnosa. 

tudi moški. Pri starejših generacijah, ki 

so dale čez vojaščino, je bilo ogromno 

zlorab. Obračalo se jih je na štos, ampak 

takšne stvari povzročijo hude travme. 

Oseba se sicer lahko spusti v seks, ne 

moremo pa govoriti o spolnem odnosu. 

Pri spolnem odnosu se dva gledata, sta 

v stiku, se podarita, telesi komunicirata, 

skupaj jima je lepo. Zlorabljeno telo 

se zakrči in zapre. 

Željo po spolnosti ubija tudi današnja 

poplava pornografije in golih teles. 

Bolj ko si s tem bombardiran, manjšo 

spolno željo čutiš. 

Zakrament sv. zakona se izvrši 

šele s spolno združitvijo. Tudi sv. 

Pavel jasno naroča, naj se zakonci 

»ne odtegujejo drug drugemu«. 

Spolnost imenuje celo kot zakonsko 

»dolžnost«. Ali krščanski zakon 

brez spolnosti sploh obstaja? 

Andraž: Takšen zakon bi bil »jožefinski«, 

torej kot med Marijo in Jožefom. 

Če se par sporazumno odloči za to, gre 

lahko za milost, ki mu je dana, ampak 

takšni primeri so izredno redki. Spolnost 

je položena v našo naravo, zato 

je spolnost del zakona. Ob pisanju poročnega 

zapisnika se npr. preveri tudi 

odsotnost nezmožnosti spolnega dejanja, 

ki je razdiralni zadržek. To pomeni, 

da mora par, pri katerem je navzoča 

spolna nezmožnost, od škofa dobiti 

spregled za poroko, sicer se ne more poročiti. 

Spolnost je del zakona, enako kot 

pogovor. Spolnost je vezivo. 

Tudi danes obstajajo zakonci, ki 

spolnost doživljajo predvsem kot 

sredstvo za spočetje otrok. Potem 

ko dobijo otroke, se jim zdi, da se 

spolnosti lahko odpovejo. Zakaj je 

zakonska spolnost sploh pomembna, 

seveda poleg oblikovanja družine? 

Andraž: Če ima eden od zakoncev spolnost 

samo za »razmnoževanje«, potem 

gotovo nekaj ni v redu. Morda z odnosom 

ali pa ima oseba določene težave. 

Mateja: V papeški okrožnici Humanae 

vitae je čudovito napisano, da je spolnost 

namenjena obojemu: rodovitnosti 

in podarjanju življenja ter hkrati veselju 

in povezanosti med zakoncema. Cerkev 

se je v preteklosti zelo osredotočala na 

vidik dolžnosti in odprtosti za življenje. 

Premalo poudarka je bilo na tem, da je 

spolnost tudi v dobro moža in žene. 

Gledano s stališča odnosne terapije 

pa se z bližino, dotikom in nežnostjo 

hranimo. V sodobnem jeziku lahko rečemo: 

Ne odtegujta drug drugemu te 

hrane, ker bosta lačna. V svet bosta šla 

izčrpana, namesto da bi šla nahranjena 

»Mož naj ženi izpolni dolžnost, 

prav tako tudi žena možu. Žena 

nima oblasti nad svojim telesom, 

marveč mož, enako pa tudi mož 

nima oblasti nad svojim telesom, 

marveč žena. Ne odtegujta se drug 

drugemu, razen morda za nekaj 

časa, in sicer sporazumno, da se 

bosta lahko posvetila molitvi. Potem 

pa bodita spet skupaj, da vaju 

zaradi vajinega pomanjkljivega 

samoobvladovanja ne bi skušal satan.« 

(1 Kor 7,3-5) 

93 13. 4. 2023

56 INTERVJU 

in podprta. Tukaj je treba začeti ljudi na 

novo vzgajati. To čutim kot velik izziv 

za Cerkev in njeno poslanstvo na področju 

vzgoje za zakon. Ljudje so se namreč 

oddaljili, ker od Cerkve niso dobili 

prave govorice, ki bi jo razumeli. 

Kakšna je razlika, če ima par 

redne spolne odnose ali če jih ima 

nekajkrat letno? Kaj sploh pomeni 

»redni spolni odnosi«? 

Mateja: Opažam, da so nekateri pari 

sicer spolno aktivni, vendar gre to na 

račun notranjega miru in pristnosti. 

Skratka, drugemu popustim zato, da 

imam mir. Če ima par vsak teden ali še 

pogosteje spolne odnose, ni morda njihov 

odnos zaradi tega nič boljši. Tisto, 

kar šteje, je, da se par s spolnostjo čustveno 

odpre in zbliža. 

V prvem poglavju Svetega pisma, 

ob stvarjenju, piše: »Bila pa sta oba 

naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo 

sram.« V tem stavku se skriva najgloblja 

skrivnost intime. Svet nam vsepovsod 

ponuja telesno nagoto, nekaj čisto drugega 

pa se je razgaliti drug pred drugim 

in biti pred njim v vsem, kar sem, 

pokazati svojo ranljivost, povedati, kaj 

me jezi in prizadene. Vse to v območju 

spoštovanja, ne da bi me bilo sram. Šele 

takrat se lahko povežemo tudi s telesom. 

Takrat ni treba več pretvarjanja, 

hlinjenja vrhunca in seksa v temi, ampak 

se lahko zakonca zares srečata. 

Ali se takšna globoka združitev 

lahko zgodi nekajkrat letno ali je 

vseeno povezana z »rednostjo«? 

Kraševčeva: Spolni odnos je lahko tudi molitev. 

93 13. 4. 2023 

Mateja: Povezana je z vsakdanjim odnosom. 

Tako kot staršem, ki se pritožujejo, 

da otrok zvečer ne more zaspati, 

malo provokativno povem, da se otroka 

začne dajati spat že zjutraj. Vse je pomembno: 

kako smo vstali, kako smo bili 

čez dan čustveno povezani … Z vsem 

tem se začne dajati spat, ne šele od osmih 

zvečer. Enako je v spolnosti. Gradi 

se jo vsak dan, od jutra naprej. Z njo se 

ne moremo ukvarjati samo zvečer. 

Morda se to sliši kot ženski vidik. Ampak 

z moškimi je enako. Moškemu, ki ni 

spoštovan in ves čas doživlja kritiko, kaj 

vse dela narobe, telo zablokira. Morda bo 

lahko izvedel seksualno dejanje, ne bo pa 

mogel globlje. Z velikim spoštovanjem 

gledam moške, ki rečejo: »Meni ni samo 

do seksa, jaz bi rad tebe.« Pari, ki imajo 

dober in pristen odnos, imajo načeloma 

tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose. 

Ni redko, da se moški pritoži, češ 

»moja žena je preveč poduhovljena, 

da bi jo zanimal seks«. Ali je 

duhovnost, ki iz življenja izrine 

sozakonca, lahko pristna? 

Andraž: Če ima zakonec duhovnost za 

to, da mu ni treba v spolnost, potem pri 

tej duhovnosti nekaj »ne laufa«. Duhovnost 

je celostna in zajema tudi telesni in 

čustveni vidik. Ravno tako, kot se tudi 

v zakonski spolnosti zgodi duhovnost! 

Pri duhovnosti, ki izriva sozakonca, gre 

bolj za kamuflažo in skrivanje. 

Mateja: To je zloraba duhovnosti. 

Spomnim se para, ki mi je razlagal, 

kako sta se odločila, da bosta vsak večer 

skupaj molila. Kadar sta čutila, da 

bi šla v spolni odnos, sta rekla: »Danes 

bo pa ljubljenje najina molitev.« Meni se 

zdi to fantastično. Pari, ki imajo dober 

in pristen odnos, imajo načeloma tudi 

redne in izpolnjujoče spolne odnose. 

Kako na redne spolne odnose 

vpliva naravno načrtovanje družine 

(NND)? Mladi starši večkrat 

potožijo, da se jim lovljenje neplodnih 

dni v kaosu družinskih 

obveznosti, majhnih otrok in 

bolezni hitro izmuzne. 

Andraž: Ta tema je še bolj zahtevna od 

same spolnosti. (smeh) Težko je govoriti 

o tem, ker se hitro znajdemo na robu ali 

celo izven cerkvenega nauka. Ne mislim 

na to, da bi iskali luknjo v zakonu. Ampak 

ravno NND je včasih tisti, ki v zakonu 

blokira spolnost. Če ima par sicer 

dober odnos, vendar zaradi strahu pred 

zanositvijo ali drugih okoliščin nima 

spolnih odnosov, lahko pride do velike 

stiske. Za tiste pare, ki zmorejo v celoti in 

polnosti živeti NND, skupaj z vsemi preizkušnjami 

in napori, lahko rečem samo 

Bogu hvala, dana jim je milost. Nekateri 

pa tega ne zmorejo. Kakšne so alternative? 

Obstajata dve skrajnosti. Ena je 

odpoved spolnosti, druga pa nekritična 

uporaba kakršne koli kontracepcije, tudi 

abortivne (npr. vsa hormonska kontracepcija, 

maternični obroček …). 

Ko razmišljamo o kontekstu moralne 

teologije, moramo upoštevati, kaj je destruktivno 

za odnos. Če umanjkanje spolnosti 

negativno vpliva na odnos, moramo 

razločevati, kaj povzroči manjše zlo. Ampak 

tukaj gre vedno, poudarjam, vedno za 

presojo posameznega para. Par mora 

oblikovati svojo vest in po njej živeti zakrament 

sv. zakona. Predstavljajmo si nekoga, 

ki je npr. šofer tovornjaka in je zelo 

redko doma. Kako naj tak par živi NND, če 

hoče sploh kdaj imeti spolne odnose? 

En ekstrem so katoliški zakonci, ki rečejo, 

da jih nobena Cerkev ne bo komandirala, 

kako naj živijo v spalnici, in potem 

uporabljajo vso kontracepcijo po spisku. 

Drug ekstrem pa je, da vidimo zgolj in 

samo NND, čeprav to morda v odnosu 

povzroča ogromno napetosti. Rešitev 

za takšne dileme lahko najde samo vsak 

par zase. O tem se je treba najprej poučiti, 

nato skupaj premoliti in na koncu ugotoviti, 

kje sva midva kot par. 

Mateja: Zunanja regulacija intime med 

dvema človekoma je izredno težka. Težko 

je vzpostaviti sistem, ki bo zajel vse 

vidike spolnosti, ki bo čuval in varoval 

ter hkrati omogočal, da bosta zakonca 

vseeno lahko skupaj. Do pravega odgovora 

morata priti zakonca z zelo veliko 

ljubeznijo, globoko vero, zaupanjem, 

molitvijo. Nobena »metoda« ne bo nikoli 

tako univerzalna, da bi zajela vse 

življenjske okoliščine. Prvoten namen 

Cerkve je bil opozarjanje na svetost telesa 

in spolnosti. To se je kasneje izrodilo 

na kup prepovedi in navodil, kaj je 

prav in narobe. V resnici pa gre za pot, 

na kateri par zori. Če par preko zmot in 

težav raste, je to njuna pot odrešenja. 

Včasih ne zmoremo vsega narediti prav, 

vendar se v tem pomikamo naprej in 

zorimo. Padamo in vstajamo. 

Andraž: Jaz vidim podobnost s konceptom 

sočutnega starševstva. Koncept je 

zelo dober, vendar ga starši nikoli ne 

morejo živeti v celoti. Vsakemu staršu 

se zgodi, da mu poči živec, se neprimerno 

odzove, morda pade celo kakšen 

udarec, čeprav si tega ne želimo. Starši 

so potem popolnoma zafrustrirani, ker

INTERVJU 

57 

P. Arko: Oče naj otroku reče, da lahko kadarkoli 

pride s kakršnimkoli vprašanjem glede seksa. 

niso sposobni živeti po svojih visoko 

postavljenih idealih. 

NND lahko vodi k nečemu zelo 

močnemu in lepemu, lahko pa deluje 

destruktivno ali frustrirajoče, če par 

ne uspe doseči ideala. Zelo se me je dotaknilo, 

ko mi je neki mož povedal, da z 

ženo sprejemata nauk Cerkve, se o tem 

pogosto pogovarjata med sabo, na zakonski 

skupini, z duhovniki … Toda ko 

zapreta vrata spalnice, sta tam onadva 

in Bog. In ravnata po svoji vesti. 

Mateja: Tudi v moralni teologiji je najvišja 

instanca človekova vest, ki je nad 

vsem. Vest je treba oblikovati, da se bo 

pravilno odločala in ostala čista. 

Andraž: Kako naj jaz kot duhovnik neki 

mami, ki ima za sabo tri carske reze, rečem, 

da je edina prava stvar NND, sicer pa 

naj se vzdržita? Nauk je tak, prav je, da ga 

zakonca poznata, ampak potem morata iti 

in živeti nek normalen odnos. Na kakšen 

način – to bosta morala ugotoviti sama. 

Jaz ne bom nikomur rekel: »Natakni si 

kondom, pa vozi, Miško!« Odločita se lahko 

samo po lastni vesti. Pa tudi če ne gre za 

carski rez, ampak za običajne življenjske, 

materialne, bivanjske okoliščine. 

Kaj lahko stori zakonec, ki ga mož 

ali žena v postelji stalno zavrača? 

Mateja: Ta križ je nujno treba začeti 

razreševati. Če zakonec to preprosto 

sprejme, je enako, kot bi sprejel, da nekdo 

poleg njega konstantno leži pijan. 

Treba je poiskati pomoč. Zavračanje je 

krik po pomoči. Drugega je težko prisiliti, 

da poišče pomoč, vsekakor pa se je 

treba težave lotiti. Treba se je ustaviti in 

se vprašati, kakšno je moje poslanstvo v 

vsem tem. Ne, česa sem kriv in kaj sem 

naredil narobe, ampak na kakšen način 

sem poslan k takšni ženi oz. možu. Če 

me situacija boli, bom lahko iz nje nekaj 

naredil. Če me boli, ker se zakonec ne 

odziva name, je to klic in znak življenja. 

Kaže, da je potreben korak naprej. Najslabše 

je, če iz užaljenosti, prizadetosti, 

sestradanosti iščem spolno potešitev 

drugje ali pa se zaprem in se pretvarjam, 

da vsega tega ne potrebujem. 

Andraž: Pogovor mora biti spoštljiv. 

Žal pa je lahko na ravni pogajanja in trgovanja, 

zakonci govorijo o svojih »zahtevah« 

in »upravičenosti«. Razmišljanje 

nekaterih moških, da jim spolnost pripada, 

je zgrešen. Moški naj se rajši vpraša, 

kaj je čez dan naredil za odnos in 

stik z ženo, ali je opravil svoj del hišnih 

opravil … Pri ženskah pa je spolnost 

včasih žal sredstvo, s katerim trgujejo. 

In kaj lahko stori tisti, ki v zakonu 

ne čuti (dovoljšne) spolne želje? 

Mateja: Nujno se je začeti o tem pogovarjati. 

Če par pri tem nikamor ne pride, 

je koristno, da povabi tretjo, usposobljeno 

osebo, ki z veliko nežnostjo in spoštovanjem 

pristopi k temu vprašanju. 

Mnogo zakoncev se ne zna pogovarjati 

o spolnosti. Imata kakšen 

nasvet za starše, kako vzgajati otroke, 

da se bodo nekega dne lahko 

o tem konstruktivno pogovarjati? 

Mateja: Največja šola je odnos med 

mamo in očetom, ki ga otrok nese naprej. 

Zelo dragoceno je, če mož in žena zares 

živita odrešenost v lastnem telesu. Druga 

stvar je, da je domači prostor odprt za 

otrokove potrebe in iskren pogovor. Ko 

otrok odraste in ima fanta ali dekle, je super, 

če je med njim in starši vzpostavljene 

toliko varnosti, bližine in stika, da se lahko 

pogovarjajo tudi o spolnosti, intimi in 

kaj s tem narediti v času pred poroko. 

Andraž: Pomembno je, da se nas o tem 

ni strah in sram pogovarjati. V naši generaciji 

so mnogi, s katerimi se starši o tem 

niso nikoli pogovarjali. Ko npr. oče sinu 

ni nikoli rekel, da ima težave s pornografijo. 

Najprej se moramo z otroki začeti o 

teh temah pogovarjati. Ali prvošolčka, 

ki reče: »Ta dva seksata,« vprašamo: »Ali 

veš, kaj to pomeni?« To je iztočnica za 

pogovor, ki ga peljemo do tam, kot otrok 

rabi, odvisno od njegove starosti. Če oče 

po takšnem pogovoru reče: »Kadarkoli te 

kaj zanima, ti samo pridi do mene,« lahko 

rečem le »svaka čast«. Otrok ve, da so 

vrata odprta in da bo od staršev, namesto 

od sošolcev in spleta, dobil iskrene in 

pristne informacije. 

Mateja: Hvaležna sem tudi za vse spodbude, 

delavnice in knjige, ki danes 

obstajajo. (Glej okvirček.) To družine 

zelo potrebujejo. 

Ker vem, da se bodo pod intervjujem 

pojavili komentarji, rajši 

že vnaprej vprašam. Oba živita 

v celibatu. Kako lahko govorita 

o zakonski spolnosti, ki je nikoli 

nista izkusila? 

Mateja: Če živim celibat, to ne pomeni, 

da je spolnost iztrgana iz mene. Je del 

mojega telesa in z njo sem se morala in 

želela soočiti ter ugotoviti, kako jo lahko 

na darujoč način nesem v svet, ne kot 

žena in mati, ampak kot posvečena oseba. 

Preden sem se odločila za posvečeno 

življenje, sem imela štiri leta fanta. Tako 

da imam tudi jaz za sabo kakšno izkušnjo, 

nekatere so tudi težke. Tudi zaradi 

teh izkušenj čutim, da danes lahko govorim 

o tej temi, ki ni naučena, pač pa je 

šla skozi moje telo in življenje. 

Andraž: Zakonci imajo izkušnjo svojega 

zakona. Tisti, ki živimo v celibatu, pa 

preko dolgih let spremljanja zakoncev, 

pogovorov, zakonskih duhovnih vaj, 

pričevanj … dobimo nek širši vpogled. 

Nimam se za avtoriteto na tem področju, 

ampak samo predajam naprej tisto, 

kar sem dobil od vas, zakoncev. Zaupanje, 

ki mi ga izkazujete, sprejemam z 

veliko ponižnostjo in se vam zanj lahko 

samo zahvalim. 

 

P. ARKO IN KRAŠEVČEVA 

PRIPOROČATA: 

• Delavnica Čudovita princesa 

(za deklice med 9. in 12. letom ter 

njihove mame; Zavod Iskreni) in 

knjiga Čudovita princesa (avtorica 

Maja Vovk, Zavod Iskreni, 2019). 

• Delavnica Skrivnostna lepotica (za 

dekleta med 13. in 15. letom ter njihove 

mame; Zavod Iskreni). 

• Delavnica Divji bojevnik (za fante 

med 12. In 15. letom ter njihove 

očete; Zavod Iskreni). 

• Dr. Andraž Arko: strip v dveh delih 

Pri nas doma: ko pogovor nanese 

na … (Inštitut Integrum, 2022). 

Za otroke pred in na začetku vstopa 

v puberteto. 

• Bogomila Černelič: Pija in Juš spoznavata 

svoje telo (Inštitut Integrum, 

2022). Za predšolske otroke. 

• Priročnik za starše Brez zadrege: 

Kako začeti vzgojo za celostno 

spolnost? (Inštitut Integrum, 

2022). 

93 13. 4. 2023

58 

VZGOJNI IZZIVI 

MOJCA BELCL 

MAGDIČ 

JAKA KRENKER 

/DOMOVINA 

»Težavo imamo, ker je internet 

odprt prostor. Vsakdo lahko objavi 

karkoli. Mladi se s spleta učijo in 

dobijo napačne predstave, tudi o 

tem, kako se dva normalno pogovarjata«, 

pravi Marko Puschner, 

sodelavec točke osveščanja o varni 

rabi interneta Safe.si, ki deluje 

v sklopu Fakultete za družbene 

vede Univerze v Ljubljani. 

V 

video oddaji Iskreni, posvečeni 

pogovoru o družabnih 

omrežjih in njihovem vplivu 

na mlade, je beseda tekla tudi 

o temnih straneh interneta, do katerega 

znajo mladi dostopati (krute video 

vsebine z vojnih front, eksplicitna pornografija 

ipd.), in o tem, kakšne posledice 

to pušča na njih. 

Uvodoma je gost spregovoril o tem, 

kaj dela TikTok tako zanimiv, privlačen 

in hkrati zasvojljiv. Odgovoril je tudi 

na vprašanje, kako je mogoče, da lahko 

otrok tako hitro naleti na vsebine, ki so 

seksualne ali nasilne, tudi če jih ne išče. 

Posebno pozornost je posvetil najpogostejšim 

tveganjem, ki so jim izpostavljeni 

mladi (in odrasli), posebej 

pa je poudaril, kaj je poglavitni namen 

družabnih omrežij: pridobivati podatke 

svojih uporabnikov in nanje vplivati. 

Ob tem pa je omenil kar nekaj primerov, 

v katerih so družabna omrežja dokazano 

vplivala na mišljenje in delovanje 

ljudi. Nakupovalne navade niso izjema. 

Otroci, ko so izpostavljeni 

prekomerni uporabi ekranov, 

so oropani mnogih veščin 

in dobijo napačne predstave 

o svetu in življenju. 

93 13. 4. 2023 

MLADOSTNIKI se odnosov 

učijo iz tega, kar doživijo 

in vidijo na INTERNETU 

»Koliko časa se pri kakšnem videu zadržiš, katere točke na zaslonu se s prstom dotakneš, kaj te zanima 

danes, kaj te bo jutri, kaj te je včeraj, spremljajo na milisekundo natančno,« pove pove Marko Puschner. 

Sogovornik je nato izpostavil tudi 

dva najbolj zasvojljiva elementa, ki jih 

imajo družabna omrežja in na katera 

nasedamo vsi, ne samo mladi. 

Kako pa družabna omrežja spreminjajo 

mlade in njihova življenja? Poleg 

vsega je Puschner jasno poudaril, da 

imajo mladi danes težave s samopodobo, 

s prekomerno uporabo interneta in 

s pomanjkanjem spanca. Ob tem je dodal, 

da mladi to sami priznavajo. 

INTERNET JE NEPRIJAZEN 

Med drugim opaža tudi, da spletno nasilje 

mlade moti. »Če je bilo mladim v 

šestem ali sedmem razredu verbalno 

ali kakršno koli drugo nasilje, ki so ga 

videli na spletu, zabavno, jim v srednji 

šoli ni več,« pravi. Doživijo ga sami in 

to jih boli. Spregovoril je tudi o tem, kaj 

mladi na internetu vidijo, saj vidijo tudi 

zelo problematične in kaznive vsebine. 

To jih psihično zaznamuje. 

Kljub temu da je na družabnih 

omrežjih veliko pozitivnih vsebin, je 

prisotnih tudi veliko nevarnosti. Puschner 

je pojasnil, zakaj so Tik-Tok izzivi za 

mlade tako privlačni, zakaj jih izvajajo in 

na kaj pri tem največkrat pozabijo. 

V nadaljevanju oddaje je opisal težave, 

s katerimi se srečujejo otroci, ko so izpostavljeni 

prekomerni uporabi ekranov, 

katerih veščin so oropani in kakšne predstave 

o svetu in življenju dobijo, če večino 

prostega časa preživijo v virtualnem svetu. 

Kot dodaten problem je izpostavil 

še pornografijo, ki je za mlade postala 

učni pripomoček o spolnosti. Kot tragedijo 

vidi to, da se mladi srečajo s skrajnimi 

oblikami pornografije in mislijo, 

da morajo biti v spolnosti nujno nasilni 

(pretepanje, lasanje). »Ne razumejo, da 

k temu spada še ljubezen,« pravi. 

Ob zaključku pogovora je spregovoril 

o zasvojenosti in sprejemljivi uporabi 

zaslonov za predšolske otroke, šolarje in 

starejše najstnike. Svetoval je še, kaj je 

treba storiti, da si tako otroci kot starejši 

zaradi ekranov ne bi pokvarili vida. 

VABLJENI K OGLEDU 

ZELO POUČNE ODDAJE, 

KI JO ODPRTO DELIMO Z VAMI.

MOJCA BELCL 

MAGDIČ 

PROSTI ČAS - KOMENTAR 

Kako imeti po službi VEČ ČASA ZASE 

Sodobni ženski se včasih zdi, da dan nikoli nima dovolj ur. Ne glede na to, ali gre 

za službo od doma ali v pisarni, ure po službi včasih postanejo mešanica poskusov 

sprostitve, hkrati pa lotevanja opravil, ki se jih pogosto ne da opraviti čez dan. 

59 

DEPOSITPHOTOS 

Ne glede na to, ali imamo neskončen 

seznam opravkov ali samo 

poskušamo čim bolje izkoristiti 

svoj čas, avtorica Patty Breen 

na portalu Verilymag navaja nekaj praktičnih 

nasvetov, kako ravnati s časom, da 

bo izkoriščen kar se da premišljeno. 

NASTAVITE SI URO 

Moja mama je imela med odraščanjem 

večerno navado, ki jo je imenovala petnajstminutno 

pobiranje s tal. Na štedilniku 

je nastavila časovnik za petnajst 

minut, mi pa smo pospravili hišo, preden 

smo se začeli pripravljati na spanje. 

Čeprav smo se pogosto pritoževali, kako 

neumno je pospravljanje, je to navada, ki 

jo zdaj kot odrasla uporabljam, da čim 

bolje izkoristim svoje ure po službi. 

Ko končam delovni dan, nastavim 

20–30-minutni časovnik za pospravljanje, 

urejanje doma ali dokončanje 

stvari, ki jih nisem mogla prej opraviti. 

Veste kaj? Neverjetno, koliko lahko naredite 

v 20 ali 30 minutah. 

Zlaganje perila, pisanje seznama za 

nakupovanje, pomivanje posode ali pošiljanje 

elektronskega sporočila – praktična 

uporaba časovnika vam lahko pomaga, 

da boste hitreje zaključili nedokončane 

stvari in tako prešli na preostanek večera. 

Uporaba časovnika lahko 

pomaga, da hitreje zaključimo 

nedokončane stvari. 

USTVARITE SI RUTINO 

Ne maram besede ravnotežje, veliko 

bolj mi je všeč beseda ritem. Zanašanje 

na več trdnih dnevnih rutin lahko 

vsakodnevnemu življenju ponudi dobro 

strukturo in ritem. 

Cenim svojo jutranjo rutino. Vstanem 

zgodaj in začnem dan s kavo in sedenjem 

v mirni tišini. Nato porabim čas 

za branje, pisanje dnevnika ali molitev. 

Ta rutina mi pomaga, da se počutim 

bolj prizemljeno in povezano s seboj. 

Vzpostavitev rutine, ki je poživljajoča 

za telo in duha, je način, da poskrbite zase. 

Prav tako uživam v večerni rutini. 

Oblečem si najljubšo pižamo. Na obraz 

si nanesem nočno kremo ter si navlažim 

roke in vrat. Morda razpršim nekaj 

sproščujočih eteričnih olj in uživam v 

nekaj straneh dobre knjige. 

Vzpostavitev rutine, ki je poživljajoča 

za telo in duha, je še en način, da namenoma 

poskrbite zase in povečate število ur 

po službi ter se tako pripravite, da boste 

lahko v naslednjih dneh dali vse od sebe. 

POSTAVITE SI PRIORITETE 

Se kdaj spopadate z mislijo, da je nekaj 

prednostno, čeprav v resnici ni? V 

kulturi, ki daje prednost produktivnosti, 

se lahko preprosto osredotočite na 

to, da naredite čim več, namesto da bi 

razmišljali o tem, kaj je med mnogimi 

stvarmi najpomembnejše. 

Praksa, ki se mi zdi v življenju koristna, 

je, da dam na začetku tedna 

prednost vsem točkam na seznamu opravil. 

Določanje, ali ima zadeva nizko, 

srednjo ali visoko prioriteto, mi pomaga 

bolje krmariti s časom med tednom. 

Ko boste ugotovili, kam posamezna 

stvar sodi, vam bo to dalo strukturo in se 

boste lažje osredotočili na to, kje začeti. 

Pri domačih projektih začnite s stvarmi 

z visoko prioriteto in se, ko končate, premaknite 

na stvari srednje in nižje ravni. 

Pri projektih, povezanih z delom, lahko 

naslednji delovni dan začnete pripravljeni 

glede na vrstni red, v katerem je treba 

stvari narediti. Tudi če ne začnete s projektom, 

lahko tovrstno načrtovanje pomaga, 

da se boste počutili bolj zadovoljno, 

čeprav boste naloge dokončali pozneje. 

IZKLOPITE TELEFON 

Ni treba biti znanstvenik, da bi ugotovili, 

da živimo v kulturi, v kateri smo 

mnogi preveč povezani z družabnimi 

omrežji in telefoni. Vemo pa tudi, da nas 

to včasih odvrne od drugih pomembnih 

stvari, ki se dogajajo v našem življenju. 

Določiti si meje glede uporabe telefona 

in družabnih omrežij je praktičen način za 

učinkovitejšo porabo časa po službi, saj je 

pomembno, da se v tem času napolnimo, 

ne pa izčrpamo. Razmislite o nastavitvi 

časovnika, koliko časa si dovolite brskati 

po družabnih medijih ali prebirati dnevne 

novice. Po tem razmislite o tem, da bi imeli 

telefon v drugi sobi ali da bi vsak večer 

določili čas, ko ga izklopite in z njim vsa 

družabna omrežja. Na začetku je lahko 

neprijetno, vendar boste morda presenečeni, 

koliko bolj žive se boste počutili, ko 

boste stran od zaslonov. 

ODKLOP OD ZASLONOV 

Za vse, ki težko odložite telefon ali 

računalniško miško, a si želite imeti 

več prostega časa, je knjiga Digitalni 

minimalizem odlično izhodišče. 

Knjigo, ki je na voljo tudi v slovenščini, 

lahko kupite v trgovini Iskreni. 

93 13. 4. 2023

60 

SLADKO-SLANE BRBONČICE 

POMLADNA SOLATA 

z ocvrtim sirom 

SELMA BIZJAK 

www.sladkoslanebrboncice.si 1 OSEBA PREPROSTO 15 MINUT 

SESTAVINE 

• 100 g mešane listnate solate 

(berivka, rdeča berivka, mlada 

špinača, listi rdeče pese, rukola, 

motovilec) 

• 3 redkvice 

• 3 jagode 

• 4 češnjevi paradižniki 

• 2 jušni žlici čičerike 

• 100 g sira za žar 

• krušne drobtine, moka, jajce, 

olje za cvrtje 

• sol, 2 žlici kisle smetane, koper, 

oljčno olje, balzamični kis 

1. V manjši ponvi segrejemo 

olje. Sir odrežemo tako, 

da dobimo trikotnik. Povaljamo 

ga v moki, razžvrkljanem jajcu 

in nazadnje še v drobtinah. Ko je 

olje dovolj vroče, sir ocvremo. 

2. Operemo mešanico listnatih 

solat, redkvice, jagode in 

češnjeve paradižnike. Čičeriko 

odcedimo in operemo pod 

tekočo vodo. Solate osušimo na 

papirnati brisački. Redkvice narežemo 

na zelo tanke kolobarje, 

jagode in paradižnike 

pa na debelejše. 

3. V globokem, večjem krožniku 

solato sestavimo: najprej mešanico 

listnatih solat, sledi čičerika, 

kolobarji redkvic, jagod in 

češnjevega paradižnika. Solato 

solimo ter jo prelijemo z oljčnim 

oljem in balzamičnim kisom. 

4. V skodelici zamešamo preliv 

iz kisle smetane in kopra. V sredino 

solate postavimo trikotnik 

ocvrtega sira ter dodamo preliv. 

BOG POŽEGNAJ! 

93 13. 4. 2023

Koledar dogodkov APRIL 

DOGODKI 

61 

19 

SRE 

Obletnica ustanovitve 

novomeškega kapitlja 

9.30 

Baragov zavod, 

Novo mesto 

Simpozij 

Zgodovinsko-teološki simpozij ob 530. obletnici 

ustanovitve novomeškega Kolegialnega kapitlja. 

13 

30. Mladi virtuozi – Leto Križanič 

Žorž & Ines Nedelkovska 

14 

Dih in duh orienta 

/ VIP 4 

ČET 

19:00 - 21:00 

PET 

19:30 - 22:30 

Trg Francoske revolucije 1, 

Ljubljana 

Kongresni trg 10, 

Ljubljana 

Koncert 

Koncert 

14 

Aprilski Ples 

do 1h - Katoliška mladina 

18 

Igor Gošte 

– Zamegljeni čas 

PET 

20:00 

TOR 

18:00 - 19:30 

Tržaška cesta 84, 

Ljubljana 

Knjižnica Mileta Klopčiča, 

Zagorje 

Družabna prireditev 

Predstavitev knjige 

18 

Zvezdosledi 

– dobrodelni koncert 

23 

Primož Suhodolčan: 

Živalske novice 

TOR 

19:00 - 20:00 

NED 

11:00 - 12:30 

Grad Rakovnik, 

Ljubljana 

Ulica kneza Koclja 9, 

Maribor 

Koncert za Ukrajino (Katoliška mladina) 

Gledališka predstava 

VEČ DOGODKOV: WWW.DOMOVINA.JE/DOGODKI 

REŠITVE str. 62-63: 

Rešitev združenke: SOVRAŽNI GOVOR 

Rešitev računa s črkami: 

69151 +09151 =78302 

Rešitev križanke (vodoravno): mansarda, uravnava, čepek, OR, etat, ime, Nil, SD, Firma 

Kids, Paka, Molat, panteon, naprava, atribut, klej, ČV, VL, mrč, bakrarna, legionar, AA, 

ata, Adamič, Hus, marioneta, Ito, Dravograd, vrtač, VU, ikra, elegija, Olio, aceton, kan, 

jakna, Ida, Eda, lajež, car, slana. Glavno geslo: Poslovna ideja. 

93 13. 4. 2023

62 

RAZVEDRILO | KRATKOČASNICE 

ZDRUŽENKA 

DOPOLNJEVANKA 

Uganite spodnje besede in jih vpišite na črtice 

v obratni smeri, torej z desne proti levi. 

kratica Varnostne obveščevalne službe, 

tajne zločinske organizacije, ki jo je že avgusta 

1941 ustanovil Edvard Kardelj 

_ _ _ 

priprava z rešetko, ploščo za pečenje, 

navadno nad žerjavico 

_ _ _ 

angleško žganje z okusom po brinovih jagodah 

_ _ _ 

kemijski simbol za kisik 

_ 

Črke v gornjem računu zamenjajte s številkami od 0 do 9, 

razen številke 4, tako da se bo račun izšel. Pri tem seveda 

velja: ista črka pomeni isto številko. Ta vrsta uganke je 

zelo redka in primerna tudi za šolarje. Pa seveda za vse, ki 

nasprotujejo košnji trave ob pravem času. (jp) 

daljši, navadno vodoraven cevast prostor pod 

zemeljskim površjem (npr. Barbarin ...) 

_ _ _ 

Vpisane črke po vrsti prestavite na spodnje črtice, 

tu boste prebrali končno rešitev. (jp) 

_ _ _ _ _ _ _ _ 

_ _ _ _ _ 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin. 

93 13. 4. 2023

KRIŽANKA 

63 

Tomo Strle/CITRUS 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

POD- 

STREŠNO 

STANO- 

VANJE 

URAV- 

NANO 

POVRŠJE 

ČLOVEK, 

KI DOSTI 

TRPI IN 

TEŽKO ŽIVI 

ŽENSKA, 

KI JO JE 

PRIJELA 

POLICIJA 

SNOV 

ZA ZAŽI- 

GALNE 

BOMBE 

ZEMLJA 

Z VSEM, 

KAR JE 

NA NJEJ 

3 

ČETRTI 

RIMSKI 

KRALJ 

(... MARCIJ) 

RADIJ 

SKEPSA 

REKA 

V ŠVICI, 

PRITOK 

RENA 

13 

MAJHEN 

ČEP 

LETNI 

POSEK 

GOZDA 

REKA 

V EGIPTU 

MLAD 

MOŠKI 

STANE 

4 

DERGANC 

ENOTA ZA 

EL. TOK 

NAZIV 

ZUNANJA 

PLAST 

KRUHA 

ODILON 

REDON 

MIRNO 

SOŽITJE 

IZMIKANJE 

OBDAV- 

ČITVI 

IGRA 

NA SREČO 

ALPI- 

DOMOVINA NISTKA 

JESIH 

VSI 

1 

BOGOVI 

V KAKI MI- 

TOLOGIJI 

PREDMET, 

ZNAČILEN 

ZA 

SVETNIKA 

VLADIMIR 

LAMUT 

PRIPAD- 

NIK 

LEGIJE 

OČE 

DOMOVINA 

NASELJE 

OB IZLIVU 

MEŽE 

V DRAVO 

VILKO 

UKMAR 

KOMIČNI 

PAR: 

STAN IN ... 

VRHNJE 

OBLAČILO 

ZA ZG. DEL 

TELESA 

KRAJŠA 

OBLIKA 

IMENA 

EDVARDA 

RUSKI 

VLADAR- 

SKI 

NASLOV 

TEKMOV. 

ČOLN 

ZA DVA 

VESLAČA 

ŠPORTNIK, 

KI SE UK- 

VARJA Z 

ATLETIKO 

VISEČA 

LUTKA 

ZVITO 

PECIVO 

NINO 

ROTA 

RAHLA 

MEGLA 

GRŠKA 

ČRKA 

SMUČAR- 

SKI SKA- 

KALEC 

ZAJC 

LETALO 

REKA V 

VELENJU 

REKA 

V ŠPANIJI 

5 

SKLADAT. 

(EMIL) 

ČASOVNI 

TERMIN 

APARAT, 

STROJ 

LEPILO 

ORODJE 

ZA RAHLJ. 

ZEMLJE 

TOVARNA 

BAKRA 

ČEŠČENJE 

BOGA 

7 

MEDNAD- 

STROPJE 

OTOK SZ. 

OD ZADRA 

PTICA 

S. MORJA 

IGOR 

TORKAR 

VRH NA J. 

ROBU TR- 

NOVSKE- 

GA GOZDA 

2 

ANTON 

AŽBE 

ČEŠKI 

8 

VERSKI 

REFORMA- 

TOR (JAN) 

SKAKALEC 

(DAIKI) 

RENE 

GOSCINNY 

10 

VRTALEC 

(STAR.) 

RIBJE 

JAJČECE 

GR. MIT. 

LETALEC 

TOPILO 

9 

ZA LAKE 

DANSKI 

OTOK 

PASJE 

OGLA- 

ŠANJE 

LEDENI 

KRISTALI 

NA RAST- 

LINAH 

LEONIDA 

(KRAJŠE) 

ALUMINIJ 

LIDIJA 

OSTERC 

ŽALOS- 

TINKA 

RAJ, 

PARADIŽ 

MONGOL- 

11 

SKI VLA- 

DARSKI 

NASLOV 

6 

4. IN 23. 

ČRKA 

RAHITIČEN 

ČLOVEK 

12 

GLAVNO GESLO 

2 3 4 5 6 7 

8 9 10 11 12 13 

PREBI- 

VALEC 

NASELJA 

SOČA 

1 

93 13. 4. 2023

64 

SLIKOVITO | SATIRA 

Avtoportret z opico – Frida Kahlo 

GREGOR ČUŠIN 

WIKIART 

Bil je jezen. Še več: bil je besen. 

Takega ga še nisem videl. Skoraj 

se mu nisem upal približati. 

A firbec je bil močnejši od strahu, 

pa sem ga vseeno ogovoril. In tako 

zvedel, da je izgubil službo. Zdaj mi je 

bilo jasno, zakaj je jezen. Potem sem ga 

vprašal, zakaj je dobil odpoved, in se 

je hipoma počutil bolje, ker se je lahko 

nekomu izpovedal, meni pa je postalo 

jasno tudi, zakaj je besen! 

Frida Kahlo, Avtoportret z opico (1940), zasebna zbirka. 

93 13. 4. 2023 

Kratek medklic: a vidite, kako pomembno 

je uporabiti prave besede. Če 

rečeš nekomu ali za nekoga, da je »izgubil 

službo«, takoj sporočaš, da je to 

nekaj slabega, kajti glagol »izgubiti« 

tako rekoč nima ene same pozitivne 

konotacije. Primer: izgubiti službo, izgubiti 

denar, izgubiti ključe, izgubiti 

dovoljenje, izgubiti pamet, izgubiti glavo, 

izgubiti srce, izgubiti ljubljeno osebo, 

izgubiti življenje, izgubiti občutek 

za orientacijo, izgubiti zdrav razum, 

izgubiti svobodo, izgubiti smisel za humor 

... in še bi lahko naštevali. Sam bi 

k naštetim primerom dodal tudi izraz: 

izgubiti nedolžnost, ker se mi osebno 

resnično zdi velika škoda, da svojo nedolžnost 

po nemarnem izgubiš … morda 

niti ne veš s kom … in posledično ne 

veš, kje jo imaš … ko jo vendar lahko 

nekomu podariš in tako ostaneš vse 

življenje nedolžen. 

Ušesom prijetneje in okolju 

prijazneje je torej uporabiti 

pozitiven pristop in reči, da je 

nekdo »dobil odpoved«. Res gre 

– tehnično gledano – za eno in 

isto stvar, pa vendar se neprimerno 

lepše sliši in občuti, da 

si nekaj dobil (pa čeprav odpoved), 

kot da si nekaj izgubil (pa 

čeprav nekaj kilogramov). 

Nazaj k stvari: kot rečeno, 

je bil besen. Iz tega, kar mi je 

povedal, je bil ob službo zgolj 

zato, ker so ga zalotili, da si je 

na WC-ju prižgal cigareto. Samo 

kajenje naj sicer ne bi bilo sporno, 

vendar je kadil cigarete brez 

filtra. Potem pa je prišlo na dan 

še, da si kavo sladi, in to celo z 

belim sladkorjem, čeprav so v 

kolektivu sprejeli sklep, da bodo 

pili zgolj nesladkano kavo. 

Kaj sem hotel drugega, kot 

da sem mu na kratko popridigal 

o škodljivih posledicah kajenja 

in pitja kave, nato pa sem ga 

pospremil do vrat Zavoda za zaposlovanje 

in mu obljubil, da se 

bom poskusil pogovoriti z njegovo 

(zdaj že bivšo) šefico. 

Ona je bila še bolj jezna. In še 

bolj besna. Še več: bila je energična. 

Širila je svojo energijo 

vse naokrog s tako silo, da smo 

zaradi splošne varnosti odprli 

okna, da bi ne popokale šipe, s 

tem pa smo vznemirili vse pse v 

radiu osmih kilometrov. Umirila 

se je šele po posredovanju prve 

spremljevalke, ki ji je poslala 

račun za čiščenje orientalske 

preproge, katero je – vznemirjen 

zaradi poprej omenjenih zvokov 

– pobruhal njen pes. Ali kuža? 

Ne vem. Nisem imel časa, da bi

aziskal spolno opredeljenost državne 

zverina št. 1. 

Ko se je umirila in spet normalno 

zadihala, mi je vendarle zaupala vzrok 

svojih duševnih in siceršnjih muk. Pokazala 

mi je sliko »Avtoportret z opico«. 

Povedal sem ji, da gospe Kahle osebno 

ne poznam, da pa ji lahko priporočim 

kozmetičarko, posebej specializirano 

za vsa področja poraščenosti. Sam njenih 

uslug sicer ne potrebujem, vem pa 

iz prve roke, da je vse svoje štiri (zdaj že 

bivše) može obrala do zadnje dlake in ni 

hudir, da ne bi znala poskrbeti tudi za 

obrvi gospe Kahle. 

Rekla mi je, da sem depil, pa je nisem 

upal popravljati, ker nisem bil čisto 

prepričan ali se je zmotila, ali pa ji je p 

ušel namesto b-ja, ker sem stal pred njo 

s svojo neprostovoljno depilirano glavo. 

Iz njenih kasnejših besed pa sem razbral, 

da je precej depilirana ona sama, 

saj je moj prijatelj izgubil službo in dobil 

odpoved zato, ker je poleg portreta pričakovala 

še avto. 

»Avto! Zame in za mojo posvojenko! 

Jaz sem njena nova mamica!« je tulila, 

da so se (spet) tresle šipe, lajež pa se je 

razširil preko polj do gozda, da so se 

oglasili še volkovi. 

Nauk te basni: Medtem ko nekateri 

tulijo z volkovi, psi lajajo, karavana 

pa gre dalje. Tako pač je, ker vrana 

vrani ne izkljuje oči, osli pa so se naučili 

drsati! 

 

Lidija Kramar TIDL-LIDL 

Tidl-lidl javlja se sirena, 

je nesreča spet, so mar gasilci, 

policaji grejo za vlomilci? 

Ne, to je povsem drugačna scena. 

Tidl-lidl je samo reklama, 

trgovina z njo se reklamira, 

razlog to je hrupa in nemira, 

da prodaja lidlovska se krama. 

Tidl-lidl nam jo oglašuje, 

z njo obljublja neko doživetje, 

menda pomladansko, najbrž cvetje, 

opozarja, da zaloga tu je. 

Tidl-lidl propaganda čudi, 

ne razumeš skorajda besede, 

a samo zaradi strašne bede, 

ker trgovec bolj se ne potrudi. 

Lidl.si 

POLITIČNA POEZIJA 

Tidl-lidl kot da zamolčuje, 

kakšen praznik je in kaj ponuja, 

le s pomladno budnico utruja, 

kdo naj mačka v žaklju tam kupuje? 

Tidl-lidl, tole prebujenje, 

o pomladi ki le besediči, 

odvrnilo kupca bo pri priči, 

sam ustvaril si bo jasno mnenje. 

Tidl-lidl da ničesar nima, 

kar za praznike se potrebuje, 

torej naj drugje se nakupuje, 

tam, kjer pač ponudba vedno štima. 

Lidl-lidl, je potegnil ročno 

sebi sam trgovec prebujeni, 

saj drugje okusno in poceni 

kupil šunko bom velikonočno. 

65 

SINNY BOY @SINNYBOY2 

Vozi ti, jaz bom sedel zadaj! 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si 

93 13. 4. 2023

66 

TAZADNJA | HUMOR 

Uporabniki KURILNEGA OLJA 

v avtomobilih ogorčeni nad pomanjkanjem 

okoljevarstvenih ukrepov 

Počasen potek projekta NEK2, je samo eden od množice okoljskih projektov, ki se premika 

s hitrostjo nedeljskih voznikov. Civilna družba že dalj časa opozarja na počasnost, ta teden pa so tudi 

iz društva Gorenjski voznik poslali na ministrstvo za okolje in prostor odprto pismo, v katerem opozarjajo 

na nedopustno odlašanje s sprejetjem nujnih zakonov za ohranjanje narave. 

SVIT PODGORNIK 

Fotomontaža CITRUS 

Pismo društva Gorenjski voznik 

objavljamo v celoti: 

»Že leta in leta člani kluba 

›Gorenjski voznik‹ opozarjamo, 

da se ministrstvo na nas nikoli ne obrne 

po okoljske nasvete, kljub temu da smo 

med najbolj okolju prijaznimi. 

Kadarkoli se ustavimo na bencinski 

črpalki, da v rezervar avtomobila 

natočimo kurilno olje, vedno pazimo 

na to, da se ne polije niti kapljica okolju 

nevarne tekočine. Prav tako v trgovinah 

na bencinskih črpalkah nikoli 

ne kupujemo izdelkov, ki imajo za sabo 

gotovo dolge dobavne verige, ter se vedno 

raje zapeljemo 10 kilometrov dlje, da 

prihranimo tako denar kot tudi okoljski 

odtis našega nakupa. Na cestah nikoli 

ne trošimo energije, tako kot to delajo 

s pospeševanjem vozniki bencinskih, 

dizelskih ali električnih avtomobilov, 

93 13. 4. 2023 

saj bi naše motorje, ki so že tako pod 

prevelikim pritiskom, v primeru takih 

pospeškov gotovo razneslo. 

Slovenija je prelepa dežela polna 

barv. Smo med prvimi, ki skrbimo, da bo 

ostala barvita ter ne samo to: skrbimo, 

da bodo barve vedno bolj žive, saj je naš 

dim rdeč, poleg tega pa smo med največjimi 

odlagalci žvepla v okolje – žveplo pa 

je, kot vsi vemo, rumeno. Ko se s svojimi 

avti peljemo po Logarski dolini ali po 

Tamarju ter ko po makadamu prehitevamo 

kolesarje in pešce v Triglavskem 

narodnem parku, nam je vedno težko ob 

misli, da naši otroci morda ne bodo nikoli 

videli takšne lepote. 

Vlade skoraj tako odlagajo z nujnimi 

projekti, ki bi razbremenili našo lepo 

naravo, kot mi odlagamo z nakupom 

sodobnejših, varčnejših avtov. Popolnoma 

nedopustno je, da vlada otežuje 

projekte, ki so ključni za našo prihodnost. 

Zato pri društvu zahtevamo naslednje 

spremembe: 

Naj se pospeši gradnja NEK2, ki bo 

zagotavljala cenejšo energijo. Naj se 

pospeši asfaltiranje še neasfaltiranih 

zaščitenih gorskih cest, da bodo naši 

stari avtomobili porabili manj goriva, 

ko bodo osvajali gorske vrhove. Ter naj 

se končno neha pregon najčistejših med 

vozniki, torej nas. 

S poceni pozdravom, društvo ›Gorenjski 

voznik‹.« 

Pri Tazadnji spodbujamo okoljsko 

ozaveščenost in aktivno udejstvovanje v 

okoljskih problemih. Pa vendar spodbujamo, 

da si v rezervarje natočimo čistega 

bencina ter ne vozimo svojega terenca 

na štirikolesni pogon do 200 metrov 

oddaljene trgovine. Zemlja je ena sama, 

možnosti prevoza pa je mnogo.

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: LJBASI2X 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

& 

letos na Vrhniki! 

Rezervirajte si nedeljo, 

25. junija 2023, 

ter se nam pridružite na praznovanju 

dneva državnosti za vso družino. 

Popoldan bomo začeli s Festivalom družin 

v Športnem parku Vrhnika in dan zaključili 

z večerno slovesnostjo Domovina praznuje. 

VABLJENI, DA SE NAM PRIDRUŽITE! 

Več informacij sledi. 

T: 059 020 000 E: info@iskreni.net

Domovina 93: Politični turizem za naš denar (Predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?