sonarodnici

pretstavi seta taa rabota kako delo na
nekolku manijaci „nesvesni i svesni
orudija na srpstvoto i na bol{evizmot”
(sp. „Prosveta”, VIII, 1, 1942). Toj gi
nare~uva{e vaka onie {to ne rabotea
vo soglasnost so negovata teorija, deka
t.n. „makedonstvo” se izmislilo vo stara
Jugoslavija kako „reakcija protiv sistemot
na porobuvawe”, od nekoi mladi
lu|e - „{to pribegnaa do edna politi~ka
manevra: bidej}i bugarska narodna svest
ne mo`ea da ispoveduvaat, a srpska ne
mo`ea da primat, izmislija treta - makedonska.
Nie ottuka, od Bugarija go primivme
toa kako edinstveno trpime na~in
na otpor protiv nasilnata asimilacija.
I, navistina, - zaklu~uva Badev - edna
nova makedonska nacionalna svest ne
bi mo`ela da ima nikakvo drugo opravdanie,
niti op{testveno-politi~ko,
niti pak istorisko”.
Tolku pove}e bea neprijatno iznenadeni
badevci, koga po nivnoto „osloboduvawe”
na Makedonija, moraa
lice so lice da se sretnat so edna sosema
poinakva stvarnost otkolku {to
nim im se ~ine{e. Makedonskiot narod,
nacionalno razdvi`en, nabrzo go izrazi
svojot odnos sprema nekanetite
„osloboditeli”. Vo edna takva situacija,
se razbira, deka osobeno silno
gi drazne{e velikobugarite postoeweto
na makedonskata literatura. Otade i se
napinaa badevci da doka`uvaat kako
taa „izmislica”, dosta itra dodeka bila
upravena protiv srpstvoto, sega treba
da ja snema: „Po osloboduvaweto i obedinuvaweto
’makedonskata kni`evnost‘
opravdana vo srpsko vreme kako zgoden
zaklon na gri`ata i streme`ot za nacionalno
samoza~uvawe, stanuva izli{na.
Napi{anoto do deneska - spisanija, stihotvorni
zbirki, drami, statii, raskazi
i dr. - }e ostane kako cenen dokument vo
istorijata na borbata na makedonskite
Bugari protiv srpskoto gospodstvo. Pred
nadarenite borci se otkriva {irok prostor:
eden bogat i ustanoven po oblik i
sodr`ina kni`even bugarski jazik, {to
gi obedinuva duhovnite usilbi na site
Bugari i {to dava iskazni sredstva za
site nijansi na mislata i ~uvstvata.
Pisanija na nare~je otsega natamu mo`at
da imaat samo folklorna stojnost i
zada~a”.
Seto toa go proglasuva{e Badev po
11 oktomvri 1941 godina, koga makedonskiot
narod jasno ja poka`a svojata
orientacija vo vojnata, i koga pojde po
onoj pat {to go dovede niz zaedni~kata
borba so drugite jugoslovenski narodi
do nacionalnata sloboda, {to zna~i i
do polna mo`nost za razvivawe na svoj
literaturen jazik.
No i po vojnata razbienite
hegemonisti~ki ostatoci vo prv red vo
Bugarija, ne prestanaa da mu go osporuvaat
pravoto na makedonskiot narod na
samostojnost, ne prestanaa da vikaat
kako makedonskata nacija i makedonskiot
jazik bile prosta izmislica {to nema
„niti op{testveno-politi~ko, niti pak
istorisko opravdanie”. Za kratko vreme
na svojata glasnogovorni~ka slu`ba na
reakcijata vo Jugoslavija i Milan Grol
stigna da iska`e takvo gledi{te vo odnos
na makedonskata nacija, i posebno
na makedonskiot jazik - so slednite
zborovi: „Dali od nekolku dijalekti
}e dojde do eden jazik - toa e pra{awe
koe paragrafite na zakonot nema da
go re{at” (v. „Demokratija”, br.1). Toa
istoto e najjasno izrazeno na stranicite
od opozicioniot bugarski pe~at, vo
zborovite kako {to se slednite: „makedonskata
nacija ne postoela i ne postoi;
taa e izmislica na srpskite komunisti
- imperijalisti” (v. „Sloboden narod”);
ili: „Nie stanuvavme i stanuvame protiv
ve{ta~koto narodnosno izgraduvawe na
Makedonskata rasa, so svoj osoben makedonski
jazik, za koj {to e sozdadena i
osobena makedonska gramatika”.
Dali e potreben toj defetizam za
da se napravi od Makedonija dostoen
~len na jugoslovenskata federacija (v.
„Zname”, od 11 V 1964). Se otka`uva{e
sekakvo samostojno obele`je na makedonskiot
jazik: „Noviot jazik nare~en
’makedonski‘ ne e ni{to drugo osem edna
me{anica od tie dva jazika (bugarskiot
i srpskiot, B.K.), edna ve{ta~ka postrojka
{to ima za cel da gi otkine makedonskite
Bugari od nivnata op{ta kultura i
sostavuva edna pre~ka, za da mo`e makedonskata
dr`ava da gi stigne vo kulturen
odnos ostanatite oblasti vo novata Jugoslavija
(v. „Zname” od 24 dekemvri
1946).
Treba osobeno dobro da go zapametime
nepriznavaweto na istoriskata
obuslovenost za pojavata na makedonskiot
literaturen jazik, tvrdeweto deka
toj bil izmislen, nezavisno od kogo i so
kakvi celi. Slagaj}i se vo prvoto {ovinistite
se razlikuvaat vo vtoroto: ili
e po srede direktiva od Moskva, ili e
seto „izmislica na srpskive komunisti
- imperijalisti”, ili e pak toa nekoe
„bugara{ko maslo”.
[to se odnesuva do vtorata to~ka:
za ~uvstveniot odnos na hegemonistite
sprema makedonskiot jazik, toj se izrazuva
vo najiskreno prezrenie sprema
nego, vo podbivawe kako mo`elo na toj
„prost” jazik da se sozdava literatura, vo
nare~uvaweto na toj jazik so pogrdni imiwa
i t.n. Psihologijata na bur`oazijata
vo ova nao|a najpoln odraz. Od takvi elementi
se zaroduvaat rasisti~ki teorii
za nepolnocenosta na nekoi narodi i na
nivnite jazici.
I ovaa vtora strana vo odnosot na hegemonistite
sprema na{iot jazik bi trebalo
dobro da ja zapametime ako sakame
pravilno da gi poso~ime koreweto na
izvesni sli~ni stavovi deneska vo BRP
(k).
Leksikon
No neka ne se misli deka seto ova {to
go iznesovme e ne{to novo, nepoznato i
od porano od istorijata na drugi jazici,
seto toa kako odnos na zavoeva~kata
bur`oazija sprema razvitokot na novite
nacii i na nivnite literaturni
jazici e dobro poznato i od porano, dobro
e poznato i vo istorijata na nekoi
od slovenskite jazici, kakvi {to se:
ukrainskiot, beloruskiot i slova~kiot.
I za ukrainskiot jazik, koj {to e
jazik na taka golem narod, se tvrde{e
deka e izmislica - i toa vo istotot
vreme od strana na Moskva: deka e toa
maslo na „polonofilstvoto”, a od strana
na Var{ava deka toa e maslo na „moskofilstvoto”.
Ukrainskiot jazik be{e
vo carska Rusija so dekret zabranuvan
(taka vo 1876 godina). Se otka`uva{e
negoviot priroden razvitok, iako na toj
jazik be{e sozdadena ve}e prekrasnata
poezija na [ev~enko, kako i red drugi
literaturni tvorbi. Duri i po revolucijata
se javuvaa takvi tvrdewa: „....u{te
neodamna se zboruva{e deka ukrainskata
republika i ukrainskata nacionalnost
se –izmislica na Germancite” (Stalin,
„Marksizmot i nacionalno-kolonijalnoto
pra{awe”, izd. „Kultura”-Belgrad,
str. 119).
Kakov e toj jazik, govorea gla{ataite
na carizmot, koga „do krajot na minatiot
(XVIII) vek nikoj ne pi{uval maloruski”.
Toa {to ukrainskiot jazik porano
se vikal ruski, se iskoristuva{e kako
argument deka ne mo`e zbor da ima za
nekakov oddelen ukrainski jazik (zna~i
i za oddelen ukrainski narod), ami e
toa samo del od ruskiot jazik (zna~i i
Ukraincite se nesamostoen narod, ami
del od ruskiot narod). Podbivite pak
nad prezrivo nare~enata „hohla{ka”
literatura dobro go pretstavuvaat ~uvstveniot
odnos na velikodr`avjeto sprema
ukrainskiot jazik i literatura.
Kako {to gledame, napadite protiv
ukrainskiot jazik (a takov e slu~ajot i
so drugi jazici) napolno se poklopuvaat
so napadite {to se iznesuvaa protiv
na{iot jazik od strana na bugarskite
i srpskite hegemonisti. Ukrainskiot
jazik, i pokraj site huli, zabranuvawa i
progonuvawa vo minatoto, i pokraj site
„nau~ni” doka`uvawa deka e toa jazik
{to ve{ta~ki se sozdava, deka e toa
„me{anica od postroenija na ruskiot i
polskiot govor”, so „rasipani formi na
polskite i ruskite korewa i organski
osnovi” - postoi, i se razviva, i stanuva
jazik na se pobogata literatura. I makedonskiot
jazik, pokraj site vikotnici
protiv nego od kade i da idat tie, postoi,
se razviva i stanuva jazik na se pobogata
literatura, i stanuva jazik na koj {to
kulturnite pridobivki na ~ove{tvoto
mu se prisvojuvaat na eden dosega potisnat
narod vo mrakot na ropstvoto. Dobro
ka`uva arapskata poslovica: „Pcite
laat, karvanot si mine!”.
39