Prvo vprašanje v intervjuju bi lahko bilo tudi sklepno. - Zdravniška ...

66
Z A N I M I V O
ustvarim svoj dom na stičišču Krke in Save. Imam svoj lastni vinograd,
dva konja in potujem, kamor si zaželim.
Ni tudi za ZDA nekoliko nenavadno, da si o zdravniškem poklicu
začel resneje razmišljati šele pri 44 letih? Kaj je najbolj vplivalo na
to, da si svojo zamisel tudi uresničil, in kako zahtevna je bila tvoja
pot do naziva pomožnega zdravnika?
Ameriški trg dela in izobraževalni sistem sta bistveno bolj fleksibilna
kot v Sloveniji. V ZDA ni nič nenavadnega, če se nekdo odloči za drugačno
kariero, četudi v zrelih letih. Res je tudi, da sem bil na fakulteti, kjer je
povprečna starost študentov 27 let, najstarejši kandidat za pomožnega
zdravnika. To poklicno pot mi je svetoval moj starejši brat, sicer zdravnik.
Ideja mi je bila všeč, ker sem lahko pomagal ljudem in hkrati praktično
uporabil svoje znanstvene izkušnje. Vendar je bil vpis na študij izredno
težak, kajti za vsako prosto mesto je bilo pet kandidatov. Za razliko od
drugih mi je tudi primanjkovalo medicinskih izkušenj, zato sem pred
tem dve leti na visoki šoli poslušal predavanja iz biologije, organske
kemije, anatomije in fiziologije. Prostovoljno sem delal na dveh čikaških
urgentnih oddelkih in v eni podeželski kliniki. Hkrati sem se ves čas
preživljal z delom računalnikarja.
Študij za pomožnega zdravnika je bil zelo zahteven. Počitnic ni bilo,
tako da smo morali študirati brez prekinitve celih 25 mesecev. Naši
učitelji so bili večinoma zdravniki iz regijske bolnišnice Cook (Cook
County Hospital). V prvem letniku smo poslušali anatomijo, fiziologijo,
patologijo, anamnezo in propedevtiko, farmakologijo, interpretacijo
laboratorijskih testov in rtg-slik ter uvod v kirurške tehnike, vključno
s šivanjem in imobilizacijo z mavčenjem. Drugi letnik je bil sestavljen
iz osmih kroženj s praktičnim delom po bolnišnicah in klinikah.
Slovenski zdravniki, kot tudi zdravniki v večini držav EU, ne poznamo
dovolj poklica pomožnega zdravnika. Ali nam lahko poveš
nekaj več o tem poklicu, ki je sicer že uveljavljen v ZDA in nekaterih
drugih deželah. Je pomožni zdravnik pravi prevod za izraz »physician
asistant« (PA)?
PA oz. pomožni zdravnik je zdravstveni delavec z licenco za medicinsko
prakso pod nadzorom zdravnika. Opravlja lahko klinične preglede,
diagnosticira in zdravi bolezni, naroča in tolmači preiskave, asistira
pri kirurških posegih in v 49 od 50 držav v ZDA predpisuje zdravila.
Z zdravnikom dela v delovni skupini in se ob tem lahko izpopolnjuje
v samostojnem medicinskem odločanju.
Poklic se je pojavil v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot
odgovor na pomanjkanje zdravnikov v osnovnem zdravstvu. V januarju
ISIS � maj 2006
2006 je bilo v ZDA registriranih 58.665 pomožnih zdravnikov. Njihovo
področje delovanja je preseglo meje osnovnega zdravstva in jih danes
lahko najdete v vseh specialnostih in številnih bolnišnicah.
Dandanes poznajo pomožne zdravnike v Kanadi (Clinical Assistants),
Veliki Britaniji (Medicale Care Practitioners) in na Nizozemskem.
Čeravno so nazivi različni, je koncept delovanja enak. Kakor koli
prevedemo izraz »Physician Assistant« v slovenščino, je pomembno
razumeti dialektičnost med delovanjem pod nadzorom zdravnika in
relativno samostojnostjo pomožnih zdravnikov.
Kakšne možnosti za zaposlitev imajo pomožni zdravniki po
končanem študiju?
Precej več je prostih delovnih mest, kot je pomožnih zdravnikov.
Priložnosti za zaposlitev so v vsakem okolju, ki ponuja medicinsko
oskrbo. Še vedno je večina pomožnih zdravnikov zaposlena v osnovnem
zdravstvu. Vseeno tisoči že delajo v specialističnih strokah, kot je npr.
kirurgija srca ali ortopedija, kjer so tudi zaslužki navadno višji. Značilen
»kirurški« pomožni zdravnik je usposobljen za pred- in pooperativno
oskrbo, delo na urgentnih oddelkih in nočno ter vikend pripravljenost.
Pogosto je tudi prvi ali drugi asistent pri kirurških posegih.
Kako »pravi« doktorji sprejemajo svoje pomočnike? Ali se morda
kdaj čutijo ogrožene zaradi njih?
Ravno nasprotno! Poklica se dopolnjujeta in razmerje med zdravnikom
in pomožnim zdravnikom je izrazito pozitivno. Zaradi pomanjkanja
zdravnikov in lastne preobremenjenosti so zdravniki zadovoljni, če
jim kdo pomaga pri lažjih bolnikih, rutinskih delih in ponavljajočih se
postopkih. To jim omogoči, da se osredotočijo na zahtevnejše bolnike
ali postopke, za kar so tudi primerno usposobljeni. Ko so ameriški
zdravniki enkrat začeli zaupati v kakovost dela pomožnih zdravnikov,
so postali njihovi glavni zagovorniki. Osnovni razlog, da se je poklic
tako razvil, je vedno večje povpraševanje zdravnikov in delodajalcev
po pomožnih zdravnikih.
Delovno mesto, ki si ga opravljal po študiju, ni ravno med boljšimi
priložnostmi – ali se morda motim? Naše bralce bi prav gotovo
zanimalo nekaj podrobnosti o tvoji zaporniški praksi.
Najprej pojasnilo o izbiri delovnega mesta. Lahko bi se zaposlil kjer
koli drugje, ker sem bil na državnem izpitu za licenco znotraj enega
odstotka najbolje ocenjenih. Med drugim sem dobil ponudbi za delo v
skupini za transplantacijo organov in za delo s srčnim kirurgom.
Za delo v zaporu okrožja Cook sem imel vsaj tri dobre razloge: najprej,
vodil sem lastni motel in moja druga zaposlitev je morala biti v
Čikagu, v rednem delovnem času in brez dežurnih ur.
Drugič, resnično verjamem v osnovno poslanstvo pomožnih zdravnikov
– delo med zdravstveno zanemarjenim prebivalstvom. V tem zaporu
večina ljudi v svojem življenju sploh še ni videla zdravnika.
Tretjič, pomožni zdravnik se v tako velikem zaporu lahko sreča z
vsemi možnimi boleznimi in poškodbami, običajno v najslabši možni
obliki. To je izredno okolje za nabiranje praktičnih izkušenj.
V zaporu okrožja Cook so nameščeni zaporniki, ki čakajo na sojenje
in nimajo denarja za plačilo varščine. Povprečna bivalna doba v zaporu
je dva meseca. Večinoma so revni, črnci in stari med 17 in 30 let.
Podrobnejše opise primerov iz zaporniške prakse bi raje pustil za
drugič, ker bi nama vzeli kar nekaj časa…
Morda le opis najzahtevnejšega bolnika, nekaj, česar se ne da
zlahka pozabiti…
Srečal sem se s številnimi morilci, vodji tolp, roparji, odvisniki od
drog. Na splošno se brezupa vseh teh bitij ne da pozabiti. Najbolj nevaren
bolnik, ki sem ga kdaj srečal, je bil večkratni morilec in multipla
osebnost, star 35 let. Izuril se je v spreminjanju svoje osebnosti, da bi lažje
manipuliral z ljudmi in jih moril. Nikakor mi ni uspelo, da bi mu vzel
osnovne anamnestične podatke, ker je stalno lagal in se igral z menoj.